Kaj hočemo in kaj si želimo?

11. junij 2012 ob 17:05 | 139
Kaj je klasika naših hotenj in želja? Saj veste, politična moč oz. vpliv, iskanje smisla, materialnost oz. bogastvo, samostojnost, strokovnost, kreativnost, položaj... Vprašajte ljudi, naj se opredelijo za tri najbolj pomembne. Vsi sanjajo da je ena od treh najbolj želenih vrednot – kreativnost (pomislite samo na turbo dr. Turka in njegovo WC metlico).

In potem samo opravite z njimi kratek test in glej ga zlomka. V praktičnem smislu se izkaže, da je kreativnost ena najmanj zaželenih vrednot. In v tem je bistvo, vsi smo za demokracijo, vsi smo za napredek, vsi smo za spremembe. Vendar bog ne daj, da se to tiče nas konkretno v našem vsakdanjem življenju.

Zato ne preseneča spoznanje, da imamo krasne analitike, kolumniste, komentatorje in sploh zelo cenjene oblikovalce javnega mnenja. Vendar, ko nastopi tisti periodični trenutek volitev, kot da vsa njihova načelnost in pravičnost zmrzne v strahu pred zagovorom svojih vrednot in pogledov. Ko so čudoviti in krasni, ne v dejanjih, marveč le na načelni ravni.

Namesto, da bi podprli, potrebo po spremembah, na to kar sami opozarjajo v vmesnem času med volitvami, ko pride odločilni trenutek končajo v slepem oportunizmu in molku. Škoda in žalostno.

Sam sem vse življenje držim načela, »če hočeš kaj spremeniti, moraš biti zraven«. Zato je zame politika stvar kakovostnega vodenja - managementa tistih sprememb, ki so dozorele in ki spreminjajo določena razmerja v državi in civilni družbi, na temeljnih področjih človeškega interesnega delovanja, torej ekonomije, znanosti, kulture, edukacije...in krepijo polja socialnega, pravnega in obrambno varnostnega interesa.

Rad bi le ponovil to kar sem napisal že lani, pred volitvami. Trije so glavni problemi, ki nenehno generirajo nesposobnost naših politikov, da se izvlečemo iz stanja v katerem smo:

Prvi je dvajsetletna slaba in pogubna kadrovska politika. Uzakonili smo stanje, ko so se povprečni kadri obdajali s podpovprečnimi, ko je nepotizem postal pravilo kadrovanja, ko so počasi padale etične vrednote ena za drugo, mi pa smo molčali.

Druga je, ponesrečena zgodba s privatizacijo. Uničili smo vse svoje pretekle pozitivne dosežke, tudi na področju upravljanja in soupravljanja, tako države kot tudi podjetij.

Tretje je naša nesposobnost definiranja temeljnega nacionalnega interesa, torej to, kar smo zapisali v drugi člen ustave, da je Slovenija pravna in socialna država.

Prav tako nikakor ne morem pozabiti direktorja, ki me je kruto napadel, češ da politika ne sodi v podjetja, da sploh ne sodi nikamor. Ogledal sem si ga Facebooku, ponosno je slikan na jahti, veter mu kuštra lase, nekje starosti po štiridesetem letu. Verjetno tudi manj razmišlja o socialnih razmerjih (beri državi), bolj ga mučijo seksualna razmerja. Tudi prav! Vendar ej brate, to, da politika ne sodi v prostor občega, s tem pa se ne strinjam. S takšnim pristopom se zanika smisel, vloga in bistvo države, torej pade vse. Pade socialna država, pravna, pade plačilna disciplina, pade poslovna poštenost. In človek je nekaj doštudiral na Filozofski. Bog pomagaj, prej bi takšen pogled razumel pri kakšni tehnično usmerjeni osebi. Ampak naši tehniki še kar posedujejo takšen neizkrivljen »ratio natural«.

Misel za konec: »Pot v pekel je vedno tlakovana z dobrimi nameni. Ko je Spomenka Hribar napisala esej "Krivdo in greh", je vsekakor imela dober namen. Vendar le poglejte, kdo jo sedaj najbolj zmerja in kako jo poimenujejo taisti, za katere se je izpostavila«.

Komentarji 1

če želiš komentirati, se
Merlo
Merlo2 leti nazaj

V tem blogu sem pred leti napisal "da je etično biti zraven pri politiki". Po več letih le dodsjam - to ne velja za Slovenijo!

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev