⁀‵⁀ Najvišji vzrok in znanje ⁀‵⁀

10. avgust 2017 ob 01:13 | 51
slika 621359


Spomin je skladišče slik. Iz zaporedja slik lahko izluščimo vzročnost in se dokopljemo do spoznanj. V domovini naše Biti vzrok in posledica ne obstajata. Vse je povezano z vsem, vse je vzrok vsemu. V našem končnem, 3-dimenzionalnem svetu pa je dopuščeno, da obstaja (navidezen) vzrok, ki vodi k posledicam, njuna povezava pa omogoča formiranje »spoznanj«, ki jih opredelimo kot »zakone« v skladovnici, ki jo imenujemo »znanje«.

Takoj ko dopustiš vzrok, mora obstajati poglaviten, najvišji vzrok, ki je odgovoren za to, da svet (in karkoli v njem) obstaja. Ta glavni vzrok je po definiciji Bog, svet pa je njegova posledica (stvaritev). Oba se razlikujeta, a nista ločena.

Bog je koncept in – kot vsi koncepti - konstrukt uma. Bog ne more biti nekaj popolnejšega od tebe, saj nastane v tvojem (omejenem) umu. Gre za to, da si um, obseden z idejo vzročnosti, izmišlja ustvarjanje in potem se sprašuje, kdo je ustvarjalec. Prav on sam je ustvarjalec. No, niti to ni popolna resnica, ker sta tisti, ki ustvarja, in tisto, kar je ustvarjeno, eno.

Bog je torej le priročen izgovor, ki ga uporabiš, ko stvari ne razumeš. Če že potrebuješ nekoga, ki bi bil Bog, potem si to ti sam.

Um si iz vzročnosti in spominov, ki so podkrepljeni z izkustvi, ustvari goro spoznanj in prepričanj, ki jih imenujemo znanje. Spoznanja prelije v okorne oblike - besede, ki so instrumenti za posredovanje informacij. Ker je znanje ubesedeno, ker je zgrajeno na spominu in še huje – ker predstavlja ozek pogled na omejen materialni, manifestirani svet, je zelo bedna slika tistega realnega, neomejenega sveta, iz katerega zares izhajamo, kjer se nahaja naša Bit. Zato je jasno, da je to, mentalno znanje, oblika neznanja. Tudi najpreciznejši načrt je le papir. Znano je samo oblika, znanje je samo ime, vedec pa je stanje uma. Resnica je iznad uma.

Nekaj takšnega kot znanje o realnosti, Resnici, ne obstaja. Resnično znanje ni nekaj statičnega. Je vedno sveže, novo, nepričakovano. Izvira znotraj. Ko veš, kaj si, si hkrati tudi to, kar veš. Med znanjem in Bitjo ni razkoraka. Znanje, kot ga pojmujemo, je kot fotografija nekega prizora. Sliko smo sicer napravili in tisti hip je bila odraz resničnosti, ki pa se je spremenila. Je le posnetek nekega trenutnega stanja, ki se ne bo nikoli več ponovilo. Zdaj je vse čisto drugače, obrazi so se spremenili, okolje tudi in spomin na to ti ne more povečati kakovosti življenja, saj te odnaša v preteklost, ki je mrtva. Zaradi nje izgubljaš tisto, kar je edino resnično: sedanji trenutek in vso pestrost življenja v njem.

Zgrešeni so vsi sistemi in vse metode, ki te usmerjajo k iskanju Resnice. Če iščeš, potem to pomeni, da tistega nimaš. A to ni res. Ti sam si tisto, kar iščeš, ti sam si Resnica. Ne moreš spoznati, doseči ali najti nekaj, kar je že v tebi, kar že si. Tvoje spoznavanje te oddaljuje od cilja. Odstopi od ideje, da Resnice nisi našel in le dopusti, da ta pride v središče tvoje pozornosti. Spoznaj, da si že na cilju in da ti nikamor ni treba; vse kar je treba je, da se tega zaveš.

Želje, strah in sreča

Ker je zavest nenehno gibanje, je v snovnem svetu potreben motiv za delovanje. To vlogo imajo v umu želje, spomini na zadovoljstvo.

Spomin je zelo važen instrument uma; je fotoaparat, ki slika trenutno stanje in tako omogoči primerjavo slik. Iz spomina na prijetna izkustva nastanejo želje, vzpodbude k delovanju, ki ti prinašajo lažne obete, da boš tokrat dosegel tisto, kar ti doslej ni uspelo.

Zaradi obstoja načela vzročnosti in želja se pojavi kup zapletov, ki so v svetu dualnosti nekaj običajnega. Želje (ki so tudi obeti za zadovoljstvo ali srečo) vedno povzročijo posledice v obliki nezadovoljstva, razočaranja ali strahu. Če drugega ne, je razočaranje posledica dejstva, da je zadovoljstva konec. Kratkotrajna motnja v običajnem toku življenja (izpolnitev želje) naj bi prinesla neko novo kvaliteto, a to se ne zgodi.

Kako naj bi nekaj kratkotrajnega in (običajno) na telo omejenega zadostilo najglobljemu bistvu, večni Biti?

Kakšno je pravzaprav poslanstvo želje? Želja vodi k iskustvu. Izkustvo vodi k vrednotenju, vrednotenje k vezanosti, to pa k samospoznanju. Samospoznanje te naposled pripelje do osvoboditve. To je spoznanje, da si iznad rojstev in smrti. S pozabo, kaj si in z zamislijo, da si umrljivo bitje, si ustvaril vse težave in trpljenje. Prebudi te tudi iskanje. Ni treba čakati na trpljenje, išči raje v rseči. To je bolje, ker je um takrat v harmoniji in miru.

Strah je posledica ločenosti od tvojega bistva (zaradi nezavedanja, kdo si) in je povezan z umom, natančneje - s spominom na bolečino. Tekom časa se je nagrmadilo ogromno bolečih spominov, ki so zavzeli obliko strahov. Ker je um ujet v vzročnost, neprestano računa in primerja izid s slikami v spominu. Ne zaveda se, da sedanji, enkratni in neponovljivi trenutek katastrofalno degradira s tem, ko ga spremeni v statično sliko in primerja s spominskim zapisom, zatem pa te marsikdaj preplavi s strahom zaradi neke ugotovitve, ki je stvar zgodovine.

Tisto, kar zna um najbolje, je - producirati strahove. Strahovi so možni zato, ker obstaja čas. Strah nas je izključno zaradi spomina - na neko neprijetno doživetje. Moč uma se meri z »znanjem« in količino strahov, oba pa gradita na spominu, zato um najraje beži v preteklost ali prihodnost (projekcijo preteklosti), kjer svojo moč najlaže dokazuje. Bivati miren v sedanjosti – edinem trenutku, ki zares obstaja - je umu odveč in v nadlego; kot bi ga silili v shujševalno kuro.

Pred strahovi neprestano bežiš in se zatekaš k zadovoljstvu, ki naj bi bilo približek sreči. Pod izrazom »sreča« si zamišljaš stanje izpolnjenosti, potešenosti, a le malokdo ve, kaj sreča sploh je.

Dokler vjerjameš, da ti je potrebno nekaj, kar te bo osrečilo, moraš verjeti tudi, da boš nesrečen, če to izgubiš. Um se vedno oblikuje v skladu s svojimi prepričanji.

Sreča prihaja iz Biti in jo je moč najti le v Biti. Le nekaj tako prostranega, širokega in globokega kot tvoje resnično bistvo te lahko napravi resnično in trajno srečnega.

Želja po vrnitvi tvoje Biti v njen dom in bivanju v njem je vate vsajena kot hrepenenje po sreči. Najvišja sreča je blaženost, ki jo prinese stik, bivanje v tvojem resničnem bistvu. A kako naj bi, ujet v zanke uma, vedel, kaj se skriva za tem hrepenenjem? Zagotavljanje ugodja telesu ti ne more prinesti sreče – zagotovitve notranjega ugodja - saj ima tvoja Bit povsem drugačne težnje kot telo.

Ker si pozabil, kaj si, se zatekaš k identifikacijam z objekti, ki jih edine poznaš - to so konstrukti uma: telo, razum, duša, energija… Ker pa to ni tisto, po čemer tvoja Bit hrepeni, ta istenja drugo za drugim prinašajo razočaranje, nezadovoljstvo in strah.

Ištenja, identifikacije s tistim, kar nisi (človek, ki mora pred nečim bežati ali nekaj doseči), so glavni razlog človeškega trpljenja.


Najvišji vzrok in znanje

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev