Religiozno navdahnjeno kolektivno nasilje (by @kriminolog)

16. september 2012 ob 17:27 | 409
V osrčju npr. »muslimanskega« nasilja kaže videti izraz kroničnega doživljanje ponižanosti, frustriranosti, zamere in sovraštva številnih pripadnikov te religije, ki se dojemajo kot žrtve v obstoječi (globalni) konstelaciji moči oz. razporeditvi virov. (Glej Žižek, 2007, NASILJE, Analecta, Ljubljana)

Spomnimo se na nasilne odzive muslimanov na domnevne žalitve preroka. Prizadeti so upodobitve svojega preroka povezali z emocionalno nabitimi predstavami o brezbožnem, imperialističnem zahodnem svetu, ki generira trpljenju muslimanov – »kakor da bi karikature zgoščale vsa ponižanja in frustracije«. (prav tam: 57.)

Tudi »krščansko« nasilje kaže pojasnjevati z intenzivnimi emocijami, med katerimi (mi) izstopata želja po ščitenju in širjenju prave vere z vsemi sredstvi ter negativno doživljanje brezbožnih in krivovernih.) Nasilje – ki se lahko izraža npr. v obliki terorističnih akcij – se skuša legitimirati v imenu »absolutnega Pomena, ki ga priskrbi religija« (Prav tam, 77). Žižek pri opozarjanju na »fundamentalistični religiozni suspenz etičnega« Dostojevskega obrne na glavo: »…če Bog OBSTAJA, potem je vse… dovoljeno.« (prav tam: 121).

Ironija je, da "fundamentalistično" religiozno nasilje pomaga reproducirati okoliščine oz. opozicijo, proti kateri se bori (enako velja tudi za »boj proti terorizmu«, kar vzpostavi smrtonosni začaran krog) (prav tam: 77).

Žižek ponudi lucidno razlago čustvenih razsežnosti muslimanskega fundamentalizma in njihove družbene pogojenosti.

Zaradi značilnosti kapitalistične moderne družbe in gospostva znanstvenega diskurza naj bi bil najbolj brutalno prizadet prav muslimanski svet, zlasti v smislu strukturnega spodkopavanja prej stabilnih simbolnih identitetnih opor, na katero ni bil pripravljen. Izguba simbolnega temelja naj bi se odražala v doživljanju »krize smisla« in paničnem »dviganju ščita fundamentalnosti« (ki terja žrtve!) (prav tam: 78).

Teroristični fundamentalisti (krščanski ali muslimanski) z Žižkovega stališča niso – prav zaradi značilnih čustev, ki jih doživljajo – »pravi« fundamentalisti, saj jim manjka »odsotnost resentimenta in zavisti, globoka ravnodušnost do neverujočih in njihovega načina življenja« (prav tam: 80).
(Žižek opozarja, da psevdofundamentaliste »fascinira grešno življenje nevernikov – kakor da bi se v boju zoper grešne druge borili proti lastnim skušnjavam.« (prav tam)).
Zavist, resentiment, sovraštvo in podobne emocije naj bi človeka silile v nasilno delovanje zoper lastne interese, v zlo samosabotiranja (prav tam: 82).

Njihovi preobčutljivi globoki in intenzivni emocionalni odzivi naj bi zrcalili njihovo negotovost oz. pomanjkanje resničnega (»fundamentalnega«) prepričanja, ki bi zagotavljajo temeljno ravnodušnost. (Slednja naj bi preprečevala njihovo delovanje v nasprotju z lastnimi interesi in ukvarjanje bolj z drugimi kot s sabo.) Žižek je prepričan, da teroristi globoko v sebi slutijo odsotnost takega prepričanja.

To bi pomenilo, da ni ustrezno govoriti o čustvih večvrednosti (oz. prezira) kot podlagi za njihovo nasilje, temveč prej o prikritih čustvih manjvrednosti (oz. samoprezira). (Žižek ugotavlja, da »fundamentalistom, paradoksno, v resnici manjka natanko doza pravega »rasističnega« prepričanja o lastni superiornosti.« (prav tam: 81)). Takšne emocije naj bi pričale o tem, da so tudi oni vključeni v globalizirano kulturo, s katero se skrivoma istovetijo, njene standarde pa aplicirajo pri primerjavi svojega življenja z življenjem »na zahodu«. Iz (emocionalnih) rezultatov takšnih primerjav naj bi se napajali nasilni odzivi. (Glej prav tam: 81.)

Med spodbudami religiozno navdahnjenega nasilja lahko izpostavimo tudi nesamokritično doživljanje protagonistov, da so »drugi« izključni krivci za vse težave njihovega sveta, kar jih odvrača od konstruktivnega ukvarjanja s sabo in svojim prispevkom. Ustrezna mera kritičnosti do sebe (to bi bil de facto korak k ateizmu) bi jim omogočila solidariziranje s temi »drugimi« in povezovanje z njimi v emancipatornem boju proti ključnemu viktimizatorju sodobne družbe – globaliziranemu ekonomskemu sistemu.

Ne smemo pozabiti, da so religiozna prepričanja (emocionalno intonirana) sila, za katero je treba računati, da se zlahka razvije v nasilje. Žižku se (upravičeno) zdijo celo tako pomemben vir smrtonosnega nasilja v sodobni družbi, da toplo priporoča spoštljivo, a neprizanesljivo relativistično kritiko religioznih (in drugih) »režimov resnice«, predvsem pa stari dobri ateizem (ki predpostavlja popolno sprejemanje odgovornosti za morebitno nasilno ravnanje – »brez skrivanja za figuro velikega Drugega«) (glej prav tam: 119).

Dodamo lahko, da je (v interesu preprečevanja nasilnih emocionalnih odzivov) na mestu »ateistična« distanca do (nekritičnega) istovetenja s čimerkoli (onkraj religioznih prepričanj).

Komentarji 1

če želiš komentirati, se
8florence8
8florence84 leta nazaj

.. psihologija mnozice, ja; ali: cloveske mase uspesno pobebavljene; na obeh (ali koliko je ze teh kao svetovnih religij) straneh; v svrho prevlade katerekoli religije ze; en drek, a ne; ce se ta hip zacne-poenostavljeno receno-normalna vzgoja od 0 let naprej, bo cez cca par generacij bolje; itn.

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev