OPROSTI MI

31. oktober 2010 ob 21:36 | 371
Pozdravljen *****!

Pišem ti težkega in žalostnega srca. Z odgovorom sem odlašala, dokler se je dalo, oprosti mi, ker nisem zmogla drugače. Pisanje elektronskega pisma vsekakor ni moja navada, saj še predobro veš, koliko mi pogovor pomeni, vendar pogrevanje vsega še enkrat v živo, verjemi, bi bilo le mrcvarjenje drug drugega. Neštetokrat sva že predebatirala najine probleme, v skrajnost. In neštetokrat se že izgubila, dokler si nisem priznala, da sva že kar precej časa vsak na svoji strani, vsak na svoji poti. Midva sva živ dokaz, da je samo imeti rad premalo. Samo v pravljicah je to dovolj, saj se zaključijo povečini s prvim poljubom. V realnem življenju se tam šele vse začne. In samo imeti rad je premalo.Potrebno je tudi spoštovati sebe in drugega, mu zaupati, mu biti predan, biti zrel. Tega že dolgo v najini zvezi ni več. Je še samo bolečina. Nikdar ne boš vedel za vso mojo bolečino, o kateri nisem govorila. Za vse moje trpljenje, ko sem te čakala, prosila, upala…in te zame ni bilo. In vem, nikdar ne bom vedela za tvojo žalost, osamljene noči in bolečino. Midva skupaj ne vplivava na drugega pozitivno, ne osrečujeva se, že dolgo ne. Srečna sem bila prva dva meseca, pa še to je bila le iluzija. Ti me takrat nisi jemal resno, pa nisem vedela. Hudo mi je, da sedaj, ko se trudiš, jaz ne zmorem več oprostiti. Ne zmorem več. Želim ponovno začeti živeti svoje življenje in želim, da ti svojega.

*****, vem da veš. Predobro veš, da je v takšnih čustvih, kot sva jih izzvala drug pri drugem, nemogoče živeti. Najprej zboli telo, potem lahko tudi duša.

Priznala sem si, da te ne spoštujem dovolj, da bi šla naprej skupaj s tabo. In ti mene tudi ne. Čeprav sedaj, v tem trenutku bolečine verjetno iluzorno misliš, da me. Da me imaš rad. Da se še da kaj narediti. Da….. vse, kar sem tudi jaz verjela. Zaradi česar sem vztrajala v tej agoniji. Vem da veš, da sva naredila vse. Da je ta zveza obsojena na razpad. Srce resda nekaj prenese, vendar le do določene mere. Potem se ne zmore več odpreti. Lahko samo še vegetira. Ljubiti partnerja, ne pomeni ljubiti otroka. To ni brezpogojna ljubezen. Jaz se že več kot pol leta ne zmorem ti več odpreti, te objeti, te ljubiti z dušo in telesom, ti zaupati. To, kar sem v temle zadnjem stavku napisala, je bilo zame zelo boleče priznati si. Priznati si, da to, na žalost ni več ljubezen. Je le en zmazek tega, kar naj bi ljubezen bila. Ne zaupam ti več, ne verjamem več, ne spoštujem te več dovolj, ne odprem se več, že dolgo te ne morem objeti več iz srca…. To pomeni, da ne ljubim več. Samo bolečina je še. Lažje bi mi bilo prepoznati bolečino kot ljubezen, kot soočiti se z dejstvom, da je le bolečina. In ne ljubezen. Mislila sem, bolj kot boli, bolj ljubim. Ne, bolj kot boli, bolj sem ranjena in bolj daleč od zaupanja. Trudila sem se. Ne gre več. Ne morem ti več zaupati in ti nikdar več ne bom mogla. V teh štirinajstih dneh sem se resnično iskreno pogovorila sama s sabo. Brez iluzij. Ne čutim več dovolj ljubezni, da bi se še trudila z nama. Žal mi je.

Lahko tudi izgubiva vse dostojanstvo in se obtožujeva, a upam, da se tega ne boš šel. Boli me za umreti, ampak to je samo bolečina. Ljubezni ni več, to čutim in sem si morala priznati. Lahko se greva maltretiranje in zahteve, naj se osebno srečava in pogledava v oči…. A upam, da se tega ne boš šel. Ker veš, da sva se že o vsem , kar je bilo smiselno, pogovorila. Upam, da ceniš to, da sem se trudila, dokler je šlo, dokler si nisem morala priznati, da vse kar čutim še do tebe, je bolečina. In spomini. V prihodnosti te ne vidim več. Te ne čutim več. Morala sem se tako odtrgati, da sem vsaj malo ublažila bolečino. Vem, da si tudi ti kot jaz, vedno želel le dobro in da tudi ti, kot jaz, nisi vedno znal tega pokazati. Veš, da zveza preživi, mora biti dvema lažje, kot je bilo nama. To je bilo resnično preveč in že skoraj od začetka. Tista prva velika razočaranja in moja agonija, ko sem mislila, da se mi bo ponoči zmešalo, nisem znala drugače jih premagati, kot da sem naredila zid pred tabo, da me ne bi mogel več zadeti ravno v srce. A na žalost se ti zato nisem mogla več predati. Samo midva veva, kaj vse sva dala že skozi in da je razumljivo, da je prava ljubezen nekako umrla. Predolgo je bila brez vode, zraka, svetlobe, veselja. To se mi je drugič zgodilo v življenju. Nikoli več se nisem zmogla odpreti njemu takrat in zdaj tebi. Med nama bi bil vedno zid. Veš pa, da si oba želiva ljubiti, zaupati, se predati, biti srečna ob nekomu, deliti dušo in telo… Vsega tega med nama ni več in zdaj vem, da nikdar več tega ne bo.

Vem da ti je hudo in razmišljaš, kako boš lahko šel naprej. Tudi mene je strah. Strah tega, kar mi bo življenje morda prineslo. Vendar vem, da želim partnerju v prvi vrsti zaupati. Prvič v življenju sem se zavedla, kako je to pomembno. Vem, da tebi ne morem več zaupati, kljub temu, da bi bil morda vreden zaupanja. In to bi bilo krivično. Vem, da tudi ti meni ne zaupaš več. Občutiti grozo ob izgubi drugega, še ne pomeni ljubiti drugega. Ljubiti drugega pomeni vse tisto, kar v najini zvezi več ni. Občutiti grozo ob izgubi drugega pomeni le strah pred biti sam. In ne ljubezni. Verjamem, da bova to nekako prebolela, dozorela in šla zrelejša naprej. Si vreden ljubezni, ki ti je jaz ne morem več dati in ko jaz odidem, imaš pravzaprav možnost začeti ljubiti nekoga, ki bo resnično tvoj tip. Veš, to bi me resnično bolelo, vse življenje. In isto velja zame. Upam, da bom srečala nekoga, ki mu bom lahko zaupala in ki se me bo zaželel, ko me bo gledal, vonjal…in ne razmišljal, koliko kg imam preveč, ker jih v bistvu nimam…. Že od začetka sem ranjena kot ženska, kot partner in ne zmorem s tabo več ustvariti zdrave, polne zveze. Kar sva se šla pol leta, še več, je bilo samo maltretiranje, obupen poskus ne izgubiti drugega. Pri tem pa nisva pomislila, da je pomembneje truditi se ljubiti drugega, kot truditi se ne izgubiti drugega. Sam veš, da si gledal za drugimi, razmišljal o drugih, ki so ti bolj všeč in tukaj ne moreš pomagati, nisi kriv. Vem, da si me imel na svoj način rad in hočem da veš, da sem tudi jaz tebe, toda to je nekam izginilo oz. se zapravilo.

Prosim te iz srca, ne maltretirajva se še naprej, bilo je dovolj. V tem trenutku si ne predstavljam, kako graditi na prijateljstvu. Prosim ne maltretiraj me s kakšnimi osebnimi srečanji, pogovori, upanjem, utopičnim prijateljstvom, kritiziranjem, poniževanjem… Saj me poznaš in veš, kako zelo me boli. Zdaj jokam vendar vem, da hočem naprej. Da bom zmogla in ti tudi. Nočem ljubezni, ki ni prava, ker ni zaupanja več in ga tudi nikdar več ne bo.

V bistvu niti pod razno nisem mislila toliko napisati. Ampak saj me poznaš. V srcu imam toliko stvari, občutkov, besed… Tudi jaz bi najraje na svetu bila srečna s teboj. Verjemi. Ampak že zelo dolgo nisem več in morala sem si priznati, da tudi ne morem biti več. To strašno boli, ampak bova zmogla. Nihče od naju ni bil srečen. Upam da se lahko zanesem nate, da se ne bova še maltretirala. Iz spoštovanja do tebe sem ti dolžna osebno to povedati, če boš to tako zelo želel. Vendar upam, da se tega ne boš šel. Ker bi oba samo še bolj bolelo, saj sem se dokončno odločila in osebno srečanje tega ne bo spremenilo. Ne ker si ne bi želela ostati s tabo, to veš, ampak ker sem si priznala, da to, kar se dogaja, ni več vredno imena ljubezni. In da si zasluživa več. Oba.

*****, oba bova šla svojo pot. In vedno ti bom želela najboljše. Žal mi je, da nama ni uspelo in nimava upanja več. Bodi dobro. Včasih je treba pustiti človeku oditi, in poiskati srečo drugje, tam kjer jo je možno najti.

P.s. Prosim, v službo mi ne smeš poslati več maila, ker službeni mail gleda tudi ******* in lahko tudi šef. In prosim, če se le da, ne išči več stikov z mano, ker bi samo bolelo in nič drugega.

*****

Komentarji 8

če želiš komentirati, se
vidim.te
vidim.te6 let nazaj

Sem vesela da,je tako,kajti so zgodbe ki te ganejo in so ti pri srcu

lili75
lili756 let nazaj

...ja res je tako...vendar je lepo včasih malo obujati spomine čeprav še vseeno zaboli... :)

vidim.te
vidim.te6 let nazaj

Ja res je tako in upam da,v bodoče lepše bo

lili75
lili756 let nazaj

...je že... ;)

stankapet
stankapet6 let nazaj

V vsakem primeru pismo, ki trga.. hm..

lili75
lili756 let nazaj

...ja res je...

vidim.te
vidim.te6 let nazaj

Dober razmišljaš in lepo te pa nej bo sedanjost al preteklost

lili75
lili756 let nazaj

...no ja...to pismo pa ni moje...mi je pa zelo všeč...žalostno vendar resnično

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev