Nemška Okupacija...

29. november 2010 ob 16:38 | 261
Prevladujoč odnos Slovencev do
Nemcev v tistem času je bil bistveno drugačen od odnosa do Italijanov in bi se
mogel najbolje opisati z besedo strahospoštovanje.
Po eni strani je šlo za
strah zaradi slovenske številčne majhnosti v razmerju do mogočnega severnega
soseda, ki je bil še potenciran z »rešpektom« do pregovorne nemške
natančnosti, discipline in delovne učinkovitosti.
Tako predstavo o Nemcih je
Slovencem vcepila že stara Avstrija, v času med vojnama pa so videli potrdilo
njene pravilnosti v podjetni nemški manjšini, ki je v štajerskih mestih
obvladovala velik del gospodarstva in trgovine, daleč večji kot je znašal delež
te manjšine v celotnem prebivalstvu.
Proces germanizacije, ki je bil na
Štajerskem zaustavljen leta 1918, je nemška zasedba leta 1941 maksimalno
oživila. Ne glede sistematično zatiranje vseh zunanjih znamenj slovenstva na
Štajerskem in v nekoliko manjši meri na Gorenjskem, se zdi da je del Slovencev
na začetku sprejemal novi nemški red.

Kako drugače razložiti ugotovitev
izrečeno na ustanovnem srečanju Protiimperialistične fronte 26.4.1941, da je
hitlerjevska demagogija imela uspehe med slovenskimi »ljudskimi množicami« (za
to je bila okrivljena »protiljudska« politika nekaterih predvojnih oblastnikov)
ob hkratnem prepričanju, da so ti uspehi le prehodnega značaja. (1)

O tradicionalni posebnosti Štajerske, pogojene z vplivom
germanizacije, so se pritoževali tudi partijski aktivisti na Štajerskem, ko so
tarnali o težavnosti njihovega dela v primerjavi z Ljubljansko pokrajino.

Vlogo
domačih sovražnikov Partije so v nemški coni prevzeli nemčurji – Slovenci, ki
so zatajili svojo narodnost, namesto »bele garde« v italijansko zasedeni
Ljubljanski pokrajini.

Za razliko od stanja v Ljubljanski pokrajini, kjer je
Partiji koristila odsotnost ovaduštva italijanskemu okupatorju vse do
zaostritve državljanskega konflikta (Narodni svet je v razglasu preden je
izročil oblast italijanskemu okupatorju posebej pozval proti ovaduštvu), pa se
v nemški coni nemčurji, precej številni na Štajerskem (poleg tam živečih
Nemcev), niso čutili zavezani nobenim odločitvam slovenskih političnih
subjektov, bodisi revolucionarnih ali protirevolucionarnih, in so od samega
začetka igrali vlogo nemških obveščevalcev na terenu.

Za razmah partizanstva je
bilo poleg takega razpoloženja prebivalstva, ki je bilo manj od prebivalstva v
italijanski zasedbeni coni dovzetno za dopovedovanje Partije, da je treba takoj
začeti z »bojem proti okupatorju«, neugodno še ostrejše nemško kaznovanje vseh
pojavov uporništva (povračilno streljanje talcev tudi za manjše partizanske
akcije, izgon družinskih članov partizanov in njihovih privržencev v taborišča
zunaj Slovenije in zaplemba družinskega premoženja, požigi vasi – prvo, Rašico,
so Nemci požgali že septembra 1941, itd.) ter mnogo bolj zavzeto in
organizirano nemško vojaško preganjanje nastajajočih partizanskih enot, proti
katerim so se v letih 1941
in 1942 hajke in ofenzive vrstile ena za drugo, tako da
možnosti za nastanek »osvobojenega ozemlja« v tem delu Slovenije pred
kapitulacijo Italije ni bilo.

Slovenski javnosti večinoma ni znano, da so
glavno vlogo v boju proti maloštevilnim partizanom na Štajerskem v tem obdobju
igrali Slovenci v rjavih nacističnih uniformah Wehrmannschafta.

O tedanjem
položaju na Štajerskem veliko pove poročilo politkomisarja 2. grupe odredov
Dušana Kvedra poslano CK KPS z dne 14.11.1942. (2)


Kot
glavni razlog zakaj leta 1942, za razliko od Ljubljanske pokrajine, ni prišlo
do vzpona partizanskega gibanja na Štajerskem je navedel subjektivne vzroke
(slabost partizanskega gibanja) med objektivnimi vzroki pa je omenil posledice
germanizacije v prejšnjih desetletjih, počasnejši proces razočaranja nad
okupatorjevo demagogijo in večjo sposobnost Nemcev organizirati okupatorsko
oblast, ter takole opisal razpoloženje prebivalstva: »Bistven je skoraj
fantastičen strah, politična neaktivnost mas, oportunistična predanost v usodo.
Največja depresija vlada v Savinjski dolini in revirjih, bolje je na Kozjem, še
bolje na Pohorju, najbolje okoli Moravč-Litije. V Savinjski dolini in revirjih
ni nobene podpore partizanom. [Po marksisitični teoriji, bi kot izrazito
»proletarski« predel z močno levičarsko tradicijo, »rdeči« revirji morali biti
slovenska »avantgarda« v podpori partizanom]. V teh predelih lahko računamo, da
vsak, ali v najboljšem primeru skoraj vsak prebivalec naznani partizana, če
pride k hiši ali ga sreča v gozdu. Mobilizacije partizanov na Štajerskem, razen
enega specialnega primera, ni bilo. Vse se pusti odpeljati v Wehrmannschaft in
nemško vojsko brez oklevanja. Sinovi govore: Če grem na vzhodno fronto, padem
sam, če grem v partizane, pade vsa familija«, vojaški položaj pa je opisan
takole: »Z mobilizacijo Wehrmannschafta je okupator osvobodil večino svoje
oborožene sile na Štajerskem in dal boju proti okupatorjem novo obliko boja
proti janičarjem.


Nemške oborožene sile je ostalo malo. Mogoče 1000 mož ali še
manj. Pač pa so posadke Wehrmannschafta razpostavljene v vseh področjih, v
centrih partizanskega gibanja skoraj v vsaki vasi, drugje redkeje. Udarnost te
vojske je seveda manjša, pač pa so 7.11. prvič uporabili nemško silo z
Gorenjske.

Poveljniški kader Wehrmannschafta je sestavljen iz zagrizenih
hitlerjancev – Slovencev, ki večinoma opravljajo svojo funkcijo vestneje kot
Nemci sami. Moštvo je prisilno mobilizirano, deloma je pod vplivom hitlerjanske
propagande, deloma s tihimi simpatijami za nas. Organizirane dejavnosti bele
garde v Wehrmannschaftu doslej še nismo mogli opaziti, čeprav ta nevarnost
obstaja.« Število Slovencev v Wehrmannschaftu je upadalo od leta 1943 zaradi
vključevanja njegovih pripadnkov v nemško vojsko in pozneje zaradi dezerterstva
v partizane, dokler niso Nemci zaradi nezanesljivosti formacijo razpustili
(natančneje povedano, preoblikovali v Volkssturm) jeseni 1944, ko je bilo
partizanstvo tudi v večjem delu Štajerske (izjema so bile Slovenske Gorice in
Haloze) že v polnem razmahu.



V Ljubljanski pokrajini so se prve
pomembnejše sporadične partizanske akcije začele septembra 1941 (tedaj je padel
prvi italijanski vojak), nato je partizanstvo tam pozimi 1941-1942 bolj ali
manj mirovalo in se pripravljalo na vzlet spomladi 1942.

Italijani so to
predvidevali in zato so z načrtom Primavera pregrupirali svoje sile iz množice
majhnih in ranljivih postojank na podeželju v manjše število večjih in
branljivih oporišč ob prometnicah in pomembnejših strateških točkah.

Ta nova
italijanska taktika je olajšala nastanek prvega partizanskega »osvobojenega
ozemlja« v večjem delu Ljubljanske pokrajine, na katerem se je Partija prvič
znašla v vlogi oblasti. Za zločine (vsaj 600 ubitih civilistov, med njimi, po
priznanju partijskih prvakov, številnih »neizdajalcev«) (3), ki naj
bi jih na tem nevelikem ozemlju v nekaj mesecih »ljudske oblasti« zagrešili
partizanskih/partijski poveljniki (»vojvode«, kot so jih imenovali) naj bi bila
kriva »vrtoglavica od uspehov« (Stalinova fraza, ki je bila pogosta v
komunističnem žargonu tistega časa za označevanje ozadja ekscesov storjenih v
revolucionarnem zanosu), toda ta izkušnja je potrdila prepričanje
protikomunistov, da bo morebitna komunistična osvojitev oblasti ob kapitulaciji
sil osi prinesla Sloveniji enako tiranijo kot je vladala v Stalinovi Rusiji in
da je manjše zlo zaprositi okupatorja za orožje in odobritev vojaškega
organiziranja, da bi se zgradila vojska, ki bi preprečila Partiji, da uresniči
svoje totalitarne načrte, slovenski narod pa obvaruje velike nesreče. Po drugi
strani je gola samoobramba pred tem partizanskim nasiljem, kateri se je kmalu
pridružilo še okupatorsko kaznovanje celega naroda prignala »protiljudske
elemente«, v naročje okupatorja.

V drugi polovici julija 1942 so se Italijani
odločili napraviti temu »osvobojenemu ozemlju« konec in v veliki (roški)
ofenzivi, ki je sledila, je bil v naslednjih dveh mesecih Partiji odvzet nadzor
nad tem ozemljem, toda večji del partizanske vojske, ki se je umaknila v
gozdove, je bil ohranjen.

Na nekdanjem »osvobojenem« ozemlju so se poleti in
jeseni 1942 pod italijanskim okriljem oblikovale protirevolucionarne vaške
straže, od partizanov poimenovane »bela garda«, od Italijanov pa Prostovoljna
protikomunistična milica (MVAC), ki so skupaj s maloštevilnimi četniki
(partizanski naziv zanje je bil »plava garda«) do italijanske kapitulacije
septembra 1943 zrastle na okoli 6500 pripadnikov (4).

Od
vaških straž, organizacijsko in operativno ohromljenih (njihova fragmentiranost
na več kot 100 postojank, katerim je bilo prepovedano se povezovati v večje
enote, ki bi bile sposobne ofenzivnih akcij), Italijani niso imeli večje
vojaške koristi, je pa državljanska vojna, ki je dejansko izbruhnila z njihovim
nastankom, kot naj bi pravilno napovedal neki italijanski general, ustvarila
tako sovraštvo med Slovenci, da ni izginilo še naslednjih 50 let (5).

Vojaška inferiornost slovenske protirevolucionarne
vojske, kateri so Italijani zvezali roke v strahu (neutemeljenem, kot se je
izkazalo) da jim bo skočila v hrbet, se je pokazala ob italijanski
kapitulaciji, ko je ta vojska v hipu razpadla in bila razbita od partizanov,
njen manjši del pa se je rešil tako, da se je zatekel k Nemcem in tvoril jedro
nove protirevolucionarne formacije, slovenskega domobranstva.

Vojaška vrednost
slovenskega domobranstva je bila precej večja kot vaških straž, ker so bili
Nemci bolj radodarni pri oboroževanju in zlasti, ker so dovolili oblikovanje
večjih mobilnih enot, udarnih bataljonov, toda tudi oni so omejili številčnost
slovenskega domobranstva na 13 tisoč prostovoljcev (kar je bilo doseženo že
junija 1944), s približevanjem konca vojne pa so udarne domobranske bataljone
spreminjali v mešane formacije z vključevanjem nemških čet vanje, vse to iz
strahu od zaboda v hrbet.

Protirevolucionarni formaciji, ki sta po italijanski
kapitulaciji nastali na Primorskem (Slovenski varnostni zbor - SNZ) in
Gorenjskem (Gorenjska samozaščita - GSZ) iz različnih vzrokov, med katerimi je
bil najvažnejši najmanjši interes za vstop (zlasti na Primorskem) še zdaleč
nista dosegli številčnosti in moči ustreznika v Ljubljanski pokrajini.

Štajerski je bilo prihranjeno z državljansko vojno (če v to ne štejemo bojev
med partizani in Wehrmannschaftom), ker so jo Nemci obravnavali oziroma želeli
napraviti etnično nemško pokrajino in zato niso dopustili oblikovanja
slovenskih oboroženih enot.

Če prištejemo še nekaj sto četnikov, ki so nihali
med legalnim in ilegalnim statusom, so protirevolucionarne sile na višku štele
okoli 18 tisoč pripadnikov, medtem ko je slovenska partizanska vojska štela ob
koncu vojne 37 tisoč vojakov.

Ta razlika je predvsem posledica dejstva, da je
partizanska vojska od italijanske kapitulacije (praktično pa že od začetka
1943) uporabljala prisilno mobilizacijo kot način popolnjevanja, dočim je
popolnjevanje protirevolucionarnih formacij temeljilo na prostovoljnem načelu,
čeprav so bili tudi tam neformalni pritiski za vstop, poleg tega pa so v
primeru nevstopa vojno sposobni moški tvegali bodisi mobilizacijo v partizansko
vojsko ali pa vpoklic v nemško delovno službo.

Drugi razlog pa je že omenjena
odsotnost domobranstva na Štajerskem in Prekmurju (v slednjem vse do samega
konca vojne ni bilo tudi partizanov), kot tudi na precejšnih delih Gorenjske in
Primorske.
Upam da je bil blog zanimiv.

Komentarji 2

če želiš komentirati, se
marko3
marko36 let nazaj

Zelo.

PRAHI
PRAHI6 let nazaj

hvala

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev