⁀‵⁀ Mik najvišjega spoznanja⁀‵⁀

23. julij 2017 ob 16:14 | 62
slika 619390


Na sledi - sebi

Življenje ni nič drugega kot iskanje - samega sebe, svojega bistva. Tega se prav vsi nejasno zavedamo, saj je prav to tisto, kar nas žene naprej. Pri tem smo soočeni z neprijetno težavo: ne vemo, kje iskati! Žal vsi sprva iščemo zunaj sebe, v vse mogočih stvareh, v ekstremnih športih in razmerah, na skrajnih koncih sveta, dokler naposled z vso gotovostjo ne ugotovimo, da ni potrebno iti nikamor - vse, kar iščemo, imamo znotraj sebe.

Ko človek naposled odkrije, kam mora posvetiti z lučjo, kam je treba usmeriti svojo zavest, je to zmagoslavje pred dokončno zmago, ki ne more biti več daleč.

Davnega leta 1991 sem se lotil prevajanja knjige Harryja Palmerja Living deliberately (Živeti po svoji volji). Name je napravila izredno močan vtis. Dojel sem, da je v intelektualno-duhovnem razvoju možno doseči raven, na kateri sam postaneš ustvarjalec svoje prihodnosti; rekel sem si - velik uspeh je že, pridobiš znanje, da se izogneš neljubim travmam in bolečinam, ki napolnjujejo življenje slehernika. V knjigi je bila nakazana smer k rešitvi, ki pa je bila začrtana precej nejasno in grobo. Bistveno pa je bilo spoznanje, da rešitev ne more biti nikjer drugje kot v prepoznanju lastne zavesti in mehanizmov, ki jo vodijo. Takrat sem se odločil, da bom za dosego tega cilja naredil vse, kar je v moji moči. To je bil začetek dolge poti, ki je bila vijugasta in naporna, imela je vzpone in padce in se še do današnjega dne ni zaključila. Če bi se, ne bi bilo nikogar, ki bi to pisal...

Vsi si nenehno prizadevamo, da bi svoje življenje čimbolj oskrbeli z nadvse izmuzljivo stvarjo: s srečo. Da bi bili srečni, je globoko ukoreninjena želja, ki se kaže na neštete načine. Vsak od nas bi rad upravljal s svojo prihodnostjo tako, da bi doživljal predvsem tisto, kar si želi. Postavljamo si težko vprašanje: Ali je to sploh uresničljivo?

Toda najprej je treba preveriti, ali je tisto, kar iščemo, res sreča? Kaj pa, če se tudi tu - kot pri toliko drugih stvareh - motimo?

Gon po spoznanju

Tisto, kar si razlagamo z željo po sreči, je nekaj, kar ima mnogo večji, kozmični smisel in pomen. To je globoko vsajen gon po spoznanju lastne identitete, po zlitju s svojim Stvarnikom, saj se globoko v sebi zavedamo, da tam leži naša izpolnitev. Ko si želimo biti srečni, se želimo v resnici dotakniti svojega božanskega bistva, spoznati želimo tisto, kar smo. Kozmično gledano je to smisel evolucije. Ta neuničljiva in neustavljiva želja je motor, vzpodbujevalec rasti, ki poganja celotno evolucijo.

Ko je Stvarnik načrtoval svoje stvaritve - v prav vsaki od njih je delček njega - je najbolj dovršenim med njimi, najpopolnejšim živim bitjem, dal možnost, ki je hkrati posebna nagrada. Svojo zavest lahko pripeljejo tako daleč, da spoznajo lastno identiteto, ki je - identiteta Stvarnika. Spoznanje samega sebe nam, kot razlagajo mojstri, prinese neopisljivo blaženost, sreča pa je nekakšen približek temu. Ko hrepenite po sreči, hrepenite po vrnitvi v svoj pravi dom - v zavetje Stvarnike, od katerega niste (bili in ne boste) nikoli ločeni.

Toda vrnimo k vprašanju, ki ga znamo zdaj že pravilneje formulirati: ali je samega sebe, življenjsko bit, svojo pravo identiteto, svoje bistvo, sploh možno spoznati?

Odgovor je, kakor razmišljamo tule, pritrdilen. To nam uspe takrat, ko se raziskovanja lotimo na pravem koncu in raziskujemo v pravo smer. Zakaj nam to doslej še ni uspelo? Ker se nismo lotili na pravem koncu in nismo raziskovali v pravo smer. Odgovora ne najdemo v materialnem svetu in v okviru materialističnih razlag. Drugod pa - vsaj tako se je doslej zdelo - ni vredno iskati rešitev.

Ko veš, kdo si v resnici, te nenehno prežema utripajoč občutek miru. Lahko ga imenuješ radost, kajti radost je prav to: občutek živosti in vibracija miru. To je radost spoznavanja sebe kot same esence Življenja, preden Življenje privzame obliko. To je radost bivanja - bivanja v svoji resnični naravi.
Eckhart Tolle: Sporočilo tišine, str. 76 /89/

Za tiste, ki niso ujeti v tradicionalno krščansko predstavo o Bogu, in verjamejo, da med identiteto Boga in identiteto človeka ni razlike, je vprašanje iskanja lastne identitete enako vprašanju spoznanja Boga. Tradicionalno verni imajo problem - dokopati se morajo še do spoznanja, da ločenosti med Bogom in človekom ni. Bog, Stvarnik, kakor od nekdaj vedo vzhodna ljudstva, je v vsakem od nas. Morda se vaše stališče v zvezi s tem še ni dokončno oblikovalo, a vsekakor vam bo laže, ko boste spoznali naravo zavesti in razčistili številne pomembne podrobnosti, za katere ste doslej mislili, da so nepomembne. Vaša pozornost je bila usmerjena na področje, kjer napredek ni več možen.

Če ne spoznaš vira, tavaš v zmedi in žalosti.
Ko spoznaš od kje prihajaš, naravno postaneš strpen,
nesebičen, začuden, dobrosrčen kot stara mati,
dostojanstven kot kralj.
Pogreznjen v čudežen Tao, se lahko soočiš s čimerkoli ti življenje prinese,
in ko smrt pride, si pripravljen.
Tao Te Ching, stih 16

Vsekakor se ne motijo in imajo prav tisti, ki bodo v zvezi z obravnavano temo rekli: tole je le neuporabno filozofiranje, kot drugi, ki bodo v nadaljnjem razlaganju našli vzvode za svoj duhovni preboj. Prvi so kot orličji mladički, ki se še niso prekljuvali skozi trdo lupino materialnosti, drugi pa so podobni orlu, ki na nebu išče najboljšo razgledno točko. Oboji imajo na svoj način prav. Njihovo obzorje pa se močno razlikuje.

Ni dvoma o tem, da je znanje tisto, ki prinese napredek in s tem kakovost bivanja. Širitev znanja pomeni širitev obzorja, potencialov in možnosti, zavračanje novih informacij pa ograjevanje pred možnostjo napredka in zapiranje pred življenjem. Oklep snovnosti, ki nas zadnje tisočletje spričo doslej prevladujočega materialističnega svetovnega nazora vse bolj stiska, poka po šivih. Ječa materialnosti se bo odprla in človek bo spoznal, da je bitje doslej nepoznanih potencialov, ki mu vstop v druge dimenzije, o katerih sedaj ne upa niti sanjati, ni onemogočen.

Einstein je trdil, da problemov ne moremo zadovoljivo rešiti, dokler se ne dvignemo nad raven, na kateri so nastali. Odločitev o potrebnem premiku v naši zavesti je v rokah vsakogar od nas: lahko vse bolj tonemo v rastoči grmadi civilizacijskih in osebnih problemov ali pa naredimo korenit razkol s sedanjo miselnostjo in postanemo človek, ki dopušča samemu sebi takšno rast, ki bo omogočila reševanje sedanjih problemov na povsem novi ravni.

O drugačnih rešitvah nismo sposobni razmišljati, dokler smo ujeti v sedanji miselni okvir. Da bi ga prestopili, ni potrebna nikakršna žrtev; potrebna je le odločitev in ustrezna mera volje za uresničitev. Tisto, kar lahko izgubimo, so - strahovi in spomini, povezani s preteklostjo. Morda si kdo misli, da s tem izgubimo tudi varnost, ki jo nudi sedanji miselni koncept. A to je le iluzija, ki nam jo ponuja ego, da bi se zavaroval pred spremembo, v kateri se čuti negotovega. Če se ne odločimo za napredek, potem smo se zapisali nazadovanju. Vztrajanja na mestu ni.

Tisto, kar nas mika, je novo življenje, polno doslej nepoznanih možnosti, znanje, s katerim igraje rešujemo težave, lepota in radost, ki ju doslej nismo znali uzreti.

Zoran Železnikar

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev