Prešeren v romščini? Zakaj pa ne!

01. september 2010 ob 12:27 | 155
Takole sem podal intervju, ko sem bil star 59 let.

Rajko Šajnović: Prešeren v romščini? Zakaj pa ne!

59-letni Rom Rajko Šajnović živi v majhni vlažni leseni hiški v romskem naselju Šmihel; še vedno upa, da bodo nekoč na občini le našli obljubljeno stanovanje zanj in za ženo, da se mu ne bodo več črvi plazili pod tapetami. Dneve preživlja za starim računalnikom, ki so mu ga pred leti podarili na kulturnem ministrstvu. Piše pravljice in neutrudno prevaja pesmi in učbenike. Izdal je zbirko dvojezičnih pesmi Pot (Drom) in spomine Biti Rom, romski otrok.
Pred kratkim je končal prevod Prešernovih poezij v romščino. »Ni res, da je romski jezik premalo prožen, prav vse se da povedati v njem. Namesto besede 'kazalo' sem napisal 'kaj je to', pa je šlo,« se smeje Šajnović. Bi razumel Roma iz Prekmurja, ga vprašam. Nikakor, od stotih besed je morda deset skupnih. »Razlikuje se tudi dolenjska od belokranjske romščine. Mi vlaku rečemo mašina, Belokranjci pa cuga. Njim poje pivco, nam pa petelino. Včasih se je romščina spreminjala tudi zato, da je nepoklicani niso razumeli. Policistu smo rekli seso, toda potem so se policisti naučili te besede, in smo jih poimenovali benga (hudič).«
Spomini na revščino, v kateri je odraščal, so še vedno boleči. Oba starša sta bila nepismena; da bi preživeli, sta delala v kamnolomu, pomagala kmetom in podobno. Živeli so v šotoru, bili večkrat lačni kot siti; ocvrti gozdni jež je bil prava poslastica. Ker ni bilo denarja za svetilko, je mama izdolbla krompir in vanj zataknila vžigalico, ovito v cunjico in namočeno v mast. »Vse je bilo črno in mastno, zato sem si zvezke ovil v časopis, da ne bi kaj padlo nanje.«
Šola je bila muka in veselje. »Ne morete si niti predstavljati, kaj pomeni za romskega otroka oditi v šolo. Vse mi je bilo čudno, parket mi je smrdel, nič nisem razumel, nisem vedel, kam bi z rokami. Sam sem sedel v zadnji klopi, nihče ni hotel sedeti z mano. Ker sem bil oblečen v ženske cunje, z ruto na glavi, so se mi sošolci seveda posmehovali. In potem je nekega dne rekla učiteljica, da se moramo abecedo naučiti na pamet. Kar stiskalo me je od strahu. A doma so me podpirali. Pridno mro čavoru (priden moj otrok), so mi govorili, ko sem se učil. Od petih romskih otrok sem jo naslednji dan znal le jaz. Vsi so mi zaploskali in zame je bil to najsrečnejši dan v mojem življenju.«
Ko se je naučil brati, si je sposojal knjige, vse po vrsti, Tarzana, Robina Hooda, Karla Maya. »Jaz sem bil Vinetou, moj prijatelj Nerom pa Old Shatterhand, čudovito sva se igrala.«
Toda starši so morali s trebuhom za kruhom in v tretjem razredu je bilo šole za Rajka konec. Ko gleda svoje sovaščane Rome, ki ne spodbujajo dovolj otrok, da bi hodili v šolo, mu je hudo. »Veste, pri nas pravimo, da mlada mamica rodi dvoje bitij: otroka in revščino. Vedenjski vzorci se tako prenašajo z roda na rod. Tudi socialne podpore niso za Rome nobena spodbuda, prej so jim v škodo. Politika bi morala z olajšavami za delodajalce doseči, da bi Rome vzeli v službo (v Revozu manjka nekaj sto delavcev!), potem pa tistim, ki ne bi hoteli delati, vzeti podporo. Veste, ko Rom pove svoj priimek, je vsega konec, pa če si še tako želi delati,« z grenkobo pripoveduje Šajnovič, ki je svoj priimek privzel od žene. To, kar se dogaja s Strojanovimi, je katastrofa, pravi. »Romi bodo še težje poslali otroka v šolo, saj jih bo zanj še bolj strah. Nikoli ne veš, ali ga ne bo kdo na poti s pretvezo stlačil v avto in odpeljal ...«
Opomba: Če bo Bog, dal srečo. Bom v že v kratkem času podal intervju o prevodu: »MAGUČNO LILA – PHURANI I NEVI ZAVEZA« (SVETEGA PISMA – STARE IN NOVE ZAVEZE).


Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev