Vojaški prevrat v Argentini (1)

10. oktober 2012 ob 22:31 | 95


Petka za dokumentarec RTV SLO – Vojaški prevrat v Argentini I.del

Gledali smo odlično oddajo in se spominjali vojaške diktature v Argentini. Glede na čas, v katerem živimo, glede na naše pomanjkanje, pomislite tudi na Slovenijo in potegnite ven vsaj nekaj ustreznih naukov. Kajti večina ljudi vseeno ne ve za ta dejstva in še o veliko več stvareh, ki so se v zgodovini že dogodila, se ne ve.

Argentinska zgodba je strahovita sestavljenka kosov namenjenih preoblikovati ali reorganizirati neko državo, v tem primeru Argentino, da se vrne na oblast oligarhija in demokracija s politično participacijo , omejeno zgolj na to elito. Ta proces se sedaj ponavlja tudi v Sloveniji.

Kako se je začela ta zgodba? Od druge svetovne vojne pa do obdobja 1973 – 1976, je svet doživel dve desetletji gospodarskega razcveta. Verjelo se je, da bi trajnostna rast lahko bila zagotovljena za nedoločen čas. Prevladujoči Keynesijanski princip oz. soglasje, je izhajalo takrat iz velike prerazdelitve dobrin na območja z nizkimi resursi, ki so vsebovali možnost , da porabijo veliko količino produktov.

Kljub temu, da se je v poznih 60-ih in zgodnjih 70-ih začela umirjati ta stopnja rasti in se je svet pridružil v recesiji, ki je bila v znaku več elementov krize, kot: energija, produktivnosti, zastoj socialne države, itd. Kapitalizem se je izkazal v svoji okrepiti in preoblikovanju za nove tehnološke standardne proizvodnje, kar je pripeljalo do večje koncentracije kapitala, potrebnega za učvrstitev teh sprememb. V tem času se začenja razširiti vrzel med bogatimi in revnimi, preprečevanje učinka enakopravnega pristopa do surovin, ki je bil vzpostavljen načeloma v zadnjih dveh desetletjih. Konservativci, so še močneje zahtevali prosto iniciativo svobodnega trga in so še bolj problematizirali neučinkovitost državnega distribucionizma, kar je prineslo na politično prizorišče vladavino Margaret Thatcher v Veliki Britaniji in Ronalda Reagana v ZDA.

Sredi 70-ih se je industrijski svet soočal z dvema težavama: zasičenost s petro-dolarji kot produktom iz krize naftnih zalog leta 1973, ter presežek splošne blagovne ponudbe s strani globalne recesije. Nekateri finančni krogi v sveti so takrat našli rešitev: odobrijo se posojila z nizkimi obrestmi za države perifernih območij Latinske Amerike, Afrike, Azije pa deloma tudi Evrope, za nakup uvoženega blaga. Od leta 1975 do 1981 se je samo zunanji dolg iz Latinske Amerike povečal 25% letno, kar je predstavljalo že v letu 1982, 80% BDP v regiji.

Poleg uničevanja gospodarstva z uvozom se je lastna industrija v državi plodno financirala s tujimi krediti. Odvisnost od dolžnikov je vplivala na vse države politike, saj so upniki vedno lahko z vetom vplivali na odločitve in politike, ki so gospodarska ustrezale njihovim interesom. Tudi multinacionalke, Jacqes Maisonrouge, nekdanji predsednik IBM, je dejal: "Kako lahko vlada ustanovi nacionalni načrt z najmanj gospodarskega zaupanja, če se svet direktorjev sestaja 5.000 kilometrov stran, se lahko spreminja politika nakupa ali proizvodnja na način, ki bi bistveno vplivale na gospodarsko življenje države? ".

Državni terorizem in model neoliberalne ekonomije sta bili dve plati iste medalje: Vojska je bila odgovorna da fizično uniči temelje podpore socialni državi in odpora postopno po gospodarskih sektorjih, med sindikati in organizacijami na levi.

Martinez de Hoz je do konca svoje oblasti zagovarjal parolo: država blaginje in industrije.
Prepričan je bil, da "če industrija preživi neoliberalni napad, je verjetno, da mu uspe še bolj zgostiti segmente argentinske družbe in ohraniti demokracijo Peronistov.

Ko danes Argentinci gledajo v preteklost imajo občutek, da je državni terorizem, uvezen iz ZDA in sosednjega Čila, opravil svoje delo temeljito. Posledice so bile strahotne: socialna odvisnost, izgubo plač, realno brezposelnost, gospodarska koncentracija, deindustrializacija, in končno eno najglobljih ran so utrpeli v tem času Argentinci. Več kot 30.000 jih manjka! Namreč toliko jih je preprosto izginilo, 30.000 državljanov so aretirali, mučili in pobijali brez sojenja.

Veliko teh pričanj o teh zločinov se najde na straneh o poročilu o CONADEP, kjer so tudi informacije, pomembne za razkritje različnih načinov, od ugrabitve in mučenja ljudi, skrivnih centrov za pridržanje, itd žrtev pričanj. Vse to prikazuje nek krvavi stroj in njegove komponente, ki so še danes težko razumljive, kaj se je zgodilo v tej državi Latinske Amerike.

Od smrti leta Perona 1. julija 1974 je država postajala vse bolj nestabilna, ugotovili so, da se je samo v začetku leta 1976, vsakih pet ur izvedel politični atentat in so eksplodirale bombe praktično na vsake tri ure. Z inflacijo višjo, kot je bila v Nemčiji v obdobju 1921-1922 in na robu privzetega mednarodnega prava, je ustavna vlada izgubila nadzor za spremljanje ključnih dejavnikov gospodarskega upravljanja.

Poleg nasilja vladajoče politike za prevlado, so delali nemir še drugi. Čeprav so bile prepovedane stavke, jih je del pomembnih sektorjev v sindikalnem gibanju delavcev vseeno skliceval. Razlogi so bili prehudi kot recimo tudi lakota in ulični protesti v prizadevanjih za spremembe v gospodarski politiki vlade.

Glede na ta ugotovljeni gospodarski kaos, se je na političnem in družbenem področju, priključila še ena pomembna sila, Argentinska vojska. General Videla, ki je vodil oborožene sile je javno ravnal pametno, brez posredovanja in čakal, dokler se razmere ne bi poslabšale do te mere, da so bili civilisti pripravljeni potrkati na vrata vojašnic in zahtevati posredovanje. Po drugi strani pa so s prikritimi operacijami, posredovanjem eksploziva radikalcem, vzpodbujali kaos in nered v državi.

Lahko bi rekli, da je bil državni udar 24. marca 1976, grob vojaški odgovor na neuspeh prizadevanj za nevtralizacijo peronistov in njihov poskus dokončanja Čilskega eksperimenta, ki je bil zaustavljen že tri leta prej. S padcem vlade in bistveno spremembo družbeno-ekonomskih odnosov v državi, na mednarodni ravni to ni bil označen kot vojaški poseg, kot mnogi drugi predtem v zgodovini sodobne Argentino. Tokrat so oborožene sile in njihovi tuji zavezniki odločili, da je "Argentinski problem" strukturna stvar.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev