⁀‵⁀ Realno in nerealno ⁀‵⁀

09. avgust 2017 ob 21:43 | 30
slika 621343

Žal med seboj ne znamo komunicirati drugače, kot z besedami. Besede imajo omejeno uporabnost, a mi se ne zavedamo njihove omejenosti in zato bredemo v vse hujše težave. Naše plemenite ideje so skaljene z neplemenitim delovanjem. Govorimo o Bogu, Resnici, ljubezni, a namesto neposrednega izkustva se ukvarjamo le z definicijami. Namesto, da bi širili in poglabljali delovanje, izpopolnjujemo zgolj definicije, ki ne odražajo resničnega življenja. In pri tem si domišljamo, da vemo vse, kar je moč vedeti!

Neprestano si prizadevamo spoznati Resnico. A tisto, kar doživljamo kot svet, je (kot bomo spoznali) le iluzija v naši zavesti, maya, in ima le relativno vrednost. Postavlja se vprašanje, kaj je resnično. Ali obstaja kak kriterij, s katerim bi lahko ločil resnično od neresničnega?

Tistemu, kar se ne spreminja, in je brezčasno, ne moremo odrekati eksistence. To poimenujmo kot resnično. Neresnično pa je potemtakem vse trenutno, minljivo, začasno, za čemer ne ostane nobena sled.

V idealistični razlagi stvarnosti (ki je popolnejša kot materialistična) obstajata dva svetova. V Absolutu, nemanifestiranem svetu, svetu idej, ki je najvišja realnost, ni spreminjanja. Tam ni prostora in časa, tam je vse prisotno in resnično, a ni manifestirano. Absolut je vse kar je, in kar ni. V njem vladata red in popolnost. Je izvor življenja, je dom, iz katerega prihaja naša življenjska Bit.

Absolut iz sebe ustvari manifestirani svet, svet oblik in neprestanih sprememb, v katerem je vse manifestirano (izraženo), a ni resnično. V njem nastopajo - se porajajo in izginjajo - vse možne pojavnosti. Vsaka sprememba se prej ali slej izniči in vrne v osnovno stanje. Zato svet sprememb v primerjavi z Absolutom ni resničen.

Manifestirani svet je svet polarnosti: vse kvalitete nastopajo v parih, ki izražajo nasprotja: svetloba - tema, vroče – mrzlo, visoko - nizko, notri – zunaj… Dobro – slabo je umetna polarnost, ki je odvisna od kriterijev presojevalca. Katerokoli lastnost je možno zares prepoznati le tako, da spoznaš njeno nasprotje. Kako bi prepoznal svetlobo, če bi obstajala le svetloba in nikoli ne bi bilo teme?

Kar razlagamo, je učil že Platon, Sokratov učenec. Bil je prvi zahodni filozof in hkrati eden največjih filozofov vseh časov. Najbolj znan je po teoriji o oblikah in idejah, kar je bilo zanj eno in isto. Menil je, da je vsa resničnost razdeljena na dve območji: vidni svet, ki ga zaznavamo s čutili; v njem ni nič trajnega, vse se spreminja, se poraja in mineva. Drugo območje pa ni v prostoru in času, naša čutila ga ne morejo dojeti; v njem vladata popolnost in red. To območje je brezčasna in nespremenljiva resničnost, ki jo lahko iz našega vsakdanjega sveta le kratko in bežno uzremo (zgoraj jo imenujemo Absolut). Menil je, da je ravno to zadnje tisto, čemur bi lahko rekli prava resničnost, saj je trajna in nespremenljiva – in zgolj ta resničnost kratko malo je, ostaja ista, ni v nenehnem procesu prehajanja v nekaj drugega. Filozofija tega grškega genija, ki je znal povezati red in čustva, pomeni ravnovesje materije in duha.

Drugi veliki filozof, ki je razmišljal v istem duhu, je Immanuel Kant (1724-1804). Objavil je eno največjih knjig vseh časov, Kritiko čistega uma. Ugotovil je, da moramo vso resničnost razdeliti na dva svetova: Prvo je svet fenomenov. Karkoli dojamemo v njem, dojemamo ob pomoči spoznavnega aparata, namreč petih čutil in možganov. Vse forme so odvisne od subjekta. Prostor in čas sta formi naše čutnosti, brez katerih ne bi bili zmožni zaznavati ali dojemati v tem svetu. Česar pa ta aparat ne more obravnavati, tudi ne more biti predmet našega izkustva, ker tistega ne moremo doumeti. Vendar pa obstaja še drugi svet, Kant mu pravi »noumenalni«, transcendentni svet, ki obstaja sam na sebi. V tem svetu, ki ga znanost ne more doseči, se dogajajo tudi dejanja svobodne volje.

Še korak naprej pa je storil slavni Arthur Schopenhauer (1788-1860), eden največjih filozofov zadnjih stoletij, ki je popravil in dopolnil Kanta. Ugotovil je, da je predstava, da smo ločeni posamezniki, aktualna le v svetu fenomenov. Zunaj področja, v katerem sta prostor in čas, ne more biti nobenega razlikovanja. V tem zadnjem temelju naše biti pa smo eno in nediferencirano. Fenomenalna resničnost se ne razlikuje od noumenalne (to sam poimenuje »volja«), temveč je ista resničnost, ki jo spoznavamo drugače. Smo del ene celote, ki je le na videz razdeljena.

Velika škoda je, da smo bolj kot Platonu kasneje verjeli Aristotelu, ki je vpeljal materializem, in bolj kot Kantu in Schopenhauerju - Marxu, ki je materializem postavil na piedestal.

Mi živimo v manifestiranem svetu, svetu iluzije, a naša Bit je iz nemanifestiranega sveta, Absoluta.


Realno in nerealno

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev