September - v šolo gremo !

09. september 2014 ob 16:06 | 118


Že nekajkrat je v tišini mrakobnega in oblačnega dne s podrsavajočimi koraki tiho premerila dnevno sobo, upognjene glave, prekrižanih rok, praznega pogleda … obstala je ob oknu, se zazrla nekam v dalj in se zagledala v opazovanje neke zgodbe na dan prvega septembra, prvega šolskega dne, za nekatere prvega vstopa v svet učenja, v svet, kjer vladajo neka druga spoznanja, kjer se začne spreminjati tudi delček načina življenja … videla se je, kako v neki igri odigrava njej dodeljeno stransko vlogo, ki ji je bila doslej na kožo pisana kot stranska vloga, skozi polmrak okenskega stekla, v katerem se je izrisal odsev pritajene luči, pa ji je bila v hipu dodeljena glavna vloga.


**************************************************- *******************************************

slika 504034



"Domov greš, k materi … začenja se šola in ti moraš v šolo, ker si dovolj velika …« so bile besede, ki so jo tisto noč, pred odhodoma iz tega varnega doma prepustile razmišljanju in neki tihi sreči, nekemu veselju in rahli tremi, kot takrat, ko sta jo gospodar in gospodinja peljala na izlet … ko so ji nadeli »ta kmašno oblekco«, nove, čeprav malo tesne čeveljce … v lase pa zapletli rdečo pentljo … prav temu podobno tiho veselje ji ni dalo zatisniti oči in budna je dočakala jutra … in nato plaho hodila pred hišo sem in tja … v veži je že bil postavljen mali star in na konceh že načet kovček; precej lahek je bil, sama ga je lahko dvignila … le kaj pa je bilo v njem? Bore malo je bilo v njem, kot je bilo bore malo vsega v njenem mladem otroškem življenju … dve kombineži, par oblekic, jopica ta hladnejše dni, dvoje dolgih hlač, en hudo premajhen zimski plašček, nekaj malega spodnjega perila in … knjiga, da, knjiga »Prvo berilo«, ki ji ga je gospodinja od nekod poiskala in ji ga dala v dar … ker je zdaj velika in ker gre v šolo … da se bo iz te knjige učila brati … pa je že znala brati, a vendar je bila knjiga tako zelo lepa, polno je bilo sličic, polno je bilo lepih obrazkov malih ljudi … strahoma je pogledovala, če je kovček še tam in stoinenkrat tekla h gospodinji in jo vprašala, če mati kmalu pride … »Pride, pride, nič se ne boj, zagotovo pride … le potrpi še malo …« Ja, le potrpeti mora še malo, pa mati pride … in jo končno odpelje s seboj tja, kjer je ona doma … menda so tudi tam otroci, mali … ojej, že noč se je tako dolgo poslavljala, zdaj pa noče in noče posijati sonce, ona pa čaka pred hišo in čaka s tako polnim utripajočim srcem, da sploh ni mogla več slediti ritmu …

»V šolo grem, v šolo grem …« si je znova in znova ponavljala, ob tem pa seveda niti pomislila ni na to, da gre tudi nekam drugam, gospodinja ji je dejala, da gre »domov«, ampak kam domov, saj je vendar bila tu doma? Domov? Povedali so ji, da bo zdaj, ko bo hodila v šolo, živela drugje … da bo s svojo mamo, pa da bo tam, kamor gre tudi še nekaj otrok … in da bo tudi tam lahko pazila na male otroke, saj so vsi mlajši od nje … a na to ni utegnila misliti, mislila je na čitanko v kovčku in na mater, ki jo je tako težko čakala … težko in hkrati z nekim čudnim strahom … bo tam tudi tako, kot je tu? Bo tam, kamor gre, prijetno? Ni mogla vedeti, kam gre, ker tam, kamor gre zdaj, še nikoli ni bila … vedela je le to, da tako lepo, kot je bilo pri dedku in babici, tam gori na planini, nikjer ne bo … pogrešala ju je … zdajle bi se stisnila k dedku in mu brala iz tiste čudovite čitanke… kako bi bil vesel … gledal bi jo in jo vsake toliko časa pobožal po laseh s svojo veliko hrapavo dlanjo … in še naprej bi jo poslušal … ko bi mu pripovedovala o vsem, kar je videti v knjigici … o dečkih, ki se sankajo, pa o pesmici o zimi in Mirku, pa da v tej knjigi prebivata en »IVO«, pa ena »IVA« … o kako bi bil vesel ….

slika 504033



Tekla je okrog hiše, pa spet h gospodinji v kuhinjo in jo še enkrat pocukala za rokav … kdaj? Kdaj? Gospodinja je pogledala na veliko uro na zidu in se nasmehnila … »Zdaj bo pa res kmalu, nič ne bodi tako neučakana, saj greš za vedno od nas, nič več te ne bomo videli… ti po nas ne bo nič dolgčas?«
Ojoj, ne pride več nazaj? Zakaj ne? Ker gre v šolo? Samo zato ne? Pa saj imajo tu, kjer je bila sedaj … tudi šolo … malo dlje mora iti, do vasi, pa potem še malo skozi vas … in … in tam imajo šolo, tudi tam bi lahko šla v šolo, zakaj torej mora zdaj drugam, če gre v šolo? Čudno ji je bilo, kar nekako se ni znala obrniti v pravo smer in ugotoviti, ali je vesela, ker pride mati ali ni …


Da je vesela, je vedela takoj, ko je v dalji uzrla postavo ženske, ki se je je še spominjala kot matere, v temnem plisiranem krilu, srednje visokih petah, s torbico v rokah in z nekako obotavljajočim ali morda celo plašnim nasmehom. Približala se je malemu dekliču, ga objela, prijela za roko in popeljala notri, v kuhinjo, k gospodinji … sedle so vse tri za veliko mizo, za katero je običajno sedelo ogromno otrok, vsaj dvanajst … najstarejši trije so jedli posebej, najmlajši pa tudi … pili sta kavo, gospodinja in mati in se pogovarjali … veliko sta se pogovarjali, malo dekletce pa je sedelo tiho tam v kraju in … čakalo … čakalo, kdaj bo končno odšlo od tu, da bo šlo v šolo … da, v šolo. Tako si je želela iti v šolo, tako močno si je želela imeti zvezke, pa knjige, pa svinčnik in barvice in pisati in risati … ženski pa le nista in nista mogli nehati govoriti … Nato se je gospodinja dvignila, mati za njo in pogledala v otroka in skomignila z glavo, kot bi dejala: »No, pa pojdiva!« In sta šli, v veži je mati vzela še tisti mali kovček v roke in sta se odpravili po potki, po kateri je poprej prišla mati do hiše. Kar nekaj sta že prehodili, ko se je dekletce ozrlo nazaj in videlo gospodinjo še vedno stati v vratih … takrat jo je hipoma nekaj zaskelelo v prsih, zabolelo, zazdelo se ji je, da nekaj ni ravno prav, da nekaj le ni tako, kot bi moralo biti … nihče se z njo ni veselil, nihče se ni smehljal, kot se je želela smehljati in biti vesela ona, saj vendar gre … v šolo! Izpulila je roko iz materinega prijema in stekla nazaj, nazaj h gospodinji, ki jo je prižela nase, jo močno objela in pobožala po laseh ter z nekako raskavim glasom potolažila dekletce, da ji bo lepo, naj nič ne skrbi, da bo zdaj zanjo skrbela mati in da ji bo tam, kamor odhaja zagotovo zelo lepo, saj bo med svojimi, pri svojih … saj bo pri materi … še enkrat jo je stisnila k sebi in poljubila na čelo, nato pa potisnila dekletce nazaj na pot, na kateri jo je čakala mati … sama pa odšla v veliko hišo in zaprla vrata za seboj. Kako čuden zvok so takrat pustila za seboj na silo zaprta vrata … vrata, ki so se malemu dekliču za vedno zaprla in nikoli več ni vstopilo skoznje …


Ko je dekletce spet stopilo skozi vrata, so bila to vrata novega doma, vrata prostorov, majhnih in ozkih, samo treh prostorov, kuhinje in dveh spalnic … vrata v njen »novi dom«, kot je dejala gospodinja, vrata, skozi katera je stopila kot nek stalni popotnik v ustaljeno življenje njenih sorodnikov, ni pa bila ena od njih … in vrata, skozi katera bo naslednji dan odšla v šolo … v šolo, ki se je je tako zelo veselila, ki jo je tako težko pričakovala, v šolo, kjer bo lahko pisala, risala, barvala, brala, kjer bo poslušala, kaj ji bodo pripovedovali tisti ljudje, ki tako veliko vedo, ki tako veliko znajo. V šolo bo šla!


A to malo dekletce ni vedelo, ni moglo vedeti, da se le ona tako zelo veseli šole, da je vsem ostalim šola zadnje, na kar so pomislili, ko so jo pripeljali k sebi … kajti tam, kjer bi naj bil njen dom, so jo čakali trije mali otroci: eno dete še v zibki, drugo se je plazilo vse mokro in slinasto po tleh, deklica nekje štirih let pa je sedelo v kotu na tleh in se vprašujoče ozirala na tisto malo večje dekletce, ki je stalo na pragu vrat in iskalo tihe opore v materi, ki se je umaknila v prostor, odložila svoje stvari in mali kovček na divan in se utrujeno sesedla ter jo poklicala k sebi. »Na, pa imamo zdaj še eno veliko punco, ki bo malo popazila na vas!« Besede so bile bolj namenjene tisti drugi deklici, ki jih je razumela, ostala dva nista dojela še ničesar. Mali, ki se je plazil po deskah po tleh, je nenadoma zavpil in njegov jok je bil presunljiv. Dekletce je s praga hitro priskočilo k detetu, ga dvignilo v naročje in prijela ročico, ki jo je molil k njej … trščica, ki se mu je zarila v mali drobceni prstek, je bila hitro izdrta, otrok pa se je stisnil v naročje male pestrne, kot bi čutil, da je tam pravo zavetje in toplina. In nenavadno je bilo, kako hitro je mala poprijela za delo, vprašala za pleničke, slekla malega, ga previla in nato oblekla v suhe žabice in nato mirno pozibavajoče sem in tja uspavala to malo dete, kot bi trenil. Mati jo je gledala z vprašujočimi očmi … najbrž ni mogla vedeti, kako tudi le, da je tam, pri gospodinji, dnevno pazila na še ne leto dni starega malčka in ga imela za svojo »živo igračko«, ga previjala, hranila, se z njim igrala, ga uspavala, skrbela zanj, kot mati skrbi za svojega otroka … dekletce pa se niti zavedalo ni, kakšne misli so se pomudile v materini glavi prav tisti hip, ko je ona premišljevala o šoli, zaradi katere je do tu prišla, zaradi katere naj bi končno bila nekje, kjer bi naj bil njen dom, k ljudem, za katere so ji dejali, da so njena družina.


**************************************************- ************************

Pogled se je vrnil nazaj iz globin, film se je ustavil, podobe so izginile iz okenskega odseva, poigravajoča se svetloba se je nenadoma umaknila … igralci so zapustili oder, prizor je bil zaključen, eno od dejanj igre je dobilo svoj epilog …

Ženska silhueta se je v večerni tišini odmaknila od okna, spet tiho prehodila dnevno sobo gor in dol, pa še enkrat in nato nekako odsotno sedla na kavč. Da, šola … kako rada je imela šolo, kako rada je hodila v šolo, uživala je tako neizmerno, da se je v počitnicah vedno želela igrati »šolo« s svojimi sovrstniki, ki pa žal niso bili tako navdušen nad tovrstno igro. Njej pa je šola toliko pomenila. In vedno znova si je omislila neko dodatno izobraževanje, da je le hodila v … šolo. In kako veselo je urejala šolske potrebščine … zase, za svoje brate in sestro, za svoje otroke … kako nepopisno so uživali v trenutkih, ko so pripravljali šolsko torbo, kupovali potrebščine, zavijali zvezke in knjige, pregledovali učbenike in delovne zvezke, koliko veselja in zadovoljstva je bilo pri hiši vsak prvi šolski dan … da, prvi šolski dan …


Mariči ...
zapisano leta 2012 ...

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev