Odpeketam, prav tako po konjsko:))

16. april 2015 ob 14:03 | 69
Pa spet pišem... Ampak danes bom nekaj spet iz našega grajskega časa:) Spet sem se potika predolgo po gradu, kar celo zimo. Zadnji čas, da mi je tale pomlad zlezla pod kožo, da sem začutila toploto spet:)

No, takole je bilo. Nekaj dni nazaj, mi je na uho zlezlo, da me je moje osebje imelo na jezičku. Ja točno tja na brbončice sem jim zlezla. Sem slišala bolj iz moških ust, pa takrat me najbolj zaskrbi:) Je rekel:" Naša gospodarica je sitna, kot muha in še trmo kuha." Nisem si gnala preveč k srcu, ker je bilo kar realno, takšno moje počutje. Ampak sem se odločila, da se le malo umaknem. Odpeketam, prav tako po konjsko:)) Da se res zaslišijo kopita po grajskem dvorišču:)

In naročim tja dol v konjušnico, naj mi osedlajo konja. Sporočim osebju, da me ne bo ves dan in grem. Pridem dol in konj me je že čakal. No, vsaj eden moški, ki me je čakal:)) Vidim, da so mi osedlali najlepšega. S tem so si očitno želeli zagotoviti, da bom res šla.

In konjar zraven stoji, drži lepotca za uzdo in že servira prvo vprašanje:" A, kar sama greste?" Ne sama ne, sem rekla. S konjem vendar. Hitro doda:" Ne bi smela, kar sama tako odjezditi. Vas pospremim." Pa mu prec rečem, a že ni dovolj, da gre en konj z mano? Če bodo težave, bodo že z njim dovolj velike. Trznil ni. Sem si pri sebi mislila. Super ni dojel, še k sreči, saj nisem želela, da bi mislil drugače.

Pristopim k njima. Zlezem na konja. Še k sreči, da sem imela celo paleto krinolin pod obleko, saj je tako tesno stal zraven, da je bila že prava umetnost zlezit gor. Čakam, da mi poda še uzdo. A to sem se načakala. Kar ni je želel izpustiti. Ampak si je vzel čas še za nekaj vprašanj. "In kam greste," je vprašal. Pa sem rekla, da za nosom. In spet on:" In kdaj se vrnete?" In ker res nisem vedela časa, sem samo rekla, ko se nos obrne:)) Spet ni dojel, da se dami mudi. Ma kaki dami, jaz nisem dama. Niti ne želim biti, samo oni si tako mislijo. Jaz želim samo ujeti krasen dan. Pobegrniti nekam stran.

Uzde še kar ni bilo v mojih rokah. Tudi vprašanja so se spet pojavila. Nikakor jim ni bio videti konca. Spet je vprašal: "A kar v tej obleki boste šla?" Saj to je jahalna obleka, sem mu rekla. Seveda se od njega ne pričakuje, da bi vedel za vso visoko modo, ampak za jahalno bi pa lahko, kajne? "Vem, da je to jahalna obleka, ampak tako je široka, da se lahko z njo kam zataknete," je dejal malo zaskrbljeno. Pikapolonica in vsa četa mravelj, kaj pa koga briga kam in kako se bom jaz zataknila:)) Še vedno upam, da se bom uspešno tudi odtaknila. Morda, pa srečam koga, ki me bo prav prijazno in nežno odtaknil:)) "Ne! S tujci pa nikakor ne smete govoriti na svoji poti", je bil odločen.

Pa sem ga potolažila, da vsekakor ne bom, ker zame je tudi volk v gozdu že tujec, saj nisva vsak dan v stiku:)) Pa k srnam tudi ne grem vsak dan na čaj:)) Dobila sem občutek, da sem ga vsaj malo pomirila. Pretirane skrbi ne potrebujem. Diham svoj zrak in nekako se trudim, da še znam zase popredalčkati vse...

No, upam, da zdaj dobim tisto uzdo. Najraje bi šla na kolena, nazaj dol zanjo:)) Ma kaj, upanje mi je spet samo pustil. Ma bolje, kot nič. Nisem zahtevno bitje. In spet reče:" Pa glejte, da boste hodili po uhojenih poteh!" To pa je bilo vprašanje dneva. Spet skoraj rahlo preveč za blond bitje. Kajti spaševala sem se, kako le naj sedim na konju, pa še hodim poleg po uhojenih poteh? Pa to bi morala biti pa res že umetnik. Stonoga pa tudi nisem. Preveč financ bi šlo za vse pare čeveljcev:)) A morala sem mu obljubiti tudi to, čeprav sedaj vi veste, da sem ga pustila na laži. Samo čimprej sem uzdo hotla met:))

Spet nič... Rekel je:" Pa glejte, da konj ne bo žejen po poti!" Hja, pa smo spet tam, ko se v moškem poraja, samo ena in edina skrb. Da ne bo žejen! Saj sem vedela, da ga zame prav dost ne briga. Pa sem si oddahnila, ker če mu še to obljubim, bom pol pa le lahko odjahala v sončen dan. Bova zavila mimo jezera, brez skrbi:)) Veter, mi je prijetno česal lase. Sonce, mi je božalo obraz. Misli so bile že skoraj tam, v osamljenem kotičku skritih dotikov.

Uzdo mi je končno le podal...saj se je res že skoraj čustveno navezal nanjo. Poznam ta občutek. Ko zmanjka čokolade, je tud ovitek še dišeč:))

No, obrnem jaz konja v smeri nosa. In spet reče, kar streslo me je:" Pa glejte, da boste še pred nevihto doma!"
V tistem trenutku zavestno pogledam v nebo in skušam najti vsaj en temen oblak, med vsemi oblaki, ki jih sploh ni bilo:)) Pa si rečem, ja pa kaj zdaj, ljudem se še več v luft ne da pogledat, kakšno vreme je nad njimi? Za takšne me pa res postane strah, da jim kdaj cel medved ne pade na glavo:))

Druga mi ni preostalo, da ga vljudno vprašam. Vidite, končno sem lahko vsaj tudi jaz prišla do svojega prvega vprašanja! Vpašam samo:" A lahko zdaj grem, ker sem med tem tudi izgubila občutek za matriarhat:))

"Lahko, saj kdo bi vas pa oviral pri tem?, je dejal. Ma prav, samo muha me je zmedla, sem si mislila. In spet vpraša:" Ja kaj boste pa jedli za večerjo, ko se vrnete. Samo vprašam, če mi ne zamerite. Saj veste, da javim v kuhinjo?"

Ma kaj bi zamerila? Saj imam še samo pol dneva časa... Kar golob naj me čaka. Tud pribora ne rabim, tako vsaj vem, da bom lahko čimprej zagrizla vanj:)) No, če se vrnem...to je pa spet 65. vrpašanje?

Nauk te zgodbe pa je:" Očitno samo konjušniku paše moja trma:))

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev