SKRAJNO NASILJE DESNIČARSKIH IN LEVIČARSKIH SKUPIN

01. december 2012 ob 23:40 | 465
SKRAJNO NASILJE DESNIČARSKIH SKUPIN:

Študije konvergirajo v spoznanju, da je v osrčju ekstremno nasilnega reševanja konfliktov s strani skupin skrajno desnega političnega krila želja po moči in prevladi. Gre za ideološko gnano nasilno uveljavljanje volje do moči, za manifestiranje premoči, »večvrednosti« in »misionarstva«.
Sebe doživljajo in predstavljajo kot elito s pomembnim poslanstvom v imenu celotne družbe, ki edina tvega odločno udejanjanje tistega, kar velika večina misli in želi, a si ne upa storiti.
Značilne so nakopičene napetosti, sovraštvo, prezir in dehumanizacija v razmerju do drugih (vseh »deviantnih«) skupin – kot del ideološkega legitimiranja nasilnega ravnanja. Pogosta je tudi destrukcija simbolnih objektov v funkciji zastraševanja in destabiliziranja samopodobe oz. identitete članov drugih skupin.
To nasilje (ki je ponavadi kolektivno) se lahko izraža npr. v obliki uličnega nasilja, v obliki subkulturnega nasilja (npr. obritoglavcev), organiziranega nasilja v funkciji pridobivanja institucionalizirane moči, religiozno usmerjenega rasizma ali antisemitizma, nasilnega izzivanja avtoritet, izživljanja nad nebogljenimi in podobno.
Pri razumevanje te vrste nasilja je potreben multidisciplinarni pristop povezovanja makro strukturne in kulturne analize s socialno-psihološkimi dejavniki. Ključno pojasnjevalno vlogo morajo ponovno imeti emocije. Ne samo (družbeno strukturirane in konstruirane) emocije, ki posameznika oz. skupine spodbujajo in usmerjajo k nasilnemu vedenju, temveč tudi tiste, ki se razvijejo v sami nasilni situaciji. Nasilne situacije generirajo lastno visoko emocionalizirano dinamiko.


SKRAJNO NASILJE LEVIČARSKIH SKUPIN:

Osnovno, samo po sebi neproblematično izhodišče, ki generira intenzivne emocije, je perspektiva, iz katere se pogoji družbenega okolja doživljajo kot strukturni napad na vitalne interese večine izkoriščanega prebivalstva (v prid privilegirani manjšini).
Številne raziskave so pokazale, da je emocionalne razsežnosti nasilnega ravnanja političnih gibanj mogoče osvetliti predvsem s konceptom relativne deprivacije. Kjer je razširjeno nezadovoljstvo oz. doživljanje ljudi, da so nepravično prikrajšani glede na privilegirane, naraste tveganje za razvoj nasilja. Takšno doživljanje se krepi v družbenih okoliščinah, ki povečujejo pričakovanja glede pogojev življenja (ki naj bi človeku pripadali), ob tem pa ne povečujejo tudi možnosti ljudi, da bi te pogoje dejansko dosegli in jih vzdrževali.
Pomembno je upoštevati dinamiko, preko katere se čustva posameznikov izrazijo v (nasilnih) gibanjih. Raziskovati je treba emocionalno prežet proces interaktivne eskalacije in dramatične radikalizacije. Zahteve gibanja se stopnjujejo z naraščanjem doživljanja lastne politične marginaliziranosti pripadnikov gibanja. Slednji svoje ravnanje upravičujejo in opravičujejo kot samoobrambno (v razmerju do države, korporacij ali drugih gibanj).
Gibanja računajo predvsem na predanost članov zaradi emocionalne izpolnitve, ki izhaja iz skupinske solidarnosti, skupinske identitete in osmišljenega, smotrnega delovanja. Sprejemanje nasilja s strani aktivistov raste z njihovo emocionalno investicijo v politično delovanje, njihova emocionalna investicija pa raste z izkušnjami angažiranja v nasilnih interakcijah (in doživljanja nasilja na lastni koži).
Ob tem prihaja do sprememb v vrednostnih sistemih, kar ima pomembne implikacije za doživljanje in vedenje članov teh skupin. Pripadnike političnih nasprotnikov se vse bolj sovraži in dehumanizira, nasilje pa se dojema kot vse bolj upravičeno (pravično), zato se radikalizira.
Potrebno je preseči tradicionalni pristop, ki enostransko preučuje »že dane« socialne, ekonomske, politične in kulturne pogoje eskalacije nasilja, ne upošteva pa, da je politično nasilje v interakciji z okoljem. Ne gre za to, da politično nasilje zgolj »uporablja« resurse za radikalizacijo, saj jih – v interakciji z okoljem – tudi »producira« (z ustvarjanjem specifičnih učinkov v družbenem okolju). Nasilje torej črpa iz »nasilju naklonjenih pogojev« , obenem pa take pogoje soustvarja (včasih povsem nehoteno). Politično nasilje je del sodobne družbe. Vselej obstaja tveganje, da se bo razvilo tudi na robovih velikih mirovnih gibanj. Posebej če upoštevamo, da je politično nasilje vse bolj stigmatizirano (tudi v samih družbenih gibanjih), kar pogosto izolira in patologizira male skupine znotraj določenega gibanja (»slabe«, brezkompromisne protestnike), ki zato še bolj radikalizirajo svoje nasilne emocionalne odzive.

Komentarji 1

če želiš komentirati, se
davidhitrost
davidhitrost4 leta nazaj

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev