Bojmo se politikov kot je Janša

23. november 2012 ob 09:43 | 339
Bojmo se politikov kot je Janša!
objavil Gusti Cvetežar dne 13. november 2012 ob 21:31 •


BOJMO SE POLITIKOV, KOT JE JANŠA
/ izvleček iz mojih spominov na slovensko osamosvojitev /
UVOD – PREDGOVOR
Vsak posameznik, ki je tako ali drugače sodeloval pri naši osamosvojitvi, si to obdobje in svoje mesto v tem času predstavlja in vidi v svoji luči. Gotovo ne bo nikoli izpovedana ali napisana enotna resnica. Vsak ima pravico do svoje.
Tudi sam lahko izpovem le svojo resnico, svoje poglede, občutke, spoznanja v okviru svojih nalog, ki sem jih opravljal.
Ponosen sem na to,da sem aktivno sodeloval pri naši osamosvojitvi, vendar silno razočaran, kar se je dogajalo že takrat, še bolj pa, kaj smo v obdobju po tem naredili z našo lepo državo.

»Bojmo se politikov kot je Janša!« in
»Če bi prebivalci Ljubljane z okolico in Vrhnike vedeli, kaj je želel Janša storiti z njihovimi mesti v času osamosvojitve, v teh mestih vsekakor ne bi bil dobrodošel !«
Ta dva stavka sem izrekel pred enaindvajsetimi leti svojim najbližjim, ko sem se po osamosvojitveni vojni vrnil iz TO. Debelo in začudeno so me gledali. »Kaj ti je, da nam to pripoveduješ. Janša si tega vendar ne zasluži.«
Ko sem jim povedal svoje izkušnje in spoznanja, so me nekako razumeli. Da, minilo je enaindvajset let in jaz sem bil tiho. Marsikdo mi to lahko očita. Razloga sta dva. Po eni strani so me prosili moji najbližji naj tega ne objavim, ker, da bomo imeli težave. Po drugi strani nisem želel omadeževati slovenske osamosvojitve v veri, da bo Slovenija šla po poti, ki smo si jo v tistem času iskreno želeli. To naj bi bilo svetlo obdobje naše samobitnosti. Prizadeval sem si vse dogodke tistega časa pozabiti. Nikakor mi to ni uspelo. Iz leta v leto sem se počutil slabše, saj se je naša država vse bolj oddaljevala od naših želja in vizije, ki smo jo pričakovali. Ob sedanjem trenutku političnega in družbenega življenja, ob vladi, ki v temeljih želi spremeniti zgodovino našega naroda, ko se pojavljajo in postavljajo samo določeni ''osamosvojitelji'', ne morem več, da ne bi povedal tudi svoje resnice.

Bil sem poveljnik Odreda TO Litija. Mislim, da je bil moj odred ena največjih enot, ki so bile vpoklicane že pred osamosvojitveno vojno. Poleg osnovne sestave odreda, so nam dodali še vod Predilnice Litija in vod iz Hotiča. Vse skupaj sem poveljeval 420-im pripadnikom TO.
Izpuščeno….
Dobili smo nalogo, blokirati kasarno Bratstvo in enotnost v Mostah iz položajev Novo Polje – Zadobrova. Na drugi strani iz področja BTS je kasarno blokiral ljubljanski bataljon pod poveljstvom Borak Nevena. Njihov bataljon je štel cca. 150 teritorjalcev.
Izpuščeno…
Pravo presenečenje je sledilo na nedeljo 30. junija 1991. V dopoldanskih urah sem bil poklican na poveljstvo Pokrajinskega štaba TO Ljubljana, na Mačkovo. Z Borakom sva odšla skupaj. Nisva vedela za kaj gre. Tam smo bili zbrani vsi poveljniki večjih enot v okviru PŠ Ljubljana. Večino sem prvič videl in spoznal. Nagovoril nas je poveljnik PŠ Miha Butara in po čudnem uvodu vendarle spregovoril, da bo prišlo do zamenjave na njegovem mestu, ker bo on premeščen na nove dolžnosti. Čeprav se dotlej z Butaro osebno nisva poznala, sem ga v razmeroma kratkem obdobju sodelovanja, ocenil kot zelo sposobnega, odločnega, neposrednega poveljnika, ki je razumel in poslušal tudi naše težave in svoje odločitve človeško in trezno argumentiral, čeprav je imel možnost ukazovanja brez ugovora. V tistem trenutku sem naivno verjel, da bo na drugem položaju, zaradi svojih lastnosti, bolj potreben. Predstavil nam je novega poveljnika. To je postal p.p. Janez Lesjak iz Grosuplja. Z njim sem se poznal že zelo dolgo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sem bil načelnik štaba brigade, ki so jo sestavljali bataljoni iz Trebnja, Grosuplja in Litije. Takrat je bil v mojem štabu zadolžen za obveščevalno dejavnost. Čeprav morda v tistem trenutku ni bilo tako pomembno, sva bila na »ti«. Čestital sem mu na imenovanje in zaželel uspešno poveljevanje.
Ko sem se vračal v odred, pa so me vendarle pričeli spremljati čudni občutki in pomisleki. Zamenjati poveljnika, zadolženega za poveljevanje preko šestdesetim enotam različnih velikosti v času, ko so bile vojne aktivnosti nekje na vrhuncu, je bilo po mojem mnenju nesmiselno. Da dobi novi poveljnik »sliko« o številu svojih enot, njihovi razporeditvi in nalogah, ni zadosti dan ali dva. Položaj pa se je spreminjal iz ure v uro. Nekaj pri vsem tem ni bilo logično. O dejstvu, da sta Lesjak in Janša oba iz Grosuplja in se verjetno poznata, nisem razmišljal. Sprijaznil sem se z mislijo »Kar je, tu je.«
Dogodki, ki so sledili pa so mojo dilemo kmalu razjasnili. V poznih večernih urah 1. julija (okrog 22h) me je po telefonu poklical poveljnik litijskega bataljona, ki je bil po mobilizaciji že razporejen na Hrušico v Ljubljani. » Avgust poslušaj. Dobil sem ukaz, da napademo kasarno na Metelkovi.« » Kdaj?« » Danes ponoči.« » Ste se kaj pripravljali na to? « » Kje pa, sporočili so mi samo ukaz.« Še sam ne vem, kje se mi je utrnila misel. Vedel sem, da je njihov bataljon na vajah deloval v okviru partizanske divizije JNA iz Postojne.
Vprašal sem ga: » Kakšne uniforme nosite?« » Uniforme JNA s partizanko na glavi«, mi je odvrnil. » Saj vas bodo napadle enote naše TO!« » Kaj naj naredim?« » Ali imaš telefaks?« » Imam.« » Pokliči nazaj na poveljstvo, naj ti pošljejo pisni ukaz po faksu.« Pisnega ukaza ni nikoli dobil. Tudi sam nisem nikoli dobil nikakršnega pisnega ukaza. Dokler so bili ukazi logični, smiselni, tega nisem niti terjal. Vendar se je že naslednji dan 02.07.1991 ta logika obrnila na glavo.
Bil sem na obhodu svojih enot. Po vrnitvi v poveljstvo ob približno 14h ali 15h, mi je pisar poveljstva dejal. » Komandant, po telefonu smo dobili čuden ukaz.« » Kakšen?«, sem ga vprašal. » Takoj ukrepajte po predhodnem ukazu!« Pogledala sva v dnevnik, kjer smo beležili ukaze in ostala dogajanja. Zadnji ukaz, ki smo ga dobili je bil: »Aktivna obramba v primeru izpada enot JNA iz kasarne.«
Ukaz ni bil smiseln, nekaj tu ni v redu. Po telefonu sem poklical Boraka. »Neven, dobil sem čuden ukaz. Ali ti kaj veš o tem?«
» Seveda vem. Zahtevajo, da napademo kasarno!«
» Kaj? Ali so čisto ponoreli ?«
» Se strinjam s teboj, vendar terjajo izvršitev ukaza.«
» Neven, počakaj, pridem k tebi!«

Vse te stavke in kar je sledilo v naslednji uri sem podoživljal sto in stokrat.

S šoferjem sva se odpeljala v BTC, kjer je bilo poveljstvo ljubljanskega bataljona.
Z Borakom sva se pogovarjala o položaju, v katerem smo se znašli ob tem, politično zgrešenem in vojaško strokovno, popolnoma norem ukazu.
» Neven, veš da kasarne ne moremo zavzeti.«
» Vem. Sam sem sicer proti, vendar sem se posvetoval z ostalimi člani svojega poveljstva. Nekateri bi napadli.«
» Seveda, vi imate vsaj kritje v objektih BTC, jaz pa naj pošljem svoje po »brisanem« prostoru direktno pred njihove topove. Pa še civilno prebivalstvo je na svojih domovih. V kasarni veš, da so nedolžni fantje, tudi mnogo Slovencev. Jaz tega ukaza ne bom izpolnil.«

V sosednji sobi je zazvonil telefon. Vezist je prišel k nama in dejal:
» Kliče poveljnik PŠ Lesjak!«
Borak je odšel k telefonu. Slišal sem povišane tone oz prepir med njim in Lesjakom, o nesmiselnosti napada. Med »pogovorom« ga je Lesjak očitno vprašal, če ve kje sem jaz.
» Tukaj, pri meni.«
Poklical me je: » Lesjak želi govoriti s teboj.«
Verjetno zaradi tega, ker sva se dolgo poznala in bila na »ti«, morda tudi zaradi položaja v katerem se je znašel, je govoril bolj odkrito, kot bi smel.
» Janez, kaj želiš?«
» Avgust, ali boste že napadli kasarno, ali kaj?«
» Ali ste čisto znoreli, Janez! Kje imaš glavo?«
» Kaj pa naj naredim, če mi Janša vseskozi visi za vratom.«
» Kaj pa ima Janša s teboj? Pošlji ga nekam! Kje pa imaš Slaparja? Ali predsedstvo ve za ta nori ukaz?«
» Tega ne vem, ampak Janša me kliče vsakih deset minut in zahteva napad!«
» Janez, se ti sploh zavedaš v kaj nas pošiljaš?«
» Tistih nekaj »mandeljcev« boste pa že obvladali!«
» Civili so po domovih! Najprej izvedite evakuacijo! Če se bo začelo bo letelo po Novem Polju, Zadobrovi, Črnučah, Zalogu, Trzinu do Domžal, pa Fužine, Nove Jarše, center Ljubljane.
»Janez, ukaza za napad na kasarno ne bom izdal, z menoj pa naredite kar hočete! Gotovo ne bom pustil pol Litije na tem polju!«

Končala sva pogovor.
Z Borakom sva ob slabi volji še govorila. Seveda sva vedela tudi za pogovore na Brionih, ki naj bi nekako rešili zapleten položaj v katerem sta se znašli tako Slovenija kot preostanek Jugoslavije.
Še enkrat je zazvonil telefon. Zopet poveljnik Lesjak!
Borak: » Avgust pojdi ti, se bolje poznata.«
» Janez, prosim?«
» Avgust, srečo imamo! Verjetno bo prišlo do premirja, vendar bodite vseeno v pripravljenosti.«
» Janez, jaz sem ti svojo odločitev povedal.«

Ko sva se s šoferjem peljala nazaj v odred, sem o vsem dogajanju globoko razmišljal. V eni uri se mi je sesula podoba Janeza Janše. Čeprav je enkrat že izdajal, sem mu to pri sebi odpustil. Da pa mu je malo mar za slovenski narod, da mu niso pomembne nesmiselne žrtve samo zaradi lastne promocije, tega nisem mogel sprejeti. » Očitno se gre privatno vojno iz varnega Cankarjevega doma in ob tem izigrava organe, ki so za vojaške operacije zadolženi, tudi predsedstvo. Ali je bil zato zamenjan poveljnik PŠ Miha Butara, ker se je upiral njegovi igri.« Vse bolj sem verjel, da je tudi imenovanje Janeza Lesjaka, Janševa igra, da bi dobil na pomembnem mestu svojega slugo s katerim bo neposredno izvajal svoje bolne, militantne zamisli.« Ali se je Lesjak sploh zavedal, da je orodje v njegovih rokah?«
Ta Janša mora biti bolnik, da mu je vseeno če bi se spopadli očetje in sinovi ali bratje z brati. Tudi drugi vojaki v kasarni, razen verjetno oficirjev, niso vedeli, kaj se pravzaprav dogaja. Že njegova nova uniforma s št. »1«, ni obrambnemu ministru pristajala. Kazala je na njegovo silno željo po moči in pomembnosti.

Ko sem se vrnil v enoto, sem sklical častniški zbor in jim povedal za ukaz, ki naj bi ga izpolnili. Ker so moji častniki poznali ognjeno moč kasarne, so bili osupli.« Kaj se gredo na PŠ?« Najbolj je protestiral najstarejši pripadnik odreda, žal že preminuli doktor iz Litije, ki je vodil sanitetno enoto. Dobro se je zavedal, kaj bi izvršitev ukaza pomenila. Pojasnil sem jim, da sem izvršitev ukaza že zavrnil. Podprli so mojo odločitev. Bilo mi je v veliko uteho, zavedajoč se, da sem zavrnil ukaz nadrejenega poveljstva in bodo posledice gotovo sledile. Na to ni bilo potrebno dolgo čakati.
Pozno zvečer sem dobil poziv, da se morava s poveljnikom ljubljanskega bataljona Borakom takoj zglasiti na poveljstvu PŠ pri poveljniku Janezu Lesjaku. Takrat sem bil prepričan, da me bodo zaprli.
Poslovil sem se od članov poveljstva in jih prosil naj obvestijo ženo, kaj se je zgodilo. Vendar je moj namestnik Andrej zahteval, da gre z menoj. Prosil sem ga naj ostane v enoti, saj ima vse zaupanje podrejenih.
» Nekdo mora voditi odred naprej.«
Vztrajal je : » Če sva se doslej vedno skupaj odločala, te sedaj ne bom zapustil.«
Odpeljala sva se. Dobili smo se z Borakom in prispeli na Mačkovo. Posedli so nas v neko pisarno, kjer smo čakali. Po nekaj minutah je vstopil Lesjak. Že na vratih je začel z žaljivkami : da smo usranci, izdajalci, da nimamo j…,da je to upor, da ne ve zakaj smo sploh tam, Najprej je vzrojil Borak, da si ne dovoli takega žaljenja, da se dobro zaveda, zakaj je tu, da pa je proti norim ukazom! Besno je vrgel kapo po mizi. Ker je Lesjak še kar nadaljeval z žalitvami, se je jezno oglasil moj namestnik Andrej. Takšnega žaljenja ne bo poslušal. V odred se je vključil kot prostovoljec kljub temu, da zaradi invalidne noge ni bil vključen v enote TO. S seboj je pripeljal tudi sina, ki še tudi ni bil razporejen v TO. Ker je Lesjak še kar nadaljeval, sem ga še enkrat vprašal, če ve kam nas je poslal. Zopet je ponovil o » tistih nekaj mandeljcih v kasarni.«

Iz vojaške torbe sem izvlekel načrt obrambe in oborožitve kasarne, ki smo si ga izdelali.
» Poglej, Janez!«
V kasarni je 450 vojakov, od tega 110 slovenskih fantov, pa tudi ostali ne vedo kaj se zunaj dogaja.
Znotraj žične ograde so na vsakih nekaj metrov, vkopani za stoječi položaj, z avtomatskim ali polavtomatskim orožjem. Vsak ima pri sebi po dva zaboja ročnih bomb.
Na SV kasarne, v naši smeri proti Novemu Polju in Zadobrovi imajo postavljeni dve bateriji trocevnih protiletalskih topov, vkopanih za dejstvo po terenu. To je 36 cevi z granatami 20 mm. Veš da ne pridemo do pol polja.
Štirje topovi večjega kalibra so usmerjeni v civilne zgradbe v Fužinah in Novih Jaršah.
Devet ali deset tankov je razporejenih znotraj kasarne za dejstvo v katerikoli smeri, od kjer bi bili napadeni.
Posebna nevarnost pa je pretila zaradi raket » zemlja – zrak «, ki naj bi, ob nizki elevaciji, imele minimalni domet približno 4 km, torej ravno za center Ljubljane.
Pa še JNA bi imela dober vzrok za letalske napade.
Mi pa imamo samo pehotno oborožitev.«

Vzel je načrt kasarne v roke, ga gledal še kakšnih petnajst, dvajset sekund in vznejevoljen dejal :
» Avgust, pa kdo me '' zdej zajebava'' ? Ti ali moji ? «
» Janez, preveri. «
S tem se je naš razgovor ali zagovor končal. Brez sankcij.
Janez Lesjak, v svoji knjigi '' NA ROBU'', opisuje ves ta slučaj zavrnitve ukaza kot UPOR Boraka in mene. Lažno navaja, da sva prišla k njemu moledovat in ga prepričevat o nesmiselnosti napada. Nikoli !! Že pred tem sva mu jasno povedala, da ukaza ne bova izpolnila, z vsemi posledicami za naju.

Kdorkoli lahko oceni moje ravnanje tako ali drugače. Še vedno mi ni žal svojih odločitev in sem ponosen, da se je odred, brez žrtev, vrnil v Litijo, oziroma domov.
Izpuščeno…
Avgust Cvetežar

Komentarji 10

če želiš komentirati, se
romy27
romy274 leta nazaj

simon147 Ne morem se popolnoma strinjati s teboj glede varstvenega dodatka samo da ti dam en primer... nekdo ki ima samo majhno stanovanje in izgubi zato varstveni dodatek??? kaj naj proda to stanovanje in kam naj gre potem??? tudi poznam osebo ki nima nobene nepremičnine pa dobiva 335 € pokojnine in mora z njo preživeti cel mesec a ubogi Pahor težko preživi z 6000 €. Ne vem če se ti to zdi pravično in še to nekdo ki presega za 2€ cenzus prav tako izgubi varstveni dodatek. Še bi ti lahko naštevala primer pa naj bo dovolj. Praviš da Pahor ni simpatizer Janše??? Zakaj pa je Janše tako zelo zadovoljen z izvolitvijo Pahorja??? Mislim, da poznaš Janšo, da je velik hinavec in dobro ve da se z Pahorjem da manipulirati žal je tako. Morda bi res Pahor dobro funkciniral seveda če ne bi bil predsenik vlade Janša. Se pa popolnoma strinjam da Pahor je eden redkih politikov ki nima kazenskih ovadb, sicer pa jih tudi Turk ni ma. No sedaj je kaj je bomo videli kaj nam čas prinese pa lep pozdrav.....

simon147
simon1474 leta nazaj

vsa čast gospodu Avgustu za pogum in ohranitev življenj

romy27
romy274 leta nazaj

Res vse čestitke njemu

romy27
romy274 leta nazaj

Ja simon147 lepo da te je prepričal in sevede mnoge druge mene žal ni, kajti vsei ste pozabili kakšen zakon je bil lansko leto junija sprejet pod Pahorjevo vlado . Veliko upokojencev in pa družin z otoci je pahnil še v večjo bedo. Kajti vzel je upokojencem varstvene dodatke, družinam otroške dodatke razne subvencije tistim ki so tega potrebni in še bi lahko naštevala. Pahor pa z veliko mero podpira Janševo vlado ravno njega ki ga je tako miniral takrat ko je bil primje. No morda čez kakšno leto boš sam videl kakšnega "poštenjaka" ste volili. Pa brez zamere ......

simon147
simon1474 leta nazaj

romy: prvič, ni jih pahnil Pahor v bedo, pač pa propadlo gospodarstvo oz. ropanje kapitalistov in lopovskih politikov ter dve desetletji nepravna država, se mi pa zdi, da če ima nekdo premočenje (nepremičnine) ni pošteno da prejema varstveni dodatek, naj jih proda in si s tem sam pomaga, me pa da davkoplačevalci plačujemo še za takšne. Bolj se mi smilijo revne družine z otroci. Njim bi bilo treba pomagat kolikor se le da. No Janše ne maram in o Pahorjevi podpori njemu tudi dvomim. Zame je pahor pač pragmatičen, zelo prizadeven in pošten politik. Žal eden redkih poštenih z vrha, ki se ha ne drži noben škandal in mu nikdar ni grozilo nobeno sodišče. Romy vem pa, di bi se sicer v marsičem lahko strinjal z tabo.










prav, da če ima nekdo premoženje (nepremičnine) naj proda in si s tem pomaga, da ne prejema
varstvenega dodatka, saj zanj prispevamo mi vsi davkoplačevalci

mary61
mary614 leta nazaj

čestitka moja teb in na hrabrosti in na tvojem trudu---jast nisem dala svojega da nobenem ker žal kandidatov je zmankalo--rekli so da volk samo svojo dlako zameja---a kaj pričekujemo-od današnje zmage--med v čebelnjaku

romy27
romy274 leta nazaj

Žalostno od te zmage ne bo nič dobrega ampak škoda da je večina državljanov podlegla praznim obljubam in puhloglavosti novega predsednika :-((((

simon147
simon1474 leta nazaj

romy, izvolili smo poštenjaka in nihče ni podlegel, saj pa ja vemo, da predsedniška funkcija (pooblastila) pa ravno ne omogoča tistega zaradi česar se borimo, to pa je pravna država pa proti lopovskim politikom in roparskim kapitalistom

rogi2
rogi24 leta nazaj

Spoštujem vašo odločitev.Nisem povelnjik,bil sem teritorialec in izponjeval sem ukaze.
Premlad sem bil,takrat,da bi sodil kaj je prav in kaj ne zato sem zaupal svojim nadrejenim.
2 PŠTO Novo mesto,
danes temu,ki je bil takrat silom razmer obrambni minister ne zaupam več in se poščijem na njegov del k doprinosu osamosvojitve Slovenije,o tem kako pa se vede kot pred...vlade usrancev pa škoda besed.
Poglejte na ulice,na njih se protestira proti JANŠI, kapucarji in izgredniki pa so njegovo maslo,kot Hitler si je prisvojil oblast,z prevaro in zapustiti je nima namen mirno.

romy27
romy274 leta nazaj

Točno tako kot si napisal in sedaj še je dobil z Pahorjem večjo moč kajti Pahor kot predsenik države lahko tudi daje ukaze vojski in to se bojim da se bo zgodilo ko bodo šli zopet ljudej na ulice bo seveda pod pritiskom Janše Pahor poslal še vojsko nad ljudi na ulicah ....... žalostno kaj se dogaja v tej naši preljubi Sloveniji :-((((

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev