Globine človeške duše

03. november 2009 ob 20:04 | 266
Sámo človeško telo je kompleksen organizem in velika stvaritev narave. Ne najdem pa preprostega izraza s katerim bi opisal neverjetnost človeškega duha. Čemu, ali pa morda, s kakšnim namenom, je narava v miljonih let ustvarila to, čemur danes rečemo »človek«?

Nekako razumem vsakovrstne refleksne mehanizme, ki nas varujejo pred zunanjimi nevarnostmi. Prav tako razumem strah, jezo, napadalnost, nagnenje k samoobrambi.... Nikakor pa ne razumem potrebe narave, da nam je namenila to posebnost, ki se ji reče čustvovanje.

V naravi za razvoj in ohranjanje raznolikih vrst živih organizmov zadostuje že preprosti nagon. K temu svoje dodasta še evolucija in geni. To bi po mojem že kar zadostovalo za soliden obstoj, če ne celo vsesplošen razvoj določenega organizma. Še tako preprosta bitja, kot so na primer mikrobi, se uspešno razmnožujejo, v najbolj neverjetnih okoljih, brez vsakršnih težav.

Ko nastopijo čustva, kot so ljubezen, veselje, zaupanje, strast, so stvari lepo na svojem mestu. Kaj kmalu pa se pojavijo tudi njihova nasprotja. Ljubosumje, žalost, nezaupanje, neiskrenost, mržnja, bes. Takrat pa se stvari močno zapletejo.

Klub vsemu kar se mi je pripetilo v zadnjih nekaj letih, do nedavna nisem občutil potrebe za takim razmišljanjem. V zadnjem času pa je tudi v moji najgloblji notranjosti prišlo do korenitih sprememb. Spoznal sem, da tudi jaz posedujem popoln spekter čustev. Žalosti, besu in razočaranju so se kot po čudežu pridružila pozitivna čustva. Spoznal sem, da v nekem skritem delu srca skrivam potrebo po njihovem dajanju. In to v vseh možnih oblikah. Tako so se mi prebudila očetovska čustva, ki so mi bila pred tolikimi leti na najkrutejši način odvzeta; spoznal sem, da znam biti nekomu iskren prijatelj ali tovariš v stiski; sem pa seveda tudi moški, ki mu vsaj zaenkrat hormoni še kar dobro služijo. Še bolje pa bi mi hormoni delovali, če jih vsa mogoča terapija nebi zavirala. Pomembno odkritje je tudi to, da ti odkrito priznanje in izpoved olajšata tesnobo, ki ne da dihati. In vse to sem spoznal na zelo nenavaden način in na nadvse neobičajnem kraju.

Napisano med zdravljenjem duše, v letih 2002 in 2003.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev