Kako sem nehala kaditi - 2.del

04. april 2012 ob 09:58 | 107
Saj veste kako se začne kaditi – najprej afnanje, da si frajer v drušni – jaz sem postala 'frajerka' proti koncu srednje šole, ko sem si prvič sama kupila cigarete. Ko je enkrat prvič, je tudi drugič, pa tretjič… Po toliko in toliko letih, ki minejo, kot bi trenil, se sploh ne zavedaš, da postane cigaret prva misel, ko zjutraj odpreš oči in zadnja, preden greš spat oziroma si umit zobe pred spanjem. A to so sladke misli malih pregreh.
Potem je prišla uvedba protikadilskega zakona. Saj nismo verjeli, da se bo to dejansko zgodilo. Pa se je. Potisnili so nas na rob družbe, na mraz in veter… S stisnjenimi zobmi smo prezebali ob smetnjakih z vročo šalico kave v rokah. Kaj pomagajo gorilniki in dekce, če druščina 'mešanih' prijateljev ne more biti več skupaj na pijači, ne da bi se en del odrekal… Smo se organizirali in se izmenjavali – enkrat vsi zunaj, drugič vsi notri. Le da smo vsi skupaj sčasoma ugotovili, da takrat, ko smo vsi notri, nismo notri, ampak večinoma zunaj Tako se je počasi tvorila nova grupa kadilcev zunaj – in nekadilcev v lokalu. Do prihoda pomladi.. potem je bilo spet vse po starem, kar se prijateljevanja tiče.
Čisto drugače pa je postalo v službi. Programerji smo imeli včasih svojo kadilsko pisarno, sami kadilci, stalno odprto okno in možnost razmišljanja ob svoji sladki razvadi. Produktivnost je bila s tem dovoljenjem delodajalca, da smo lahko kadili v pisarni, velika. Ko pa je prišel zakon, z njim prevelike kazni za take izjeme, kot smo bili mi trije…, je nastalo stresno obdobje mojega službovanja. Začela sem kaditi od avtobusne postaje do službe, kar mi prej na misel ni prišlo, da bi počela nekaj 'na pol'. Pa potem na hitro še enega… tik pred službo. Potem nam je pripadla kava ob smetnjaku zunaj, na opozorilo šefa je bilo prepovedano zadrževanje ob smetnjaku v času delovnega časa, v obzir je bila vzeta le jutranja kava(!). Ko bi vedeli, koliko sovražnih anti šefovskih štorij je nastalo ob tisti eni in edini skodelici kave. No, skodelica kave sploh ni bila več bistvena – bistvo je bilo, koliko cigaret lahko pokadiš v desetih minutah. Rekorda ne bom povedala, ker je bilo že prav smešno, kaj so nam delale naše glave zaradi prepovedi. Kakšen upor je nastal, kot pri najstnikih, ker se nam je zdelo zamalo, da nas tako omejujejo.
Moja delovna vnema na delovnem mestu je bila na minimumu, v strahu pred izgubo službe sem začela delo nositi domov, kjer sem lahko v miru razmišljala 'po starem' in reševala probleme…
Koliko sranja zaradi prepovedi kajenja na vsej javnih prostorih, če samo pomislim. A počasi smo padli v realne tirnice in se nekako pomirili in sprijaznili. Zdaj šele vem, kako so morali biti srečni nekadilci, ko so se znebili smradu, ki jih je motil ob jutranji kavici ali nedeljskem kosilu… In zahvala gre samo Smokeless, da gledam na vse skupaj z drugimi očmi.

Komentarji 1

če želiš komentirati, se
arja
arja5 let nazaj

ne morem verjet

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev