Mraz

21. november 2011 ob 20:46 | 71
V snegu in ledu iskala sem življenje,
a našla sem srčno skelenje.
Na široko sem stopala po beli preprogi,
prav nikomur se nisem zdel bogi.
Sam ostajala sem v tišini,
se večkrat iskala na pravi višini.
Led se počasi je topil,
ljubezni žarke je lovil.
Prišla je nežna pomlad,
ko spoznala sem da že dolgo imam te rada.
Ptice so žvrgolele,
žlahtne pesmi v daljavi so zvenele.
Moje življenje postalo je sen,
ki teče tiho kot mirni Ren.
Blešči se sonce mi v obraz,
vidim že poletja prikaz.
Nežno valovanje,
tiho šepetanje.
Ljubezen mi podala je svojo dlan,
jaz pa zaplaval sem v svet sanj,
in slepo verjel vanj.
Naj sreča še tako se zdi resnična,
nikdar zame ni pravična.
Listje počasi že rumeni,
kam upanje moje beži.
Kje besede so tvoje,
kje veselje je moje?
Sonce odhaja v zaton,
odzvenel je zadnji zvon.
Zdaj z mano joče še nebo,
ker dobro ve da ob meni te ne bo.
Pade tiha noč,
smehljaj vsak odide proč.
Prve snežinke,
gledam bele ovinke.
Spet hodil bom po beli preprogi,
premražen a nikomur bogi.
Čeprav bela dama me zavedno zdaj bo objela,
mi bo vsaj verjela,
da ljubezen je živela.
Sama pa predobro vem, da zima ljubezni moje ne bo vzela,
četudi v hladni grob me bo dela.

Komentarji 1

če želiš komentirati, se
lop15
lop155 let nazaj

metamorfozzzzzzzzzzzzeeeeeeeeeeeeeeeeeee

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev