Pogled naprej je obupen. Polzimo v nacionalno katastrofo !

05. januar 2013 ob 16:37 | 59
Namesto reševanja problemov se moramo zdaj ukvarjati z najbolj primitivnim neoliberalizmom, ki prinaša popoln razkroj.


Lani je prešla slovenska kriza v novo, v bistvu terminalno fazo. Za boljše razumevanje si je dobro osvežiti spomin na njen dosedanji potek, v treh značilnih sklopih.

1. Na začetku se je v dobrega pol leta, od konca leta 2008 do polletja 2009, BDP skrčil za skoraj desetino, ko je izbruh globoke krize hiperprodukcije razvitega sveta zmanjšal aktivnost slovenske izvozne industrije za petino. Kolaps industrijskega sektorja je zajel celotno območje evra, bolj industrijska gospodarstva, na primer Nemčijo in Finsko, še bolj kot Slovenijo. Ta prvi šok pa je dokaj hitro izzvenel, tako da se je v naslednjem letu in pol evropska industrija povrnila na ravni, ki so samo nekoliko pod predkriznimi, in se na njih ustalila. V Sloveniji je bil zaradi predhodnega kreditnega napihovanja izpad nadpovprečen, zato pa je bila v zadnjih dveh letih tekoča dinamika v industriji celo nekoliko boljša od povprečne evropske in nič slabša od nemške. Stanje je daleč od zadovoljivega, a je gibanje plač v industriji že od konca leta 2009 le veliko boljše kot v drugih panogah.

2. Prvotni slovenski krizni »presežek« je povzročilo izpihovanje kreditnega balona v gradbeništvu in storitvah, usmerjenih pretežno na domači trg. Aktivnost gradbeništva in storitev se je zmanjšala v Sloveniji bistveno bolj kakor v območju evra (v Nemčiji se sploh ni). Predvsem zato je bil nadpovprečno globok že začetni padec skupnega slovenskega BDP in zato je bila šibkejša tudi obnovitev skupne rasti v letih 2010 in 2011. V teh dveh letih se je v Sloveniji gradbeništvo še naprej naglo krčilo, medtem ko se je v glavnih storitvenih panogah rast le povrnila, približno v okvirih povprečne evropske.

3. Iz doslej nabranih podatkov je že razvidno, da nas je lani zajel nov, specifično lasten krizni sunek. Kljub solidni dinamiki izvoznega sektorja se je slovenski BDP v enem letu do tretjega četrtletja 2012, po »odboju« za 2 odstotka v prejšnjih dveh letih, nenadoma spet skrčil za 3 odstotke, v času, ko je bilo opešanje v območju evra samo minimalno in je bila rast v Nemčiji, Avstriji in Franciji še naprej pozitivna. Šele s tem zadnjim poslabšanjem smo povsem izpadli iz vseh evropskih povprečij: skupna dosedanja izguba BDP v krizi je bila večja samo še v Latviji.

Epicenter tega zadnjega kriznega sunka je v storitvenih panogah, zaradi lanskega preloma v gibanju domače končne porabe. Državna poraba se je obrnila rahlo navzdol že leto poprej in v začetku lanskega leta še močneje. Z veliko več vpliva se je tedaj prelomila navzdol še poraba gospodinjstev. V ozadju je veliko zmanjšanje socialnih transferjev, ki ga je sprejela že prejšnja vlada, in zatem zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) nove vlade, najprej z vsem ustrahovanjem ob njegovem pripravljanju in potem z njegovimi konkretnimi učinki, ko so se sredi leta plače v državnih panogah zmanjšale za 3–4 odstotke in hkrati že tudi plače v panogah tržnih storitev, tako da je bila v drugem polletju, upoštevajoč še zmanjševanje zaposlenosti in inflacijo, skupna »masa« plač realno že za več kot 5 odstotkov pod primerljivo pred enim letom.

Gibanja te vrste se kombinirajo v spiralo! Tisti del skupne gospodarske aktivnosti, ki je namenjen domači porabi (in te je za kakšni dve tretjini BDP), se odzove na zmanjšano kupno moč iz dohodkov, ki sestavljajo »stroške države«. Krčenje aktivnosti vodi v novo zmanjšanje zaposlovanja in plač ter vplačil davkov, to pa v novo zmanjšanje porabe in proizvodnje itn. Letos bodo v to, že spočeto spiralno gibanje dodani še novi rušilni posegi v javne storitve, predvsem v izobraževanje. Pogled naprej je obupen. Polzimo v nacionalno katastrofo.

* * *

Utemeljitev za te groteskne »reforme« je, da so edina možnost, če ne kar naravna zakonitost za obnovitev izvozne konkurenčnosti, ki bo spet sprožila rast in razvoj. To je popoln nesmisel. Jasno je, da mora biti motor slovenskega gospodarstva (govorimo o Sloveniji) izvoz. A izvoza ne poganjajo nizke plače! Izvoz je motor samo, če ga poganja rast produktivnosti, predvsem prek tehnološkega napredovanja. Dokler ne stečejo v Sloveniji močni novi procesi na tem področju, ne bo preobrata. Na tem področju so pa sedanje državne politike naravnost uničujoče.

Drži, da podpirajo slovaški ali romunski izvoz nizke plače in nizki davki – avstrijskega ali švedskega pa visoke plače in davki. Kaj je referenčno za državo, ki je po svoji doslej doseženi produktivni učinkovitosti nekje vmes? Nekoč, v svojih boljših časih, smo že iskali zglede za nadaljnji napredek v Skandinaviji, danes nam z naših vrhov pripovedujejo samo še o Romuniji in Estoniji. Oprostite, to v Sloveniji ni normalno, to je norost.

Zniževanje plač zagotovo odlaga izumiranje podjetij na margini. Če bi bile slovenske plače take, kakršne so romunske ali estonske, bi bila danes Mura in mnoga druga nizko produktivna podjetja še živa. To je pa tudi vse. V tej viziji ne pride nikoli do preobrata, v njej se samo ohranja »konkurenčnost« istih starih lastnikov, menedžmentov in politikov, v svojih istih starih podjetjih in istih starih političnih strankah – prek sistematičnega zniževanja dohodkov vsega drugega prebivalstva, v okvirih zniževanja agregatnega BDP.

V posebno globoko slovensko krizo smo padli zaradi enormnega zadolževanja, s katerim so slovenske tranzicijske elite pred krizo prikrivale svojo dejansko operativno nesposobnost. Zdaj, ko se je kredit ustavil, se rešujejo z direktnim poseganjem v dohodke preostalega prebivalstva, četudi prinaša ta transfer – transfer v to sfero nesposobnosti in nepotizma – samo nadaljnje poglabljanje krize. Nekaj bo treba storiti, hitro, takoj, dokler še ni prepozno.

* * *

Absurdnost sedanjih dogajanj je toliko večja zato, ker so slovenski problemi dejansko povsem »standardni« in nikakor nerešljivi.

1. Vse se vrti okrog velikih bančnih izgub – premoženjskih izgub, ki naj se pokrijejo izključno s premoženjem! Prodajati bo treba javna podjetja. S tem se moramo sprijazniti: ta strahoten poraz smo že doživeli in do lani ga še nismo videli, zdaj pa ga, in ga bo treba plačati – brez enega samega centa pomoči iz proračuna, ki zmanjšuje vso drugo nujno in normalno javno porabo. To je prvi imperativ. Drugi je, da je razprodaja omejena samo na zapolnitev premoženjskih lukenj. Premoženja niso vir za financiranje proračuna, za kakšne »razvojne« ali druge populistične projekte, ki fiskalni zlom zgolj odložijo (do časa po naslednjih volitvah).

Nesmisel je prodajati tujcem podjetja, ki črpajo »nacionalno«, geografsko ali prostorsko rento (ki jo je treba nekaj naslednjih let prevzemati v proračun), in še bolj uspešna domača tržna, izvozna podjetja. Prvi izbor za odtujitev so, žal, velike finančne firme. V danem političnem okolju nima domači finančni sektor skoraj nobenih možnosti za preživetje. Finance niso med našimi pomembnejšimi panogami, mnogo pomembnejše bodo morale biti v prihodnje druge.

2. Brez obremenitve s kapitalskimi transferji je slovenski javni primanjkljaj obvladljiv in ga je sposobna sanirati vsaka normalna, ideološko neprizadeta vlada, s samo minimalnimi učinki na gospodarsko aktivnost. Več poudarka mora biti na prihodkovni strani in vsaj kakšen razmislek na izdatkovni. Na tej strani bo treba celo obnoviti mnoge izdatke, ki so bili ukinjeni v zgolj ideološki vnemi, primitivno in nemoralno, in kljub očitni škodi, ki je bila s tem povzročena tako tekoči porabi, proizvodnji in zaposlovanju kakor razvoju.

3. Slovenija je danes bolj balkanska, kot je bila kadarkoli v Jugoslaviji. Tako v naši družbi ne znamo delovati! Pravna država je velik civilizacijski zalogaj. Že takoj, z največjo prioriteto pa se je treba lotiti stvari v območju vsakdanjega ekonomskega in drugega življenja družbe, ki ga nadzirajo policija in inšpekcije. Kdor krade – sosedom, ljudem, svojim zaposlenim, državi, to se pravi skupnosti –, mora biti kaznovan. To je nadvse pomembno, morda bolj kot karkoli drugega.

4. In treba bo začeti, končno, z razvojnimi politikami. V državi, kakršna je današnja Slovenija, gre na eni strani za tehnološki napredek in na drugi za zagotavljanje kohezivnosti in sinergije. O podrobnostih sem pisal drugje in so pisali tudi drugi. Temeljno je, da razvoj, v nasprotju s tistim neoliberalnim, ni nekaj, kar je treba vsiljevati in za kar je treba omejevati. K razvoju privabljaš in mobiliziraš, za jasni skupni cilj. Vložek ni denar, vložek so politike, to se pravi ljudje, ki so jih voljni in sposobni voditi. V Sloveniji je že toliko kvalitetnih mladih ljudi, ki to zmorejo! Slovenski razvojni preboj bo moral biti generacijski preboj.

* * *

Dodajmo še opombo o grožnjah, »da bodo sicer prišli Evropejci«. V Evropski uniji in v območju evra je vsa omembe vredna suverenost v rokah držav. Pogoj je, da to nalogo obvladaš. Če je ne, so pa res na zalogi tudi mehanizmi prisilne uprave (taki, kot jih uveljavlja za druge države Mednarodni denarni sklad). Prisilne uprave pa poznamo: pridejo od zunaj, neprizadete, s klišejskimi rešitvami za tiste, ki se ne znajo upravljati sami in ki jih lahko spraviš v red le kot združbo pasivne in podrejene delovne sile v službi tistih, ki to niso. To je normalno. Nenormalno je, da delamo že mi sami tako, kot bi delale z nami nezainteresirane zunanje prisilne uprave – preventivno, da pokažemo, da »znamo« tudi mi sami!

Situacija je absurdna do obscenosti. V parlamentu dvigajo roke kot en mož za stomilijonske reze v dohodke najrevnejših v naši skupnosti, medtem ko izbruhne množični upor ob predlogu za zvišanje davka na frizerske storitve in na hrano za hrčke. Opozicijski establišment se zgane in organizira referendume, šele ko začne vlada mešetariti z »njihovim« premoženjem; to je še edino, kar jih (vse) zares zanima.

V Sloveniji se moramo v teh časih ukvarjati z najbolj primitivnim neoliberalizmom – v tej mali evropski državi, v kateri se (tako kakor v Islandiji) vsi poznamo, v kateri smo si praktično vsi sosedje in starši otrok, ki hodijo v iste šole. Za nami je polstoletna izkušnja vztrajnega skupnega moderniziranja in napredovanja, v skladnosti in vsaj približni enakosti – zdaj pa nenadoma ta popolni razkroj! Kapitalizem s tem nima zveze. Zakaj pa deluje tako dobro sosednja Avstrija, v kateri so, tako kot do nedavnega mi sami, svoje podobne podedovane strukture in vrednote izrabili, spravili v institucije in na njih gradili?

Tako radi se spominjajo, kako smo ob osamosvajanju »vsi držali skupaj«, ko se dokopljejo do moči in oblasti, pa naredijo vse, da bi to izjemno kvaliteto svoje družbe uničili in se dvignili nad njo v ozki, izločeni komandirajoči eliti – ki te vloge tako očitno sploh ni sposobna! Njihov projekt je neuresničljiv! Podatki, ki jih dobivajo od lanskega polletja naprej na mizo ekonomisti (tista neznatna peščica, ki jih sploh še pogleda), so katastrofalni in pogled naprej še toliko hujši. Nekaj bo treba ukreniti, preden se naša družba ne zruši sama vase v zares velikem poku.

(Stališča avtorja so njegova osebna stališča.)
Franček Drenovec
Sobota, 05.01.2013

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev