Prava mama - razmišljanje ob bližajočih se dveh praznikih ...

05. marec 2014 ob 10:38 | 215
slika 488838



Nisem bila prav aktivna zadnje čase niti pri prebiranju blogov, niti pri komentiranju, sem pa nekoč nekje že pisala blog na eno provokativno vprašanje sodelujoče ženske v diskusiji o ... materah, o pravih materah ... tako nekako je zapisala:

Kako se lahko same nazivate "prave mame"???
Sem prava ali neprava mama, ve samo bog in nekateri otroci to ravno zaradi pomanjkanja ljubezni vedno znova potrjujejo v borbi za ljubezen mame, …

Nisem šla prebirat takrat tistega bloga, na katerega se je ta replika nanašla, ker mi je bilo to, kdo je »prava mama« in kdo se ima »pravico« tako poimenovati in kdo ve, kdo je prava mama … ali je to res samo bog etc.etc.etc., no, začetek te replike mi je bil, kot rečeno, za moje razmišljanje kar dovolj.

Da, bliža se dan žena in bliža se materinski dan in na to temo izrečenih, zapisanih, podarjenih … milijavžent lepih misli, želja, hotenj, rožic, daril in vsega ostalega. Spomnila sem se, da smo včasih vse to svojim mamam izrekli in pokazali pač na Dan žena, ker takrat, v »mojih, naših časih« nismo še privzeli tega materinskega dne tudi za naš, svoj praznik. Danes imamo možnost izreči mamam vse, kar občutimo vsaj na dva dneva v letu, pa če prištejemo še tiste druge lepe praznike, božični večer, pa velikonočne praznike, je to kar nekajkrat, kajne? Ali pa vsak dan … če to želimo, če tako čutimo, če to hočemo?
Kdo je prava mama? Si smem jaz sami sebi reči prava mama? Kako, kdaj in zakaj se lahko poimenujem »prava mama« ?

Otroku je prava mama vsaka mama, nikar tega ne pozabimo. Koliko je otrok, ki o svoji mami, naj bo taka ali drugačna, ne bo reklo žal besede … ker je ta otrok srečen, da jo ima, pa četudi ni »najboljša mama«, če bi jo s šolskim redom lahko ocenil le za »primerno« mamo ali z »zadostna« mama? Samo, da je mama, pa ni važna ocena, ne, zanj ne! Zanj je važno, da mama je … tu in zdaj. Ali mu bo dala zajtrk ali ne, zanj ni tako hudo pomembno, ali mu bo pripravila kosilo ali ne, najbrž tudi ni v prvi vrsti … dostikrat in v nemalo katerih zaprtih prostorih je žal že tako, da otroci ne čakajo na »čokoladne krispije z mlekom« zjutraj, tudi ne na bog ve kakšno kosilo opoldan … vedno pa so radostni, ker imajo … mamo! Da, mamo, ki jih zjutraj zbudi, da gredo v šolo, čeprav vsa izmučena od vsega svojega, po njenem razmišljanju uničenega in brezplodnega in brezciljnega življenja sedi za mizo ob okrušeni skodelici vodene kave in z že najbrž tretjo cigareto v ustih in s praznim pogledom, uprtim skozi okno, brez pričakovanja kaj videti ali slišati … in mamo, ki jih v umazanem predpasniku ali prepoteni obleki zbledelih barv pričaka doma, ko prihajajo iz šole … in jim ponudi krompirjevo juho, kateri manjka kakšen bolj poseben okus … in mamo, ki jih zvečer z neko ihto spravlja v posteljo, da se jih le čim prej »reši« in spet obsedi za mizo, v želji po biti brez misli, s cigareto … ampak, misli pač pridejo, ali si jih želi ali ne … in dan je postal včeraj in jutri bo postal danes in tako iz tedna v teden, iz meseca v mesec … ampak, ta otrok je zadovoljen s svojo mamo, tako, kot je … vidi jo, čuti jo, tu je, ve, da je tu, četudi v razcapanih cunjah, z vonjem po cigaretnem dimu … tu je in je - njegova mama!

Redkokdaj se kdo vpraša, zakaj je mama taka, zakaj mama tako živi, kako to, da tako živi ? Kdo se z mamo ukvarja? Socialna služba? Ja, samo toliko, da ji vzame otroka, če dobi prijavo! In če je potem nekje v neki kartoteki v neki rubriki zapisano, da je »neodgovorna mama« … opisa pod to opredelitvijo pa kar ni in ni? Kako tudi bo, saj nihče mater ni vprašal po ničemer, saj je nihče ni pobaral, kako je z njo, kako se počuti, kaj ima na skrbi, katere misli jo preganjajo, kje se je zataknilo, kako se ji lahko pomaga, kako bi izboljšali stanje, v katerem so se znašli ona in otroci … pri večini primerov je žal tako … otroka se vzame, se ga da v rejništvo ali še kam drugam, za mater ni nobene skrbi več, nihče se o njej ne sprašuje, ne sprašuje se nihče ne o njenih občutenjih, ne o občutjih otrok, ki so ločeni od mame! Take ali drugačne, kakršne koli že, ločeni so od svoje mame! Kolikokrat je to zgrešena poteza, nima smisla razmišljati. Seveda le-to potrjuje ostala pravila, da je včasih to dejanje opravljeno v otrokovo dobro? Kdo zasleduje te otroke? Delavci iz socialnega skrbstva? Nonsens, o tem ne bi niti razmišljala, ker me spopade sveta jeza, ko vidim, kaj ta zavod dela in kako dela in čemu so postavljeni. Žal zaposlujejo ljudi, ki nimajo nikakršnega (po večini) socialnega čuta, kaj šele pojem o tem, kakšni so določeni psihološki pristopi in delo z določenimi skupinami ljudi. Tu so zaposleni ljudje, ki sploh niso »poklicani« za ta poklic, do njega so pač prišli, kdo ve zakaj, morda se jim je zdelo, da je to dober študij, morda se jim je zdelo, da bodo dobili službo, nikoli pa niso pomislili na to, koliko je tu dela z ljudmi in človeškimi značaji, karakterji, težavami, stiskami in nikoli niso pomislili, koliko sebe bi morali v svoje dobro opravljeno delo vložiti. Delo opravijo, naredijo osem ur, spise pospravijo v omaro, zaklenejo pisarno in zanje so žal ljudje le »ime in priimek na mapi« …

Naj mi tisti, ki so drugačni, ne zamerijo, naj mi ne zamerijo mojega razmišljanja, predvsem pa poznavanja tega področja dela. So seveda izjeme, oja, so, žal pa jih je tako malo, da bi jih lahko na prste prešteli. In vendar je to področje pri nas, v sedanji situaciji, ko je toliko brezposelnosti, ko je toliko težav pri iskanju zaposlitve, ko tako stanje krepko načenja psihično zdravje slehernega človeka, tako vsakdanje in tako množično pojavno, da se človek lahko samo vpraša, kako to preživljajo ljudje, ki morajo skrbeti za družino, ki imajo na skrbi odraščajoče otroke … in kako to doživljajo in preživljajo mame, ki bi rade poskrbele za svoje otroke, pa nimajo kako in s čim ? Kdo bo tej mami dejal, kakšna mama je? Kdo ob tem pomisli na stisko matere, ki ima po 5 € buđeta na dan … če ga ima seveda? Žal, včasih tudi otroci to spoznamo in se v to poglobimo šele v zrelejših letih, kdaj tudi prepozno. In takrat se nam kaj lahko zgodi, da iz nekega nam lastnega občutja nekako ne znamo spremeniti svojega odnosa, s katerim smo živeli vsa leta ... z njim in z našo mamo. Kdaj nam celo ponos (ironija, mar ne:) ne dovoljujeta spremeniti odnosa, sem in tja pa morda začutimo tisto, kar leži nekje globoko v nas samih in odnosu dovolimo razviti se v nekaj, čemur lahko damo njegovo dodano vrednost !

Kdo postavlja merila, kakšna je katera mama, kako dobra je mama? Kdo postavlja kriterije in rang listo za oceno »dobre, prave mame« ??? Kdo sploh lahko ocenjuje mamo, če mama tega sama ne zmore ugotoviti, kakšna mama je? Ja, le še otrok to lahko naredi, le še otrok in v redkih primerih, izrazitih primerih seveda še kdo, a to so že primeri, ki so seveda na oko jasni in ne potrebujejo posebno »hude strokovnosti«, da bi se vedelo, kako in kaj.

Poznam mamo, katero njena hčerka pokliče vsak dan, pa ne samo enkrat. Zelo sta oddaljeni ena od druge, a sta povezani. Hčerka ima svojo družino, pa vendar pokliče mamo, da ji vošči dober dan, da jo vpraša po zdravju, da ji zaželi vse dobro in da jo »objame« …. Kakšna je ta mama? Ne sprašujem se, kakšna je ta hčerka, to zdaj vem. Našla pa sem tudi odgovor, kakšna je ta mama? Ta mama ni samo »dobra mama«, ni samo »prava mama«, ta mama je »odlična mama«, je darilo božje ne samo svoji hčeri, ampak vsem, ki pridejo z njo v stik. To je ženska, ki je dala svojemu otroku to, kar ji otrok zdaj s svojo ljubeznijo, s svojim interesom, s tisto nevsiljivo skrbjo in nekaj minutno dnevno pozornostjo vrača se tisto, česar se ne da ovrednotiti z ničemer. Vrača ji ljubezen, ki je je bila deležna in je je še deležna. Na tej rang lestvici »dobrih in pravih mam« nekaj manjka, kajti so mame, ki bi jih človek postavil točno na tisto mesto, ki ga v lestvici žal ni več … se lestvica nekako prej konča. In poznam še vrsto drugih mam, takih in drugačnih, ki svoje življenje, pa naj bo tako ali drugačno posvetijo otrokom, kolikor je to v njihovi sposobnosti. A so mame … in svoje poslanstvo izpolnjujejo po svojih sposobnostih in zmožnostih in tudi po svojih močeh, dokler jih imajo …

Ali res lahko kdo drug zanje reče, kakšne mame so, ali so prave mame ali ne, ali so dobre mame ali ne, kot one same in njihovi otroci, katerim so dale to, kar so smatrale, da so jim dolžne dati in to, kar smatrajo, da ob vsej tej dolžnosti še pritiče njim … Je »prava mama« tista, ki poskrbi, da se dom vedno sveti, da je vse na svojem mestu, da je perilo oprano, zlikano, pospravljeno v omaro, zašito, da nikjer nikoli ne manjka noben gumb, da je obrok vedno ob času na mizi, da ima otrok vedno vse zvezke »full pošlihtane«, da je njegova sobica »vzor otroške, najstniške urejenosti« ??? Je prava mama tista, ki nikoli ne postoka, da se ne počuti dobro, da jo boli glava,da gre preko sebe in navkljub svojemu slabemu počutju najprej poskrbi za otroke, družino ? No, ne vem … mislim pa, da »prava mama« ve, da otrok mora imeti tudi svoj »kaos« v svoji sobi, v okolju, kjer bo po svoje ustvarjalen in kjer se bo dobro počutil, ko bo vedel, da je to njegov in samo njegov kotiček, da je tu notri tisto, kar je, da je tu notri njegova bit, njegov jaz v tistem dnem trenutek ! In ne bo mu nerodno, če bo njegova mama enkrat spregledala odtrgan gumb ali ne bo z vso ihto in nejevoljo med opranimi in zlikanimi majicami točno tiste, ki si jo bo želel. Ne, vesel bo, da njegova »prava mama« ne bo tista popolnost, ki je nikoli ne bo mogel dosegati, ki ne bo tista popolnost, ob kateri bo imel občutek, da je nedosegljiva, ne bo tista popolnost, ki mu bo kvarila njegovo nadaljnje življenje in življenje, ki si ga bo nekoč sam ustvarjal … v katerem morda take popolnosti ne bo in se bo soočal z nečim, kar mu ne bo poznano in kjer se bodo začenjala trenja, ki jim morda celo ne bo kos, ker takega stanja ne bo navajen in ga ne bo poznal! Ne bo se kot otrok znašel v težki situaciji in ne vedel, kaj storiti kot otrok ali kot odrasel človek, če se bo nekoč soočil s svojim bližnjim človekom, ki ne bo dobrega počutja, ki bo potreben neke nege, pomoči, ne bo ga zgrabila panika, ko se bo soočil z boleznijo, saj je ta sestavni del našega življenja. Zato bo »prava mama« povedala, kdaj jo boli glava in zakaj kakšen dan ni kosila in zakaj se ji ne da zlikat perila in zakaj se ji ne da zašiti gumba !

»Prava mama«, »dobra mama« bo živela v krogu svojih, s svojimi otroki življenje v nepopolnosti, življenje s tistimi manjki, ki jih življenje prinaša, življenje v soncu in smehu, veselju in zadovoljstvu, žalosti in otožnosti, turobnosti, jezi in ihti, norčavosti, življenje v besu in nezadovoljstvu … v vsem, kar dan prinese in kar dan odnese … in bo najbrž v to vključila, v zmernih mejah in v razumnih količinah vsega tudi svoje otroke, ki bodo sami nekoč s temi občutenji živeli … vse to je tista ljubezen do otroka, ki naj bi ga spremljala in učila živeti od zmožnosti dojemanja dalje… takega otroka, ki mu bo »prava mama« pomagala doumeti vso možno paleto čustev kasneje v življenju ne bo veliko stvari presenetilo. Taka mama si lahko sama sebi reče, da je »prava mama«, ni ji treba čakati na te besede od nikogar in nikdar! Nihče ni postavljen na mesto, da bi jo ocenjeval … oceno lahko da sama sebi in oceno ji bodo nekoč, hote ali nehote, dali njeni otroci …

Sem jaz »prava mama«? Sem … naredila sem veliko tega, za kar sem smatrala, da je potrebno narediti. Učila sem, česar mene niti niso učili, sem pa videla, slišala, doživljala. Dala sem možnost doživljati nekaj sebi in njim… svojim otrokom. Dala sem možnost ugotoviti nam vsem, kaj nas zadovoljuje in čemu se želimo izogniti. Ne sprašujem se več, če sem »odlična, prav dobra, dobra, zadostna… mama«, vem samo, da sem mama in da to vedo tudi moji otroci. Nikogaršnje potrditve v tem ne potrebujem več, ker mi jo dajejo moji otroci. Njihov klic, njihovo vprašanje, če sem dobro, mi zadostujejo … vedo, da četudi se teden dni ne slišimo, da mislimo drug na drugega, da se s skrbmi drug drugega »obremenimo« toliko, kot smatramo za »nujno«, da še imamo tisto navezo, ki jo imajo člani družine ali neke skupnosti, da še uspevamo reševati težave, ki se pojavljajo. Vemo, kdaj moramo biti zaskrbljeni in zakaj in vemo, kdaj moramo deliti veselje in skrbi in vemo tudi, s kom vse to lahko delimo. Tudi to bi morda sodilo v tiste »nenapisane« kriterije, kdo je »prava mama« in kakšni otroci so rezultat »prave mame«. In morda ob tem pomislek, ali se kdo kdaj vpraša tudi drugače, nekako takole: "Sem pravi oče?" ali pa "Sem jaz pravi otrok?" Že res, da imajo otroci nekakšen dober izgovor, da so taki, kot smo jih za popotnico v življenje "pospremili" starši, pa vseeno ... otrok nekje v srednji dobi svojega življenja postane otrok, ki gleda z drugačnimi očmi na vse preteklo življenje, na zdaj in na nekaj dni v prihodnje, ki živi tudi dejansko življenje, ne zgolj tisto, kar mu je bilo dano za popotnico! Se takrat otrok kdaj vpraša, ali je bil, je ... "pravi otrok" ???

Naj mi moški – možje – očetje oprostijo, tokratni blog je pač posvečen mamam, ker smatram, da v večini primerov, tistih iz naših časov … mama ne podpira le treh vogalov hiše, ampak ima tudi pri vzgoji in odraščanju otrok večinsko vlogo … s tem seveda nikakor ne gre zanemariti ali podcenjevati vloge moškega v življenju in vzgoji otroka, kje pa … dejstvo je le, da so se tej vlogi včasih, svoje čase, očetje še kar radi odrekli, so pa seveda radi prevzeli drugo vlogo, tisto patriarhalno in se je držali ter jo odigrali kot najboljši igralci na odru življenja. Dandanes je pač drugače, sta oče in mati oba enakovredno vključena v vzgojo in odraščanje ter skrb za otroke, oba delata in počneta to, kar otrok potrebuje … dandanes tudi redkokateri otrok hitro in instinktivno na vprašanje, koga imaš raje, odgovori »mamo« …. Sicer se danes, resnici na ljubo in hvala bogu takih vprašanj niti ne postavlja več, a genetika, značaj, okolje, socialne razmere, vključitev obeh staršev v proces vzgoje, v katerem otrok odrašča, govorita sama zase in ponujata svoje odgovore. Biti mama je vloga, dodeljena ženskam in je lepa vloga; biti »prava mama« je nekaj, kar ne da rezultata z rojstvom otroka, je proces, kjer so rezultati berljivi v poznejšem obdobju. In je proces, ki se ga ne da obnavljati in le stežka, ali celo nemogoče tudi popravljati, sem in tja morda, velikokrat je to nemogoče … pa vendar, mama ostaja mama, tudi takrat, ko mama postane babica, še vedno ostaja tudi … mama, prava mama.

Razmišljanje se mi je raztegnilo, hvala vsem, ki ste do tu prišli in se skozenj prebili …

Mariči ... enkrat že in ... še in spet :):):)

Komentarji 14

če želiš komentirati, se
Marici1603L
Marici1603L3 leta nazaj

I ja bih, da poljubim tebe, Vška ... dobar si mi ti momak, nadopunio si sa mnogim stvarima, pravim stvarima, ovaj blog i hvala ti na svemu... :) Zapravo nikad kraja, kad čovjek počne pisati o majkama, bilo kakvima i iz bilo kojeg razloga ...i zapravo, svatko, ko se brine o nezbrinutoj djeci, velik je čovjek, bila to majka, pomajka, bila to strina, bila to usvojiteljica ... isto tako i očevi ... ko god da je sa djecom ono, što djete od njega treba, ljubav, podršku, uzor, brigu ... taj je čovjek, koji zaslužuje svoje ime ... :):):)

LzuKraduMamVske
LzuKraduMamVske3 leta nazaj

Mariči, ako mi smesta ne pustiš pero i moju ruku da znaš ostaviću Ti tri put duži komentar od Tvoj blog. haha Odlično Mariči, odlično. Mamiiii ja bi da Te poljubiiiiim. Cmok.

LzuKraduMamVske
LzuKraduMamVske3 leta nazaj

Ima još, nemoj da mi pero uzimate iz ruku. Dobre majke, da ih ne zaboravimo, su i one majke što su rodile decu sa specijalnim potrebama. One se bar isto toliko brinu o svojoj deci kao i ostale majke i ne treba im zameriti na njihovu genetiku. Nisu one pisale molbu da rode takvu decu, eto desilo se, priroda, genetika...i to su dobre mame.

LzuKraduMamVske
LzuKraduMamVske3 leta nazaj

E, i da ne zaboravimo i one majke što nisu radjale. U mojim očima i to su prave majke. Eto priroda se pošalila sa njima i njihovo zdravlje, ali ako su posvojile dete i ga sasvim dobro čuvaju i brinu o tom detetu, ne vidim razlog zašto bi bile malo manje mame od ostale.

LzuKraduMamVske
LzuKraduMamVske3 leta nazaj

... Kdo postavlja merila, kakšna je katera mama, kako dobra je mama? Kdo postavlja kriterije in rang listo za oceno »dobre, prave mame« Ja, bih rado pomogo, ako nema ko drugi da ako zatrebam, pa da....šaaaaaaliiiiiim se, da ne bude blog previše ozbiljan.

LzuKraduMamVske
LzuKraduMamVske3 leta nazaj

I replika na zadnji pasus, kojeg priznajem nisam skroz dobro razumeo. Ima i takvih očeva koji o sebi kažu, ja sam roditelj muškog pola. Ja sam jedan takav. I apsolutno ne delim domaće i ne samo domaće dužnosti na muške i ženske, ali da ne omašim temu bloga sad su žene tema, zapravo majke. Kako su majke velike i da ne bude ironije i svete u moje oči, to ne mogu da Vam opišem, pa iako ONA kasnije bude sa svojim ljubavnikom u švaleraciju. To samo ona zadovoljava svoje potrebe, to ništa ne umanjuje njene vrline. Sama bit majka je veličanstvena i lepa, i sve su dobre majke, iako nisu savršene. Isključak su samo one koje maltretiraju svoju decu. Pod maltretiranje podrazumevam, izživljavanje, svakodnevno tuču, zlostavljanje.

LzuKraduMamVske
LzuKraduMamVske3 leta nazaj

I kod mene ovde ima majke koje žive na rubu egzistencije, što kažeš sa 5 eura na dan. Ovde je još i tužnije, ima i sa 2 eura. Pa potom nastavi, posle 8 sati, pored mašine za šivenje, da čisti ulaze od zgrade, pa kad dodje kući, udari da čisti, sprema, kuva. Lično poznam jednu takvu, i ona mi kaže za neku drugu tamo, da je išla da joj pomogne, jer je ta bila u težoj situaciji...

LzuKraduMamVske
LzuKraduMamVske3 leta nazaj

Mariči, prava Si mama, još malo pa ko neki otrok da se razjokam...Mama je prava i dobra, ako je i sa manama. Ne mora da bude svetica pa da bude dobra mama. Dovoljno je da brine o svojoj deci, a ako usput to radi nesavršeno, pa Bože moj, niko nije savršen...Slažem se u onaj deo za socijalne službe da ne treba da uzimaju decu, tek tako lako. Otroku je bolje uz uslovno rečenu, lošu pod navodnicima mamu, nego u dom. Tamo je dete više biljka. Opravdano je jedino ako je majka duševno obolela i maltretira dete, bilo fizički, bilo psihički

dadada123
dadada1233 leta nazaj

Ob branju sem se spomnila besed svoje pokojne sosede-vdove z dvema otrokoma.Težko se je prebijala, mlada je postala vdova in enkrat sva sedeli na klopi na vrtu v senci, pa mi je rekla:2 Veš, mlada sem bila, ampak vedno sem se potrudila, da smo bili oblečeni v čista oblačila, zlikana in zašita.Ljudje sodijo po tem, ampak v želodce pa nihče ne vidi.Ni bilo važno kaj smo pojedli, četudi samo krompirjevo juho ali ajnprenko-glavno, da smo bili siti."

Asima
Asima3 leta nazaj

NADALJUJEM...;
....tuji meni neznani ljudje in me odpeljali s seboj.....v posvojitev,kot 5 letnega otroka.....

socialno nikoli ni vprašalo- mene - kako sem se počutila....:-((((

Asima
Asima3 leta nazaj

..........zaneslo me je nazaj, daleč nazaj..........
tistega jutra, 1. aprila- resnično 1. aprila, 1977 leta, ko sem bila stara 5 let, so k nam na Pšajnovico prišli

LzuKraduMamVske
LzuKraduMamVske3 leta nazaj

Ovo mi se svidja i moram da više puta pročitam i kasnije ću komentar...

Marici1603L
Marici1603L3 leta nazaj

Pa ne trebaš se, dušo, mučiti, znam, da je suviše napisanoga ... znam, da nije to nešto, što bi ljudi rado čitali ... ali ipak, odlučila sam objaviti ovo ... da još jedanput posvetim jednu po jednu misao ... i majkama, i ženama i napuštenoj djeci i ljduima u njihovoj samoći ... i možda ponekad beskrajnoj tuzi i putevima, kojima nikako da dolazi kraj ...

LzuKraduMamVske
LzuKraduMamVske3 leta nazaj

Daaaaaaj Mariči, odlično napisano.

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev