⁀‵⁀ Plemenito srce ⁀‵⁀

17. maj 2017 ob 20:10 | 140

Razumeti ta svet,
razumeti te ljudi,
je res smisel življenja trpeti?,
ne, ni!,
sledila sem svoje srce
ono je vedno moj vodnik,
moja luč
in kje sem zgrešila,
kje sem bistvo izgubila,
kje sem falila
da za ljubezen,
samo ljubezen,
dobre misli,
iskrene želje,
znova in znova nič dobila,
je res greh,
da še zase si želim malo,
vsaj malo ljubezni,
prijazne besede,
iskrenega nasmeha,
upanje...


Reka želj se neustrašno večala,
a še vedno v morje se zlivala,
duša tisočerih glasnih bojev,
ki so pokopani v večnem molku,
večna vprašanja,
odgovorjena že tisočkrat
poizkušam, preizkušam,
iščem kako,
duša polna je praznine,
telo polno poželenja,
dokler nisem odkrila,
kam sploh grem,
krasen občutek je,
ko sem se zavedala,
da odkrila sem tebe...


Skozi modro kopreno si prišel,
korak mi je obnemel,
kot da se je čas zaustavil,
ne morem odvrniti oči,
le kaj se z mano dogaja?,
misli so hitele skozi,
valove prihodnjih poti,
na obalo, moj zavičaj,
skozi gaj in zelene oaze,
na mnoge prehojene poti,
ob reko sanj in slap želja
in cvetoče pečine
v globini spomina,
kaj naj naredim,
sem se vseskozi spraševala,
a odgovora ni,
ne tukaj ne zdaj,
dlani se potijo,
duh misli me zapustil,
samo sem zrla v njegove oči,
s težavo zberem pogum...


Slišim glas,
kot da ni bil moj:
Gospod od kod se poznava,
meni se zdi,
da sem ob pogledu na vas,
našla tudi svoj izgubljeni jaz?,
žal vas ne poznam,
mi odgovori,
šele včeraj sem prišel,
iz dolgega sna,
še sam se iščem,
moja pot je še dolga,
neznana,
pred mano je dilema znana,
kam in kako?


V vaših očeh vidim nemir,
spokojnost in mir,
tudi meni se zdi kot,
da znani ste mi,
a ne vem, ne vem, ne vem,
zdi se mi kot,
da vas nekaj vznemirja,
upam, da to nisem jaz
in me igrivo pogleda,
res sem kot list,
na razpotju življenja,
z negotovim in tresočim
glasom odgovorim:
Pogled na vas,
me je kar prevzel,
me pomiril,
kot, da se poznava že tisoč let,
ne bi vas želela izgubiti,
z vami bi želela
še nekaj časa biti
in dobrodušno se nasmeji.


Saj se mi nikamor ne mudi,
njegove oči so povedale vse,
negotovost je odšla
in pogum sem dobila:
Gospod bova skupaj odšla,
skozi ta gozd preudarkov,
na obalo, kjer naju čaka
modra laguna in jutranja zarja,
da, slišim njegov mili tihi glas
in sva šla, kot eno,
kot, da nikoli ne bi bila dva,
še vedno je ob meni to
plemenito srce
in v najinih globinah čutiva
radost te poti...

by Lorianna


slika 609594

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev