Mali princ

25. maj 2012 ob 22:54 | 143
Najlepši odlomek iz Malega princa, ki je meni nasploh zelo zelo všeč.

"Dober dan," je rekla lisica.
"Dober dan," je odgovoril Mali princ, ki je vstal, a ni nič videl.
"Tu sem" je rekel glas,"pod jablano."
"Kdo si?" je rekel Mali princ. "Zelo ljubek si."
"Lisica sem," je rekla lisica.
"Igraj se z menoj," je zaprosil Mali princ. "Tako žalosten sem."
"Ne morem se igrati s teboj," je dejala lisica. "Nisem udomačena."
"Ah, oprosti!" je dejal Mali princ.
Nato je pomislil in rekel: "Kaj je to 'udomačena'?"
"Nisi iz teh krajev," je rekla lisica. "Kaj počnes tod?"
"Ljudi iščem," je rekel Mali princ. "Kaj je to 'udomačena'?"
"Ljudje," je rekla lisica, "imajo puške in lovijo. To je zelo nadležno! Goje tudi kokoši. To jim je edina skrb. Stikaš za kokošmi?"
"Ne," je rekel mali princ. "Prijatelje iščem. Kaj je to 'udomačena' ?"
"To je nekaj, kar že dolgo ni več v rabi," je rekla lisica. "Pomeni pa - ustvarjati vezi."
"Ustvarjati vezi?"
"Kajpak," je rekla lisica. "Za zdaj si zame samo majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoč drugih lisic. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. Ti boš zame edini na svetu. Jaz bom zate edina na svetu."
"Aha, že razumem," je rekel Mali princ. "Nekje je cvetica... zdi se mi, da me je udomačila..."
"Lahko da," je rekla lisica. "Tu na Zemlji se zgodi marsikaj..."
"Oh! Saj ne na Zemlji," je rekel Mali princ.
Lisico je začelo zanimati:
"Na kakem drugem planetu?"
"Da."
"So tam tudi lovci?"
"Ne."
"Hm, zanimivo. Pa kokoši?"
"Ne."
"Nič ni popolno," je vzdihnila lisica.
In je jela razpredati svojo prejšnjo misel:
"Moje življenje je pusto. Jaz lovim kokoši, ljudje lovijo mene. Vse kokoši so si podobne, prav tako ljudje. Dolgčas mi je že. Če pa bi me udomačil, bi mi v življenje posvetilo sonce. Spoznala bi korake, ki bi bili drugačni od drugih. Vsi koraki mi prinašajo smrt. Tvoji pa bi me zvabili iz brloga kot pesem. Poglej! Vidiš tam doli žitna polja? Ne jem kruha. Kaj bi z žitom? Žitna polja me ne spominjajo na nič. In to je žalostno! Tvoji lasje pa so zlati kot žito. Ah, kako bi bilo lepo, če bi me udomačil! Žito, ki je zlato, bi me spominjalo nate. Ljubila bi celo veter v žitu..."
Lisica je umolknila in dolgo gledala Malega princa.
"Prosim... udomači me," je rekla.
"Prav rad," je odgovoril Mali princ, "le časa imam malo. Prijatelje moram najti in spoznati še marsikaj."
"Le tisto spoznaš, kar udomačis," je rekla lisica. "Ljudje si ne vzamejo časa, da bi sploh kaj spoznali. Pri trgovcih kupujejo kar izgotovljene predmete. Ker pa ni trgovcev, ki bi prodajali prijatelje, ljudje nimajo več prijateljev. Če bi rad imel prijatelja, me udomači!"
"In kako se to stori?" je rekel Mali princ.
"Zelo potrpežljiv je treba biti," je odgovorila lisica. "Skraja boš sedel v travi bolj stran od mene - takole. Zdaj pa zdaj te bom od strani pogledala, ti pa se ne smeš oglasiti. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko prisedel bliže..."
Drugo jutro je mali pric spet prišel.
"Pridi raje vselej ob isti uri," je dejala lisica. Če bos prihajal ob štirih popoldne, te bom vznemirjena pričakovala ob treh. Bolj ko se bo bližal čas, srečnejsa bom. Ob štirih bom nestrpna in nemirna; čutila bom, kako je sreča dragocena. Če pa bos prihajal, ne da bi vedela kdaj, potem ne bom vedela, kdaj naj začnem biti srečna... Ceremonije so potrebne."
"Kaj je to ceremonija?" je vprašal Mali princ.
"Tudi to je nekaj, kar že skoraj ni več v rabi," je rekla lisica. "To je tisto, zaradi česar je kak dan drugačen, kot so drugi dnevi, kakšna ura drugačna kot so druge. Ceremonijo imajo na primer moji lovci. Ob četrtkih plešejo z vaškimi dekleti. Četrtek je torej čudovit dan! Takrat grem na spehod tja do vinograda. Če pa bi lovci plesali kadarkoli, bi bili vsi dnevi enaki in jaz ne bi imela nobenih počitnic."
Tako je Mali princ udomačil lisico. Ko pa je prišla ura slovesa, je lisica rekla:
"Ah, jokala bom..."
"Nič ne morem za to," je odgovoril Mali princ, "Saj te nisem silil, ti si hotela, naj te udomačim."
"Seveda," je dejala lisica.
"Toda ti boš jokala!" je rekel Mali princ.
"Seveda," je rekla lisica.
"Torej nisi s tem nič pridobila!"
"Pridobila," je dejala lisica, "zaradi psenične barve."
Potem je dodala:
"Pojdi spet k vrtnicam. Zdaj veš, zakaj je tvoja vrtnica edina na svetu. Potem se vrni, da se posloviva in jaz ti bom podarila skrivnost."
Mali princ je stopil k vrtnicam.
"Čisto nič niste podobne moji vrtnici, ve niste še čisto nič," jim je dejal. "Nihče vas še ni udomačil in ve niste nikogar udomačile. Take ste, kot je moja lisica. Bila je samo lisica med tisoč drugimi lisicami. Toda odkar sva se spoprijateljila je ni na svetu take, kot je ona."
In vrtnice so bile v veliki zadregi.
"Lepe ste ampak prazne," je nadaljeval. "Zaradi vas nihče ne bi šel v smrt. Seveda popotnik bi mislil, da ni razlike med vami in mojo vrtnico. Toda imenitnejša je, kot ve vse skupaj, zakaj ona je tista, ki sem jo zalival, ona je tista, ki sem jo pokrival, ona, ki sem jo varoval pred vetrom. Zakaj ona je tista, zaradi katere sem uničil gosenice (razen dveh ali treh, da bi se iz jih razvili metuji). Zato ker je ona tista, ki sem jo slišal pritoževati se ali se bahati, včasih pa tudi molčati. Dragocena je zato, ker je moja."
In se je vrnil k lisici.
"Zbogom, je dejal...
"Zbogom," je rekla lisica. "Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno."
"Bistvo je očem nevidno," je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.
"Zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval, je tvoja vrtnica tako dragocena."
"Zaradi časa, ki sem ji ga žrtvoval..." je ponovil Mali princ, da bi si zapomnil.
"Ljudje so to resnico pozabili," je rekla lisica, "toda ti je ne smeš pozabiti. Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico..."
"Odgovoren si za svojo vrtnico..." je ponovil mali princ, da bi si zapomnil.

Komentarji 1

če želiš komentirati, se
rogi2
rogi24 leta nazaj

Bistvo je očem nevidno,je ponovil,...
in tud zamislil sem se nad prebranim,lepo napisano

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev