Kos kruha z marmelado ...

27. marec 2014 ob 11:24 | 111
Včeraj sem kuhala marmelado, pa se spomnim nečesa daljnega, zgodbe malega dekletca, ki v svoji odraslosti neizmerno spoštuje kruh kot poseben dar ...

slika 487254


Malo dekletce je preplašeno stalo pri vhodnih vratih, ko so se odrasli pozdravljali. Bilo je utrujeno od poti, najbrž še bolj od nečesa, kar se bo zgodilo, od strahu pred tem ... malo, borno oblečeno bitje, preplašeno kot ptiček, ki je padel iz gnezda in išče nekoga, ki bi ga položil nazaj v varno mehkobo domačega zavetja ...

... Nekaj dni je že, odkar so ji starega očeta nekam odpeljali in ga od nikoder več ni bilo, nekaj dolgih dolgih dni je že, odkar ji je babica dejala, da ne bosta več sami tam gori, v hribih, ker so zime zanju tam pretrde, ker babica sama ne zmore te velike skrbi zanjo ... spomnilo se je, to malo bitje tudi vseh tistih tet in stricev, ki jih je bila kar naenkrat polna vsa hiša. Poprej se je le redko kdaj kdo oglasil, zdaj jih je bilo pa toliko naenkrat, ko je dedek samo ležal tam, s prekrižanimi rokami na prsih in ni nič govoril, nič se ni oglasil ... so najbrž zato okrog njega vsi potiho hodili, se potiho pogovarjali in le šepetali... ena od teh gospa v črnini je dekletcu prinesla pomaranče ... mala je ugriznila v pomarančko kot v jabolko ... pa ji je gospa potem lepo razložila, kako se ta sadež je, ji ga je olupila in nato ponudila pripravljene rezine ...

... Šli so za kmečkim vozom, s katerim so odpeljali dedka, pa ga nikoli več ni bilo od nikoder, pa čeprav je dekletce vsak dan hodilo na vrh strmine za bajto gledat, če ga bo uzrlo v dalji ... ne, ni ga bilo več. Pa je babica dejala, da ga tudi ne bo več in je vse postalo tako čudno, tiho, prazno. Tudi pod lipo, kjer je dedek vedno počival po južini, ni bilo več ničesar, kar bi jo potegnilo tja kot nekdaj, ko je dedku nagajala in mu potegnila klobuk z obraza, ki si ga je zakril pred počitkom ...

Zdaj pa je to malo dekletce stalo v tem velikem, tujem prostoru, v kuhinji, ki je bila sama tako velika, kot cela njihova bajtica tam gori. Stožilo se je dekletcu po tisti mali hiški, po tisti mali izbici, v kateri je vsaka deska posebej zaškripala z enim posebnim zvokom in si tako vedno vedel, kje kdo kdaj stoji, ko je stopil v hišo ... stožilo se je dekletcu po dedku, ki ga noče več biti in po licih so ji tiho spolzele solze. Zaječala je v strahu in čudni bolečini, ki se ji je razlezla po vsem telesu, zaihtela tako milo, da se je gospodinja obrnila k njej in jo šele zdaj pravzaprav dodobra pogledala.

Najbrž se ji je to malo šibko trepetajoče telo, ki se je krčilo v ihtenju, zasmililo. Sklonila se je k njej, jo pobožala po laseh in z grobo zdelano roko kmečke gospodinje šla tudi preko dekličinih solznih lic in skušala zbrisati vsaj ta zunanji znak žalosti in bolečine malega otroka.

»Si lačna? Žejna?« jo je vprašala gospodnija. Deklica je dvignila objokane oči in samo prikimala. Seveda ... od jutra, ko so vsi skupaj odšli od doma, ko jih tokrat še sonce ni utegnilo pozdraviti izza tistega največjega vrha za bajto, ni še nič jedla, nič pila ... babica je šla z eno gospo v dolino, njo in cekar, v katerem je bilo tistih bore malo njenih cunjic, pa je odpeljala druga gospa ... tako da babice od vrat izpred bajte še videla ni več ... le bolelo je v prsih, tako zelo bolelo, ko je ni bilo več in ko je bilo treba sesti na en avtobus s to drugo gospo, pa potem na drug avtobus, pa se je nato peljala z avtobusne postaje nekje daleč v tem ogromnem svetu s kmečkim vozom do te hiše, do te velike gromozanske kuhinje, kjer so se zdaj odrasli pogovarjali in menda celo pozabili, da je tu tudi ona ...žejna in lačna ... seveda, krepko čez uro zajtrka in malice je že, niti mleka ni bilo danes ... ja, lačna je tudi, pa tako zelo zelo jo je strah.

Gospodinja je iz velike kredence vzela tako velik, tako ogromen hlebec kruha, da ga je morala držati z obema rokama. Dekletce je le nemo gledalo ta kruh in s široko razprtimi nosnicami vonjalo to dobroto ... tam gori, v hribih, ni bilo tako velikega hlebca. Ne da bi ravno manjkalo, a babica ji je povedala, da bo kruh le dvakrat na dan, dopoldan in pozno popoldne. Tu pa je bil tak hlebec, tako velik, da bi ji ga babica zagotovo lahko večkrat odrezala, pa ga ne bi in ne bi zmanjkalo! Le gledala je gospodinjo, ki je odrezala kruh po celi dolžini hleba ... v njenih rokah je izgledal tako zelo velik. Nato je stopila do kredence in vzela ven še marmelado in namazala kos kruha po vsej njegovi dolžini in nato ponudila namazan kruh deklici, ki sploh ni vedela, kako bi se obrnila, kako bi uporabili roke, obe roki, da bi prijela ta kruh ... v ustih se ji nabrala slina in komaj je čakala, da nekam izgine in si privošči to dobroto, ki je je bila doslej le malokrat deležna. Prosila je gospo, ki jo je pripeljala, če lahko gre na dvorišče pojest ... tudi tam gori, doma v hribih je vedno skočila ven iz hiše in se vsedla na klopco pred hišo in pojedla, kar ji je bilo pripravljeno ... gospa je prikimala, saj se je imela še kar nekaj za pogovorit z gospodinjo! Dekletce pa je zletelo iz te gromozanske kuhinje ven in z očmi iskalo prostor, kjer je ne bo nihče motil, kjer bo sama s svojim ogromnim kosom kruha in marmelado ... zagledala je odprto drvarnico, pa tam je bila postavljena ena »čolca« prav, kot bi nekdo zanjo pogrnil »mizico« ... sedla je in se zagrizla z vso sladostrastno lakoto v kruh in marmelado, ki se ji je razmazala po licih od ušesa do ušesa ... mmmmmmmm, kako neznansko dobro je bilo to, kako dooobrrroooo .... o, da le nikogar od nikjer ne bi bilo, bog ne daj, da ji kdo vzame to kar ima zdaj v rokah in drži kot kakšen klarinet, ta kos kruha z marmelado ... še nekaj časa je deklič užival v tej čudoviti drvarnici, ki je bila tokrat njena »klopca pred hišo« in kos kruha se je počasi manjšal od njenih ust do konca rok ... prav utrujena je obsedela, ko je bilo te grofovske pojedine konec ... s hrbtno stranjo dlani si je šla čez usta in malo omilila izgled umazanosti, nato se je naslonila nazaj na skladanico drv in počivala ... od sitosti in utrujenosti jo je počasi zmanjkalo in v tem stanju sta jo našli gospodinja in gospa, ki jo je pripeljala ter jo prenesli v hišo na kavč ...

Gospa se je poslovila od gospodinje in še prijetno ji je bilo, pravo olajšanje je začutila, ko je videla deklico v spečem stanju. Tako se je tudi sama izognila bojazni, kako bo izgledalo slovo, ko bo deklico pustila tu, pri družini, ki bo odslej skrbela zanjo, poleg ogromnega števila ostalih, ki so prav tako tu našli svoj drugi dom. Ni je več tako zelo skrbelo, kot ob prihodu, saj je kos kruha, ki ga je gosodinja odrezala mali najbrž tudi njo prepričal, da deklica lačna ne bo, vsaj kruha in marmelade ne ... ti dve leti, ko bo tukaj ... in odšla je, brez slovesa, ki se ga je bala ... še enkrat je pogledala speče dekletce in počasi izginila za vogalom hiše, kjer jo je čakal najstarejši z vozom, da jo odpelje na postajo ...

slika 491163


Deklica takrat res ni bila lačna kruha in marmelade, a začutila je, počasi in z gotovostjo, neko drugo vrsto lakote ...


Mariči ...
blog napisala en četrtek, 15 september 2011 ob 09:57

Komentarji 15

če želiš komentirati, se
dadada123
dadada1232 leti nazaj

Lažje je odrezati kos kruha, kot podariti delček srca....

Marici1603L
Marici1603L2 leti nazaj

Res je, pa vendar ... tudi s koščkom kruha človek da nekaj samega sebe, če ga zna prav odrezati, prav dati ...♥♥♥

ledenakraljica
ledenakraljica2 leti nazaj

Približno poznam trdo življenje na gori, na hribu, zato sem si lahko precej slikovito predstavljala dogodke.. . .
Usoda zna biti kruta. Vendar sem vesela, da mi je dano spoznati take ljudi, da se z njimi lahko družim, se veselim. Da nas je neko naključje potegnilo skupaj.
Hvala ker si ♥

Marici1603L
Marici1603L2 leti nazaj

Hvala tebi, ledena, da si vzameš čas za prebiranje ... ja, življenje nekje visoko gori ... je lahko zelo lepo, dokler živiš z ljudmi, katerim si mar, ki jih imaš rad ti sam, dokler otroštva ne prekine nekaj, česar otrok ne more, ne zna razumeti ... ker se mu samo začnejo dogajati stvari, katerim ne more slediti s svojim drobnim srcem, umom in s spremembami, ki jim ni kos ...♥♥♥ Kot odrasel človek išče razne odgovore, a ne najde vedno vseh ... na nekatera zastavljena vprašanja odgovorov nikoli ni ...

ledenakraljica
ledenakraljica2 leti nazaj

Saj bojo prišli odgovori, vedno pridejo, morda kaj z zamudo, samo pridejo vedno, ko je pravi čas .
Meni je gora vzela mamo. Stara mama je kmalu izgubila moža, tako da je sama vzgajala mojo mami. In tri leta nazaj se je mami odločila, dokončno naredila konec svojemu življenju, prav tam na gori, v svoji rojstni hiši, ki jo bom dobila jaz. Pa se sploh več ne sprašujem zakaj. Tako je pač moralo biti. In moram živeti naprej in pač živim ♥ Na goro pa me vse manj vleče, tako da tudi pojma nimam kaj bom s hiši - mah bo že, bom gruntala, ko bo čas za to ;)

LzuKraduMamVske
LzuKraduMamVske2 leti nazaj

Povod je bilo kuhanje marmelade, a mene interesuje inspiracija za blog ...

Marici1603L
Marici1603L2 leti nazaj

Inspiracija za blog ... dragi moj prijatelju, čovjek bi mogao pisati blogove od jutra pa do večeri ... toliko ima oko sebe, u sebi, pred očima, u doživljajima ... inspiracija, samo treba uzeti par minuta vemena i već čovjek ima napisan blog ... ♥♥♥ Inspiracija je zapravo život sam ...

jazincuba
jazincuba2 leti nazaj

:'(
Nisem jo še brala ta blog.... Žalostno...

Marici1603L
Marici1603L2 leti nazaj

Ja, po svoje žalostno ... a kdo bi vedel, zakaj je kaj bilo tudi v nekem določenem času ... dobro ?? Morda ... morda ... ?

jazincuba
jazincuba2 leti nazaj

ja, nikoli se ne ve.....

z.zenska
z.zenska2 leti nazaj

Ajoj, kako lepo si napisala..kot vedno napišeš...le da tokrat (pa saj skoraj vedno, ko te berem), jokam kot dež...poznam deklico, ki je bila lačna obojega..velikokrat...ki spoštuje KRUH in pobere vsako drobtinico s tal še danes,ko je že zelo,zelo odrasla.....
Časi so drugi,zgodbe, ki jih piše življenje pa še vedno podobne tistim iz časov teh "malih deklic"....žal.žal.
Nekje sem prebrala,da je na svetu mnogo lačnih kruha...a da je na svetu še veliko,veliko več ljudi,ki so lačni Ljubezni...

Marici1603L
Marici1603L2 leti nazaj

Draga z.zenska, življenje je redkokdaj prizanesljivo ... vedno daje in jemlje ... le da smo ljudje dosti površni v zaznavi tega, zakaj nam je nekaj dalo in čemu nam je nekaj vzelo. Vedno smo le jezni, ko nam je nekaj vzeto, nikoli pa se ne znamo zahvaliti, ko nam je morda komaj zaznavna malenkost tako mimogrede dana ... ja, to so zgodbe, ki jih piše življenje. Življenje je velika knjiga, ki je nikoli ne bomo uspeli prebrati do zadnje strani ... vedno se pojavi po predzadnji še ena ... predzadnja... ♥♥♥

borigi
borigi2 leti nazaj

:( uboga deklica...

Marici1603L
Marici1603L2 leti nazaj

Borigi ... dostikrat ljudje razmišljamo, da majhen otrok veliko reči pozabi ... in pozabljamo, da veliko reči ostane v majhnem otroku kot nekaj, s čimer mora živeti vse svoje življenje ... :):):)

borigi
borigi2 leti nazaj

...mora živeti naprej in včasih namenoma potisne iz spomina spomine na dogodke ali ljudi... pa vse še vedno ostaja v njemu, v njegovi podzavesti in včasih, ko že odraste, postanejo to strahovi, ki se jih sploh ne zaveda....

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev