Kako sem nehala kaditi -7.del

23. april 2012 ob 13:53 | 102
Naslednji dan v službi zjutraj sem ponosno pokazala elegantno črno škatlico Smokeless, potegnila v pisarni, naredil se je oblaček pare in opazila sem zavistno pogledovanje obeh sodelavcev (seveda tega nista nikoli priznala). Do takrat vse ok. Pa je prišel čas kave in njuno povabilo, da grem tako, kot vsak dan, zraven, da kakšno rečemo, velikokrat se je debata obrnila v službeno reševanje problemov. Sem pozabila na Tatjanino opozorilo in kot nekakšen general pogumno stopila med kadilce s svojo Smokeless. O, kako so si me privoščili, nisem mogla verjet svojim ušesom… ne bi ponavljala, poleg vsega pa mi je dim tako dišal, da sem dobesedno hlastala po njem in… seveda popustila in prižgala tisto eno (beri dve), kar jasno, ne more biti greh.
Kako mi je bilo nerodno popoldan, ko me je poklicala Tatjana in želela slišati, kako je bilo v službi. Na pol v joku sem ji priznala, da sem obupen primer in da kljub temu, da imam popolno podporo in enkratno Smokeless, očitno nimam dovolj karakterja, da bi nehala. Rabila sem pogovor in hvala ji, spravila me je nazaj k pameti: 'Vsak zmore, tudi ti! Če si tako butasta, da tega ne počneš zaradi sebe, potem daj zaradi Borisa, madona!' Kako je imela prav!
Pa je šlo. V službi nisem več hodila med kadilce, ogibala sem se cigaretnemu dimu na daleč. Niti ga nisem pogrešala, če ga nisem dobila pod nos. Uporaba Smokeless me je skoraj popolnoma zadovoljila. V zelo kratkem času sem osvojila tako napajanje škatlice kot menjavo baterij in polnjenje ustnikov s tekočino. Vse skupaj je postal pravi mali ritual, podoben tistemu, ko se kadilec pipe spravi k polnjenju in tlačenju s stilom, brez pretiranega hitenja, z užitkom…
Minil je teden. Sodelavci so se počasi sprijaznili z dejstvom, da bom tokrat pa res vztrajala. Veselilo me je, da počasi dejansko nisem več pogrešala dima, obdržala sem večletno navado, da 'kadim', čeprav vase nisem več vnašala tisoče strupenih snovi, ki so v tobaku. Kako zanimivo – samo upoštevati je potrebno osnovna navodila, pa rata. Seveda je Boris sam ugotovil, da se nekaj dogaja, saj mi koža ni več oddajala 'cigaretnega' vonja. Pokazala sem mu novo pridobitev Smokeless in povedala, da če bi to reč prodajali 15 let nazaj, da jaz sigurno ne bi nikoli kadila tobaka. Škoda mi je bilo edino, da so ljudje (v tem primeru kadilci) negativni do produktov, ki bi jim lahko totalno brezstresno pomagali na poti do prenehanja kajenja.
Veliko je verjetno naredila začetna nekvaliteta (lastna izkušnja) elektronskih cigaret.
Ko je minilo 14 dni in sem nekega jutra hodila za človekom, ki je kadil in me je dim zmotil, ker mi je zasmrdel, sem spoznala, da sem na odlični poti. Odlično! To je to. Sem si zapela 'kadilci, smrdljivci, hihihihi' in se zraven smejala na vsa usta. Prestopila sem na drugi breg, kjer je Boris, pa moja mama, oče, Tatjana… in kamor dolgo nisem hotela iz principa oziroma zasvojenosti, kot sem spoznala zadnje mesece.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev