POKAŽITE LJUBEZEN ŠE PREDEN JE PREPOZNO

27. maj 2009 ob 21:52 | 412
Bila sta si popolno nasprotje, a hkrati tudi neverjetna podobnost. Z njim je bila pogosto nesrečna, a brez njega ni mogla. Bil je »tisti pravi« in je ob njem raje trpela kot pa bila brez njega. Ljubila ga je in je lahko le upala, da on ljubi tudi njo.

V njenih očeh je bil posebnež brez začetka in kraja. In tekom zveze je prišla do ugotovitve, da jo to blazno privlači, a hkrati tudi potre. Zanjo je bil kot nek svobodni umetnik, urejen in s posebnim stilom, ki daje znak brezbrižnosti. Ona je bila nežna, čuteča, pozorna, skrbna … on pa sebičen, zaprt vase in poln strahu pred izražanjem čustev. V njegovih dolgih laseh barve medu se je topila kot vroča žlica, v modrini njegovih oči je videla svoj odsev.

Kot deklič je imela vedno predstavo, da ko srečaš pravo ljubezen, si srečen, a ugotovila je popolnoma nekaj drugega, in sicer to, da ti je tisti pravi pač usojen, se vanj brezpogojno zaljubiš in da sreča v to ni vključena … ne povsod. Počutila se je ujeto … ujeto v strastnih nočeh in ujeto v osamljenih dneh; ujeto v smehu in ujeto v solzah. Ta zveza ni bila zdrava … a brez njega ni mogla.

Par let kasneje mu je pred oltarjem rekla da. Mati je jokala, ker se je njena edinka poročila, oče je pa imel sumničav pogled, češ: »Upam, da ve, kaj počne.« Ostali člani družine so z glavo zmajevali, večine niti na poroko niti na slavje sploh ni bilo. Nihče ga ni odobraval, nihče ga ni razumel … nihče ga ni sprejel in vsi so rekli, da sta kot ogenj in led. Bil je blazno daleč od popolnosti, a ona zelo blizu le-te. A v njem je enostavno nekaj videla.

Otrok nista imela. Bila je neplodna. Nikoli ji ni nič rekel, a njo je žrlo, ker je vedela, da si oba želita otroka, in se je počutila krivo.

Zanjo ni imel nikoli časa. Niti takrat, ko sta si bila le fant in dekle, niti zdaj, ko sta si bila mož in žena. Nič se ni spremenilo. Bila je osamljena.

Par let kasneje se je zgodilo. Stala je na prehodu za pešce, sama, in prižgala se je zelena luč. Stopila je s pločnika in … bum. Pod njo luža krvi, okrog pa polno paničnih ljudi, ki so ji jemali zrak. Nekdo je poklical rešilce.

Zbudila se je v bolniški postelji. Zraven sta bila mati in oče. Njega ni bilo. »Kje je?« je vznemirjeno vprašala. »Sva ga klicala pa se ni oglasil. Bo že poklical nazaj, ko bo videl klic,« je z rahlim nasmeškom odgovorila mati, da jo malo pomiri.

Čez 5 ur je prišel in sedel na stol ob postelji. Minute življenja so ji bile štete in ujel je poslednji dve. Odprla je svetle oči in ga pogledala. On je pogledal njo in s sključeno glavo poljubil njeno roko. Nato je zakašljala in privabila njegovo pozornost. Postajala je hladna, a čutila je toploto. Rekla mu je: »Nikoli me nisi ljubil in cenil!« Iz očesa so pritekle tri solze, pogled je zaledenel, mišice so popustile in duh je odšel. Kričal je, jokal in ponavljal: »Ni res, ni res …«

Po enem letu je od žalosti zbolel in umrl. Njegov obnovljen duh se je povrnil v najboljše stanje, kar ga je v življenju imel. Tam med cvetlicami je našel njenega, lepega in vitalnega, kot takrat, ko sta se spoznala. Nasmejan in napolnjen s srečo je pristopil k njej, a ona je s solznimi očmi rekla: »Storila bom tisto, kar bi morala storiti že takrat …«. Obrnila se je in odšla. Nikoli več je ni videl, nikoli več je ni slišal … nikoli več je ni čutil in ostala mu je le še obžalujoča bridkost za vedno, ki je vodila v večnost bridkosti in kesanja.

Ljubite, dokler ste živi, in dajte vedeti, da ljubite, ker nikoli ne veste, kdaj ljubljeno osebo vidite zadnjič. Naj vaša ljubezen ne ostane prazna.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev