Brezposelni vseh dežel, združite se!

11. junij 2012 ob 16:31 | 98
Strah brezposelnosti se zopet plazi po Evropi... (Parafraza Komunističnega manifesta Karla Marxa). Navsezadnje se na hitro vlečejo rešitve, ki so se v slovenski državi že ponudile 1997 leta. Gre seveda za takratno rešitev za Javna dela in predlog, da se 4 dni dela in en dan izobražuje. No takšen je bil predlog, sprejeto pa, da se dela 30 ur in 10 ur izobražuje. Butasta rešitev, da bolj ni mogla biti slaba. Zato hvala bogu, da se je sedaj v ukrep, ki naj bi veljal za vso gospodarstvo in ne samo za javna dela, zapisalo, da je skrajšanje delovnika možno na 36 ali 32 ur.

Pa še nekaj iz preteklih izkušenj! V Strateških ciljih razvoja trga dela do leta 2006, politike zaposlovanja in programov za njeno uresničevanje se je verjetno po nerodnosti zapisalo, da se bo aktivno reševanje brezposelnosti izvajalo z več različnimi ukrepi. Med drugim se bo povečevala stopnja aktivnega iskanja zaposlitve oz. vključevanja v programe aktivne politike zaposlovanja s pomočjo programov osveščanja, nadzora in sankcioniranja. Razvijali se bodo posebni programi in specializirani izvajalci za delo s posameznimi ciljnimi skupinami brezposelnih s specifičnimi problemi in razširjala se bo mreža svetovalcev za delo z brezposelnimi, organizacijami za razvoj človeških virov in razvijalo mrežo koncesionarjev – zasebnih agencij. To je bilo zapisano v letu 2001.

In kaj smo kasneje dosegli pod levo vlado, vsaj tja lahko umestimo ministra Dimovskega. V letu 2002 so bili zasebni koncesionarji postavljeni pred dejstvo, da zanje ni smiselnih vsebin dela in se jih učinkovito nadomešča s surogati tipa »getwork«, kjer se študentje gredo agencijsko dejavnost, celo brez minimalnih izkušenj in poznavanja kadrovskega dela, kot ga zahtevajo pravilniki in zakon za delo na tem področju. V državni upravi, so odgovorni uradniki označili agencije kot voluharje, nato pa povsem mirno gledali na pojavljanje različnih študentskih združb, ki so takšno delo in vlogo pričeli prevzemati, čeprav je to bil tipičen primer dela na črno in se ga je celo umeščalo v državne strateške dokumente.

Tudi naši strokovnjaki so opozarjali, da je bila prva polovica prejšnjega stoletja v znamenju rasti javnega sektorja na račun zasebnega, potem je sledilo obdobje reprivatizacije, kjer se je uveljavljal nov vzorec medsebojnega sodelovanja javnega in zasebnega sektorja. V tem vzorcu je javni sektor zagotavljal stabilnost delovanja sistema, zasebni pa njegovo eksperimentalno preobrazbo in razvoj.

Zamišljena racionalizacija ni zmogla biti v perspektivi doseganja kvalitete, temveč prej v »podjetniškem snovanju državnih iluzij«. Ta proces se je zato slabo končal predvsem za najštevilčnejše stranke tega procesa, to je za brezposelne. Kot lahko beremo v različnih komentarjih, je šlo v tako opevanih ZDA v začetku devetdesetih 57% državnih sredstev za zadovoljevanje individualnih potreb, v tridesetih letih prejšnjega stoletja pa je bilo teh sredstev le 27%. Pri nas je ta proces zadovoljevanja individualnih potreb v zadnjem letu v izrazitem nasprotju s trendom v ZDA, torej v upadanju.

Zato, kdor mislil tako kot Pahor, da lahko postane državni sektor v naši državi svež veter sprememb in nosilec nove kvalitete dela, glavni motor razvoja in novih metod dela, naj si prebere Hegla in poglavje o dialektiki. Nikoli se kritična masa ne pojavlja v večinskem delu sistema, temveč vedno najprej v manjšinskem delu. Ta manjšinski del se je, kot izraz eksperimentalnega pristopa, vedno pojavljal le v zasebnem sektorju.

Zato preobrat za spremembe nastopi šele takrat, ko se doseže potrebna minimalna kritična masa pripravljenosti nanje. Proces nastajanja nove kritične mase na področju zaposlovanja pa je bil pri nas že leta 2005 učinkovito zaustavljen z "gnilim kompromisom" med Janšo in študentskimi "tajkuni" (glede študentskega dela).

Še vedno se uveljavljajo novodobni domači »upravitelji« človeških virov, ki ne vedo besede kadrovanje niti črkovati, kaj šele udejaniti.« No sedaj so se tudi spoznanja o potrebi, ne po ukinitvi, temveč reorganizaciji statusa študentskega dela, uresničila. In to v bolj brezobzirni obliki, kot je bilo to ŠOS-u predlagano 2005., Bomo videli, kaj bo sedaj!

Vse kaže, da se zaradi minulih volitev prejšnje leto, mora nek proces končati in se mora vse ki so do sedaj zagotavljali ustrezne vsebine, zopet čim prej postaviti na smetišče nepotrebnega, sploh v luči izgovarjanja na potrebe Evrope. Kajti od tam se še vedno postavlja le eno vprašanje: kdaj se bo tudi v Sloveniji spremenila struktura gospodarstva v korist storitev, to je v vsaj 57% delež. Mimogrede, delež storitev je v Nemčiji več kot 72%.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev