⁀‵⁀ Koraki in darovi na poti k Človeku ⁀‵⁀

10. avgust 2017 ob 01:39 | 43
slika 621364

Ko se odločiš postati Človek, se moraš najprej odreči temeljni laži, ki ti preprečuje dostop do spoznanja - namreč prepričanju, da si ti osebnost. S tem pade prva identifikacija, ki pa nikakor ni zadnja. Um ti nastavlja celo vrsto zank, ki jih moraš sprevideti in stopiti čeznje.

Tisto, kar ti prinaša vse trpljenje, so identifikacije. Identificiraš se z več stvarmi hkrati, objekt identifikacije pa je vedno nekaj iz manifestiranega sveta – kar je minljivo in podvrženo razkroju. Tako se ujameš v past, iz katere plezaš, kot pravijo, v številnih inkarnacijah, vse do zadnje.

Odrešitev ni nič drugega kot zaporedje opuščanja posameznih identifikacij. Ko odvržeš vse, se odkrije tvoja večna Bit in prepoznane so vse iluzije sveta, ki ti jih servira um.

Posledica odvržene identifikacije z lastno osebnostjo je, da vsi napadi in očitki, ki so uperjeni k tvoji osebnosti, zadenejo v prazno. Ker nisi več persona, ti napadi nanjo ne povzročajo več bolečine in trpljenja. To pomeni zmanjšano čustveno obremenitev, reduciranje strahov ter posledično zmanjšano grožnjo zdravju.

Ker ob tem izgubiš objekt, s katerim bi se lahko istil, se um obrača k drugim predmetom in idejam, na katere bi se lahko prilepil. Zelo mučno mu je namreč stanje, ko ne more na nič pokazati in je nemočen. Okrepi se težnja, da bi našel kak drug predmet identifikacije. To pa je odlična priložnost, da se usmeriš k pravemu bistvu.

Druga identifikacija, ki je zelo močno ukoreninjena v ljudeh, je istenje s telesom. Ker imaš neposreden čutni dokaz, da si v telesu, je razglasitev tega za iluzijo marsikomu nekaj nepojmljivega. Identifikacijo zamenjaš s predstavo, da je fizično telo nekaj, kar uporabljaš kot koristen pripomoček za dojemanje in izkušanje, vendar to telo ni tisto, kar si v resnici.

Ko se odločiš, da nisi telo, se smrtni strah sesuje kot hišica iz kart, obenem pa tudi strah pred bolečino in boleznijo. Izgube telesa ne vidiš več kot nekaj tragičnega in usodnega, smrt pa postane le dogodek v večnem življenju tvoje Biti. Tvoj odnos do številnih stvari se olajša resnosti - zdaj vse jemlješ lahkotneje in nekoliko z rezervo – zato pritisk na zdravje krepko uplahne.

Ištenje s telesom je tudi temelj ištenja z materialnostjo. Ko materialnost izgubi svoje mesto na piedestalu in postane manj pomembna, prične kopneti kup želja, povezanih s snovnostjo. Ne prizadevaš si več za vse mogoče, ker spoznaš, da sreče v materialnosti ni mogoče najti. Tako ne izgubljaš energije za nepomembne stvari in jo raje usmerjaš tja, kjer je produktivnejša - k bogatitvi duhovne plati. Zmanjšan interes za materialno se odrazi tudi v zmanjšanju strahov in bremen, ki so te doslej pritiskala, kar je dodaten prispevek k trdnejšemu zdravju.

Z dvigom duhovne ravni pride do očitne spremembe tudi pri zdravju. Znano je, da visoko razvita bitja ne obolevajo. Ker se razbline kopica strahov, pritiskov, pričakovanj, potreb in želja, telo doleti občutna razbremenitev, ki pomeni večjo harmonijo tudi v telesu. Včasih ostanejo kake tegobe, ki so pogosto karmičnega značaja, a te z novim odnosom do telesa gledaš čisto drugače kot doslej. Si bolj opazovalec in se ne meniš veliko za težave, ki bi ti nekdaj morda krepko sivile lase. Pomembno je, da "nove karme", nove dušne krivde ne ustvarjaš več in s tem tudi ne novih neprijetnosti v prihodnosti. Stare težave in bolezni pa bodo s tem, ko se bo posušil njihov glavni vzrok (napačna stališča, prepričanja, in čustva) usahnile.

Po opustitvi identifikacije s persono in telesom morda ostanejo še druga istenja, ki se jih je doslej tvoj um že oprijel ali pa te z njimi na novo razveseli. Verjetno boš moral skozi izkušnjo, da si duša ali energija; težko se je temu izogniti. Tudi to sta umska koncepta, ki se bosta prej ali slej izkazala za prepričljiv privid. Utegneta biti precej trdovratna. Tako z dušo kot z energijo boš še vedno živel, tako kot tudi s telesom – a z zavestjo, da nič od tega nisi ti, temveč nekaj, kar je običajen sestavni del minljivega sveta, ki ga slika tvoj um.

Z vsako opuščeno identifikacijo odpade del strahov, sproščena energija pa je na voljo za ustvarjalnost. Um, razbremenjen okostenelih predstav in napačnih prepričanj, postane prožen in prisoten v sedanjosti kot budna priča dogajanja, ki ga doživljaš z novo temeljitostjo. Vse dogodke doživljaš neobremenjeno in obenem bolj sveže, temeljiteje, saj se um ne zapleta v neprestano presojanje in vrednotenje, temveč postane tiha priča. Zato postaneš objektivnejši, neprizadet ob napadih nate, poln notranjega miru in neobičajne modrosti.

Ko opustiš vse identifikacije, si pripravljen na spoznavo spoznavalca. Preden karkoli spoznaš neposredno, neverbalno, moraš spoznati pričo. Doslej si menil, da je to um, a preprosto ni tako. Um te oblega s slikami in idejami, ki puščajo sledove v spominu. A spoznavalec ni koncept v umu. Do njega lahko prideš s popolnim osredotočenjem na zavedanje »jaz sem«. Kdo je tisti, ki pravi »jaz sem«? Prav ta je tisti, ki ga iščeš. Dopusti svoji prebujenosti, duhovni zavesti, da deluje, in ne tvojemu umu. Um ni pravi instrument za to nalogo. Brezčasno, večno lahko dosežeš le z večnim. Tvoje telo in tvoj um – oba sta podrejena času; samo duhovna zavest je večna; in hkrati tudi v sedanjosti, večnem sedaj.

Kaj pa sposobnosti Človeka? Notranje urejen in tihega uma postaneš tudi neprimerno boljši kanal za intuicijo, ki ni nič drugega kot glas tvoje Biti. Tako ustvariš povezavo z »vesoljno inteligenco«, kar je bogat vir umetniškega navdiha, izumiteljskih idej in ustvarjalnega zanosa. Prav ta vir je zaslužen za neobičajno ustvarjalno moč, vzdržljivost, vztrajnost in božanski navdih, ki se kaže pri vseh velikih ljudeh, ki si zaslužijo ime Človek.

A seznama dobrobiti s tem še ni konec. Spoznanje, da smo vsi eno in da bližnji ni nič drugega kot prepričljiv privid v vlogi pomočnika pri duhovni rasti, ti omogoči ustvariti povsem drugačen, toleranten in ljubeč odnos do okolice in vsega, kar opažaš.

Če je vse, kar doživljaš, tvoja lastna kreacija - ali se ima smisel boriti z njo? Vsaka preizkušnja ima en sam namen - pomagati ti k nekemu novemu spoznanju.

V vseh ljudeh okrog tebe utripa ista Bit, zato je nasilje nad drugim - nasilje nad samim sabo. Z nasiljem nad drugim, v kakršni koli obliki (tudi mesna prehrana je povezana s podporo ubijanju) dokazuješ, da še nisi dojel lekcije in tako pripravljaš pogoje za novo "šolo", da bi se ti naposled posvetilo. Zavedanje "jaz sem vse" omogoča, da te preplavi ljubezen do vseh in vsega, brez pričakovanja nagrade ali povračila. Ljubezen, ki jo daješ, pa se pomnožena vrača nazaj k tebi. Vse se dogaja v tebi - kako bi bilo potem lahko kaj izgubljenega?

In zdaj še češnja na torti: največja nagrada razsvetljenega človeka je bivanje v resnični Biti, v izvoru vsega življenja, ki je neopisljiva ljubezen, znanje in svetloba. To te napolni z blaženostjo, ob kateri je kratkotrajna sreča kot svetloba sveče v primerjavi s sončnim dnevom. Trud, trpljenje in napori v brezštevilnih inkarnacijah (kot bi rekli duhovneži) je poplačan. Dosežen je skrajni cilj evolucije. Notranja nuja, ki si si jo v vseh »življenjih« razlagal kot hrepenenje po sreči, je potešena. Dosežeš spoznanje samega sebe, to pa je isto kot spoznanje Boga, ki ustvarja svet in se ogleduje v vsem, kar obstaja.

Koraki in darovi na poti k Človeku

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev