Kako poteka moje življenje 2

16. avgust 2010 ob 15:55 | 260
Tu je še en moj stari zapis, ki je bil lani objavljen v neki drugi reviji...

Moje delovno mesto so že pred leti ukinili, zato sem uživalka pravice do preostale delovne zmožnosti. Zaradi hrbtenice in obrabe sem delovni invalid 3. stopnje.
Mnogi me sprašujejo, če mi ni nič dolg čas zdaj, ko ne hodim v službo, sprašujejo, kaj vendar delam, ker me ne vidijo pred blokom se po ure in ure pogovarjat, kot počnejo drugi stanovalci.
Pa mi ni, nič mi ni dolg čas. Moj dan je napoljen in včasih mi je skoraj dan prekratek.
Razen vsakodnevnih gospodinjskih del rada berem. Že iz osnovne šole sem včlanjena v knjižnico, pišem in včasih mi v kakšni reviji kaj objavijo, hodim na sprehode v naravo, priskočim na pomoč svojim otrokom, zlasti sinu, ki že ima družino ali popazim na vnukinji. Največja vnukinja zelo rada pri nama večkat tudi prespi. Zmožem jo včasih kam peljeva, na kakšen izlet ali pa za kakšen dan na morje.
Branje je moja velika strast. Prav prebiranje knjig za duhovno rast mi je pomagalo, da sem po 20 letih zakona sklenila, da moram spremeniti življenje. Zaradi sebe, zaradi otrok. Možu (alkoholiku) sem dala ultimat, naj se odloči, ali za družino ali za alkohol, kajti tega je pri njemu bilo veliko preveč in družina je močno trpela, še posebno odnosi v družini. Od ultimata nisem bila pripravljena odstopiti nit za ped. Če bi bila pisatelj, če bi znala pisati, bi lahko napisala knjigo na to temo, tako pa lahko le svetujem kakšni ženi, naj ne čaka toliko let kot sem jaz, naj čimprej prepreči alkoholizem v družini, če pa se ga ne da, če so odnosi že čisto skrhani, naj gre z otroci vstran. Vendar žene nasvetov ne poslušajo, enim je vseeno, kako bo, a jim že zaradi otrok ne bi smelo biti. Sama sem to prepozno spoznala, saj je imel sin že 18 let, hči pa 13let. Seveda sem pri zdravljenju sodelovala. Rehabilitacija je trajala več kot 5 mesecev. Marsikatera žena zmotno misli, kako bo potem, ko bo mož nehal piti, v zakonu spet vse lepo in prav. Pa ni. Potrebno je veliko moči, strpnosti in pripravljenosti, da pozabiš na zamere, leta grdih besed, udarcev, pa še kaj. Treba se je naučiti vnovičnega zaupanja, usklajevanja in še in še. Po skoraj 14 letih zdravljenja od alkoholizma, se z možem še vedno učiva živeti skupaj, biti drug z drugim, kajti otroka sta že odšla od doma. Seveda vsa ta leta tudi jaz iz solidarnosti nič ne popijem, pa čeprav tega mož od mene ne zahteva. Nikoli nisem občutila potrebo za alkoholom, že prej ne. Kadar greva kam, se imava lepo tudi brez alkohola. Važna je družba. Septembra 2007 se je mož, ki je strastno kadil več kot 40 let, odločil, da tudi s to razvado preneha in seveda sem se mu tudi pri tem pridružila.
Pa še z nečim se lahko pohvalim. Oba otroka sta kljub težkemu otroštvu v življenju marsikaj dosegla. Vse s svojim trudom in z vztrajnostjo. Sin je naredil tri letno poklicno šolo, se zaposlil ima družino, dve prečudoviti hčerkici, dobro ženo,stanovanje... hči je diplomirala iz prava, končuje magisterij, pripravništvo na sodišču, se pripravlja na izpit iz pravosodja, asistira na univerzi, piše članke, učbenike,... Skratka z možem sva zelo ponosna starša. Ponosna pa sta tudi otroka. Na moža zaradi odločitve za družino namesto alkohola, zaradi mnoga leta njegove abstinence, zaradi vztrajnosti. Na mene pa zaradi vstrajanja v letih moževega pitja, zaradi boja za družino in podpore možu, ponosna, ker nisem vrgla puške v koruzo in šla, ampak sem vstrajala i9n obdržala družino. Danes je vse to poplačano. Lepo se vsi razumemo in smo pripravljeni drug drugemu priskočiti na pomoč.
Moji dnevi, ki si jih vsak večer zapišem v dnevnik zdaj potekjo nekako takole:
1.1.2009
Včeraj je bilo silvestrovo. Norišnica. Z možem sva sredi obnavljanja stanovanja. Zjutraj sta sin in snaha pripeljala vnukico v varstvo, ker ima snaha v celjski bolnici kontrolo.Je noseča in krepko čez rok. Nazaj sta prišla pozno popoldne, ker sta mimogrede šla še v Interspar. Tudi mož je bil dopoldne v Intersparu po nakupih,šel pa je tudi po potico, ki sva jo naročila v pekarni. Letos je nisem pekla, ker smo sredi dela, renoviranja stanovanja. Skupaj smo na to vsi pojedli pozno kosilo, samo hčerke ni bilo, ker je šla silvestrovat v kraju, ker študira in dela pripravništvo. Danes ni samo silvestrovo,ampak ima mož tudi rojstni dan. Popoldne sva pričakovala obisk mojih staršev, pa je kasneje klical očim, da imata oba z mamo vročino. Tako sva silvesterski večer z možem preživela sama in v miru,ki nama je pasal, saj imava že 14 dni delavce, jaz še vsak drugi dan pazim vnukico, ko gresta sin in snaha na kontrolo, kdaj bo dojenček pripravljen priti na svet.
Za silvestrsko večerjo sva jedla tatarski biftek, malo sva gledala silvesterski program na TV, ob pol noči sva nazdravila z otroškim šampanjcem, si voščila... Spat sva šla okrog 2h ponoči.
8.1.2009
Sin je zjutraj prišel po vnukico, in jo peljal v vrtec.. Snaha zdaj v bolnici čaka na porod in da bo sin lahko sodeloval pri porodu, če bi bil slučajno ponoči, vnukica spi pri nama. Sredi dopoldneva je klicala snaha, da so ji dali gel za pospešitev poroda. Ob 12h je rodila še eno herkico, težko 4kg in dolgo 53 cm. Zdaj imava dve vnukici:-).
Sin je cel porod posnel in nam vsem kasneje pokazal. Peš sem šla v knjižnico, sem morala nesti sposojene knjige nazaj in sem vzela druge za čitat. Šla sem še v trgovino, banko.
Popoldne ob 3h sem morala peš po vnukico v vrtec, ker ima mož visoko vročino, moj avto pa ima pokvarjen akomulator. Sem mislila, da bo za vnukico predaleč, pa je čisto pridno hodila in kar naprej čebljala, ker je imela toliko za povedati, kaj je delala v vrtecu.Malo sva se še igrali, ko sva prišli domov, prišel je sin, ji povedal, da je dobila sestrico, smo povečerjali., hitro sva se skopali, pogledali nekaj risank na DVD in šli spat. Dedi z svojim prehladom spi v hčerini sobi.
12.1.2009
Vnukica ima danes god. Darilo sva ji dala že čez vikend, ko je bila pri nam.
Z možem sva zjutraj spila kavico in zmenila sva se za sprehod ob morju. Najedla sva se in odpeljala proti obali.
Ustavila sva se najprej v Strunjanu, se povzpela na najin priljubljen hrib, kjer je prekrasen pogled na morje, v Italijo, Ankaran... Na hribčku je križ, kjer sva prižgala svečko. Pravijo, da so pred stoletji, pri tem križu prižigali sveče, da so mornarji z morja videli luč in se znali vrniti. Blizu je tudi cerkev, kjer tudi prižgeva svečke, malo posediva in se zahvaliva bogu za vse dobro, vse uslišane želje, za moč, ki sva jo našla, da sva spreminila življenje na bolje, za zdrave, pridne, delovne in poštene otroke, vnukice. Ustavila sva se še v Izoli, se malo sprehodila, ker je bilo lepo sončno, sva še pred hotelom malo posedela in popila kavico, se peljala nazaj domov čez gorenjsko in obiskala tastov grob, mu prižgala svečo. Ustavila sva se tudi na Trojanah, pojedla krof, spila čaj in odpeljala proti domu. Lep, prelep dan je bil. Dal mi je spet nekaj nove enrgije.
13.1.2009
Dopoldne sem pospravljala perilo v novo omaro, skuhala kosilo, okrog 2h popoldne je prišel mož na kosilo, popila sva kavo, napisala sem čestitko za rojstvo vnukice, notri sva dala 100 eur, mož je kupil še eno roza vrtnico in vazo za eno rožico, ker je še snaha nima (vaze). Odpeljala sv se po moje strše in smo skupaj obiskali sinovo družinico. Obdarili smo novorojenko,mamico, atija, pa tudi starejša vnukica je dobila kakšno čokoladko in pobarvanko. Sin je pripravil narezek, spili smo nekaj soka, kdor je želel tudi kozarec vina, malo smo se poslikali, pocarkljala sem najmlajšo vnukico in se poigrala tudi z večjo vnukico, s katero sva zelo navezani. Ob odhodu sva se fejst poljubčkali in objeli. Kasneje se je snaha še enkrat zahvalila po meilu za darilo.
Spet je tukaj večer,malo povečerjaš, pogledaš poročila, pregledaš maile... in dneva je konec.
30.1.2009
Zjutraj pri kavici je mož spet predlagal , da se odpeljeva proti primorski, na sprehod ob morju, nadihat svežega zraka. Na postaji Risnik na avtocesti sva se ustavila na kavici, jaz tam večino spijem kapučino, je dober. Spet sva najprej šla na najin priljubljen hribček z križem in cerkvico Marijinega prikazanja. Pravijo, da je na levi strani križa posebna energija, ki ti daje moč in zdravje...Meni pomaga. Že samo doživetje,prekrasen pogled na morje, morski zrak in okolica zaradi katere se zdi, da sem bližje bogu, tam gor. Opraviva star ritual, prižiganje svečk, zahvala in molitev ter prošnje za otroke, vnukice, starše, vse najine najbližje in zlasti za to, da bi preostanek najinih skupnih let preživela zdrava srečna zadovoljna, skupaj, vkrogu svojih dragih.
Še en lep dan. Srečna! Ko bi naju le ne pestili dolgovi in krediti, pa bi bila popolnoma srečna. Saj ne potrebujeva ravno bogastvo, ampak tisto osnovno, pa še da bi lahko dala kak euro več hčeri, ki študira, vnukicam, da bi...
1.2.2009
Hči malo paničari. Je klicala zvečer. Grabi jo panika, ker bo zdaj končala pripravništvo in bo brez službe, pa je že zdaj imela premalo pripravniško plačo za vse izdatke, zdaj bo pa še manj, ko bo 3 mesece na čakanju in se bo pripravljala na izpit iz pravosodja, pa ni prepričana, če se bo v tako kratkem času naučila, pa če bo socialko dobila..da bo ostala brez vsakega eur. Malo sem jo umirila, rekla sem, naj že ne naprej paničari, saj se v tej paniki potem res ne more učit. Svetovala sem ji, da naj pusti času čas in se bo že nekako uredilo. Dela paniko, pa še naju čisto prestraši, ki sva z denarjem tudi čisto na psu.
16.2.2009
Zjutraj sem spet malo pogledala na spletno banko, kjer udarjajo rdeče številke, spet trepetam, kako bom poplačala dolgove, račune. Pospravljanje mi nekako ne gre od rok, spodnji sosed spet razbija po stanovanju, je prišel spet nalit domov. Zdaj, ko sta ga partnerica in hči pustila, pije še bolj in še bolj nori. Škoda. Pa tako fejst in pameten moški je bil. Alko, ja...
Popoldne sva z možem obiskala hčerko v kraju, kjer živi, ker zaradi priprave na izpit in pisanja knjige nima časa priti domov. Nesla sem ji nekaj zmrznjene doma kuhane hrane, mleka, jogurtov, sadja...

22.2.2009
Pustna sobota je danes. Dopoldne sem pekla miške, za kosilo pa sem skuhala suho juho z ribano kašo iz suhih vršičkov,zraven vršičkov pa tenstano kislo zelje. Mož je dal speči 15 domačih krofov.
Malo sem poklicala po telefonu mamo, ker nisem imela časa it obiskat staršev, okrog 1h popoldne je prišel sin z družinico, smo bili zmenjeni, da večja vnukinja čez vikend postane pri nama, skupaj smo pojedli kosilo, potem pa sva midva večjo vnukinjo peljala v Ptuj na otroški karneval pod šotorom. Kar mrzlo je bilo v Ptuju. Sprehodili smo se čez cel Ptuj in si ogledovali maske in pustno okrašeno mesto.. Kupila sva ji pustno liziko, napihnjen balon v obloki konja, ker obožuje konje in jih zbira v vseh oblikah. Mož je dogajanje malo poslikal z fotoaparatom. Bil je za vnukico lep dogodek. Okrog 18h smo prišli domov, sva se skopali, umili laske, smo se navečerjali, gledali risanke, partija Črnega Petra, malo se je stisnila k meni in je okrog pol desetih že spala. Jaz sem še potem vstala in šla v dnevno možu delat družbo, okrog 11h pa sva tudi midva šla spat. Seveda je dedi spal v hčrkini sobi, medve z vnukico pa v spalnici.Jutri prideta snaha in sin zmlajšo hčerkico na kosilo in gredo vsi štirje pustovat.
To je nekaj izpisov iz mojega dnevnika. Tako približno poteka večina najinih dni. Mož še malo komu gre kaj narest, kajti vse kar kdo od naju zasluži, nama prav pride, ker pri dnarju ravno nisva. Iz dolgov in kreditov se iz dni, ko sem jaz ostala brez službe, mož pa je še pil se še nisva izvlekla, ker se vedno naberejo obresi...
Jaz kot invalid dobim nadomestilo, mož je že 10 let upokojen.
Veliko nimava, tako, da si tudi privoščiti ne moreva veliko, saj je še obnova stanovanja obstala sredi dela. Sva pa zadovoljna z majhnimi razvajanji, kot je kakšen dan izleta, obiska otrok, gorenjske, od koder je mož doma, obiščema prijatelje, moje starše dvakrat na teden...
Če gre mož kaj delat, pride kakšna prijateljica na kavico, klepet...
Najini dnevi so popolnjeni,nikoli nama ni dolg čas, veseliva se dnevov, ki so še pred nama, srečna ker sva si znala izboljšati življenje in tudi hvaležna, da sva znala prebroditi dolga leta preikušenj in obdržati družino.
Še marsikaj bi lahko napisala, kajti moje življenje je bilo že v otroštvu težko, polno preizkušenj. Lahko bi napisala knjiga, vendar nisem noben pisatelj, ne znam pisati.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev