Kako se naj Gibanje PRAVICA razume! (1)

23. oktober 2012 ob 20:21 | 49

Marsikateri, po mojem mnenju dober tekst, je ponavadi izstreljen v praznino slovenskega političnega vesolja. Že znano, mar ne? Ker pa je zadnjič tudi eden od komentatorjev predlagal, naj se program kakršen koli novi in drugačen program le bolj predstavi, sem sklenil, da naredim določene povzetke in jih priredim glede na idejo predhodnega bloga.

1. Sedanje politično dogajanje je bolj kot kdaj koli razgalilo v državi stanje na področju politične kulture. Verjetno smo se prepričali v zadnjih dvajsetih letih, da sedaj veljavni volilni sistem ustreza tistim, ki želijo manipulirati, da ne izraža volje po demokraciji, temveč strankokraciji. Ker se seveda volilni sistem v obstoječem razmerju političnih moči ne more spremeniti na temelju zakonskih določil, ostane premislek, kaj storiti. Odgovor je v tem, da se nekatere, predvsem programsko sorodne stranke, naj vprašajo ali so sposobne že pred nastopom na volitvah, državnih ali lokalnih, doseči to, kar se od njih ne samo pričakuje, temveč tudi zahteva, to je povezovanje po volitvah. V ta namen je smiselno oblikovati politično gibanje PRAVICA, katerega naloga bi bila izvajanje pozitivnega pritiska na obstoječe stranke v cilju njihovega skupnega nastopanja in delovanja na političnem polju, predvsem pa za volitve in aktivnosti v opoziciji.

2. Kitajski filozof Sun Ce govori o »trdnosti in moči butare«. Zato nobena Stranka ne sme delovati kot kol, temveč kot butara, polna žilavih majhnih vej, ki se vse uspešno upirajo slehernemu zunanjemu pritisku in poskusom zlomitve. Zato ni nepomembno, da se nadaljujejo pobude in procesi za povezovanje sorodnih strank. Tako menim, da je ključnega pomena, da se povežejo vse levosredinske stranke, predvsem za naslednje lokalne volitve. Enotna povezava bi imela večjo politično vsebino in moč, kot pa vsaka stranka ali lista zase. Predvsem bi se morale povezati stranke Pozitivna Slovenija, TRS, DSD in Zeleni Slovenije. Glede strank SMS zeleni EU in DeSUS, pa bi bilo smiselno povabiti k sodelovanju zgolj sposobne in resnično zainteresirane ter lojalne posameznike.

3. Vsaka stranka si je morala ob svojem nastanku odgovoriti na osnovno vprašanje, kaj so njeni politični interesi. Danes se namreč srečujemo s čudnimi trditvami, primer DeSUS, DLGV trdita, mi nismo ideološki. To je popoln nesmisel, stranka, ki ni ideološka je stranka brez vizije in pomeni en sam pragmatizem. Zato si mora gibanje Pravica v izdelavi svoje politične vizije in strategije zastaviti predvsem naslednje vprašanje, kaj in kateri so temeljni razvojni izzivi za Slovenijo v naslednjih 15 letih za obstoječe politične stranke, ki se jih želi akcijsko povezovati.

4. Kot gibanje moramo vse stranke nenehno opozarjati, da mora vsaka stranka mora spoznati potrebo, da je za njeno uspešno delo v Sloveniji potrebna tudi vzpostavitev demokratskega partnerstva v EU. V ta namen se morajo oblikovati ustrezne povezave s sorodnimi, predvsem socialističnimi, strankami v EU ob upoštevanju dejstva, da bomo skupne politične dosežke lažje zagotavljali s programsko sorodnimi strankami, kot pa s še tako »načelnimi« koalicijami. Kaj je strateška prednost gibanja? To, da je predvsem idejno programsko prepoznavno. Praksa tudi kaže, da se včasih lažje pogovarjajo člani leve politične demokracije iz različnih držav, kot pa člani različnih strank v isti državi. In to dejstvo moramo upoštevati in izkoristiti.

5. Stranke povezane v gibanje PRAVICA, morajo iti na volitve z jasno prepoznavnim programom, ki seveda predstavlja okvir političnega povezovanja tistega dela državljanov, ki v njej vidijo sorazmerno pozitiven koncept vloge dela v državi. Gre za vprašanje odnosa med delom in kapitalom, na vrednotah, ki so bile širše zastavljeno, bolj združevalno in ki omogočajo politično poenotenje najmanj 45% volilnega telesa v državi.

6. Gibanje PRAVICA in vloga države. Nihče v tej državi še ni odgovoril na vprašanje, zakaj sploh imamo in zakaj potrebujemo državo? Najbolj poenostavljeno rečeno se država, za zadovoljevanje ekonomskih, socialnih, kulturnih in drugih potreb, uporablja kot instrument demokratičnega upravljanja z DBP. Pri tem je DBP »numerus clausus«, kar pomeni, da je v svojem obsegu in velikosti omejen in vsakršna njegova sprememba (večji – manjši) je povezana predvsem s tem v koliki meri smo udeleženi (pripuščeni) ob delitvi svetovnega DBP.

7. Gibanje PRAVICA mora podpirati državo tako, da se uveljavi politična praksa s katero se jasno zariše in s tem tudi omogoči samostojnost posameznih vej oblasti. Potrebujemo predvsem takšno organiziranost vlade, ki ima manj ministrstev, predvsem zaradi njihove boljše managerske učinkovitosti in sposobnosti koordinacije in komunikacije. Gibanje se bo zavzemalo, da bo državotvornost eden od pomembnih kohezivnih elementov sleherne sodelujoče stranke.

8. Gibanje PRAVICA se bo zavzemalo, da bodo sodelujoče politične stranke nenehno imele pred očmi razmislek o centralnem ali regionalnem delovanju. Perspektiva ni zgolj v eni ali drugi varianti, temveč v matričnem pristopu. Vendar, ta trenutek se sočasno zahteva posebna skrb tako regionalnemu razvoju (teritorialnem), kot tudi funkcijskem razvoju države (vsebinskem). Sprejeti moramo spoznanje, da Slovenija izkazuje specifičnosti, ki odgovarjajo le posameznim njenim delom ter da zato ne moremo istih postopkov in rešitev poenotiti kot pravilo za vso državo. Razviti se mora več specifičnih regijskih pristopov, in obenem najmanj dva strateška centralna (za mestna področja in podeželska), ter do pet regijskih pristopov.

9. O regionalizaciji države. V cilju doseganja depolitizacije države se mora ta proces čim prej končati in gibanje PRAVICA bi moralo odločno zahtevati ustanovitev pokrajin, tako po njihovem številu kot tudi vsebini, ki bi bile sposobne prevzeti vlogo s katero bi se proces prenosa državnih pristojnosti približal lokalnim skupnostim. V ta namen moramo oblikovati tudi naše promocijske aktivnosti in govoriti. ne o 8-14 pokrajinah, temveč o 5 klasičnih pokrajinah in eni posebni (Ljubljana).

10. Razmislek o funkcijskem razvoju Gibanja PRAVICA. Perspektive za delo vsake stranke ni, če ni zadaj ideološkega programa. Za gibanje pa je dovolj, če si zastavi zgolj načela – okvirje ideološkega programa. Konkretna izdelava ideološkega programa, ki hierarhično nadgrajuje politično zasnovo dela, politično doktrino in na koncu politično strategijo, pa se prepušča političnim strankam samim. Seveda je pomembno zavedanje, da je v vsaki stranki prostor le za eno politično zasnovo in dve ali več doktrin in strategij. To je v principu isti pristop kot v definiranju principov teritorialnega organiziranja v okviru matričnega pristopa. Vendar bi morali doseči, da se dopušča možnost sodelovanja in povezovanja različnih frakcij iz posameznih strank, če se obravnavajo skupne zadeve, ki so v interesu gibanja. V gibanju bi se lahko povezale v okviru skupnih aktivnosti naslednje frakcije: socialistična (Pozitivna Slovenija, DSD), ekološka (Zeleni Slovenije, humanistična (TRS), krščanska (Krščanski socialisti, KDS).
/nadaljevanje/

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev