Romska pravljica

06. januar 2011 ob 11:53 | 184
Avtor: Rajko Šajnovič

NAJBOLJŠI CIGANSKI MUZIKANT

Nekoč pred tisoč let sta živela revna cigana mož Drvar in žena Drvarka. Imela sta največje bogastvo na svetu. To je bil njihov sin, ki sta mu dala ime Muzikant. Star je bil 14 let in je zelo rad pomagal svojim staršem. Najraje je ob delu in drugih opravil žvižgal, pel in bobnal na vse, kar mu je prišlo pod roke. Oče je videl sinovo navdušenje nad bobnanjem in izdelal mu je dva manjša lesena bobna. Nad odprtino je močno napel kožo, poginulega konja, tako da sta bila bobna na koncu podobna pravim indijanskim bobnom. Sin je imel rad glasbo in imel je izrazit posluh za igranje in petje. Starša sta bila vesela in srečna, saj jima je radost vsak dan podaril, sin Muzikant. Živeli so vedno sami, ker so bili potujoči cigani. S svojim lesenim vozom in vprežnim konjičkom so potovali iz kraja v kraj, iz gozda v gozd. Voz je bil pokrit s cerado, ki jo je bilo mogoče namestiti v obliki šotora, kadar so se ustavili za več dni in opravljali svojo dejavnost – izdelovanje domače obrti iz lesa. Pri tem opravilu so bili znani kot najboljši ciganski drvarji, ker so iz lesa izdelovali najrazličnejše lesene predmete, kar so jih takratni vaščani, meščani in kralji poznali (leseno orodje za domačo rabo, kot so posode za jedačo, pijačo, kuhanje, pranje, pohištvo, itn.: orodje za delo na travnikih, njivah, itn.: koši, košare, stoli, mize, omare, postelje, ročaji za orodje, vozovi, lestve, odri, podi, barake, itn,) Pred šotorom so kurili, kuhali, sedeli, ter izdelovali razne predmete, ki jih je mož Drvar previdno polagal v ogenj in žerjavico, da se ne sežgejo, temveč le parijo, s čimer postane les trdnejši, lepši in močnejši. Ko so bili izdelki končani in pripravljeni, so jih naložili na voz ter se napotili v vasi in mesta, kjer so izdelke lahko prodajali. Cigan Drvar je bil znan in cenjen tudi kot tesar oz. izdelovalec lesenih kipov, kajti njegove mojstrovine so naročali celo znani kralji in z njimi okrasili svoje gradove ter dvorišča.

Drvar je iz lesa izdeloval tudi razne podobe živali ter lepe zakrivljene palice raznovrstnih oblik in v različne namene, vendar je bilo njegovo dragoceno delo kljub vsemu slabo plačano. Zlasti mogočni kralji in njihovi vojaki so Drvarjevo družino izkoriščali in jim v zameno za kipe, dali le kakšen cekin, ali nekaj hrane, stara oblačila, obutev, odeje in krmo za njihovega konjička. Največkrat so jim celo postavili pogoje, češ da naj izdelajo naročeno blago in dovoljeno jim bo bivanje v mestu ter nemoteno opravljanje dela brez strahu, da bi jih vojaki preganjali ali tepli. Na žalost so za svoje delo mnogokrat prejeli le toliko hrane, da so jo zaradi lakote takoj pojedli, medtem ko so jim raje ponujali slabe alkoholne pijače, zaradi katerih so bili opijanjeni, ter jim ponujali slab tobak za pipo, ki sta si jo mož in žena delila. V zelo kratkem času po opravljenem naročenem delu so jih že nagnali iz mesta.
Tovrstne grdobije, so počenjali le bogati kralji, njihovi vojaki in meščanska gospoda, ki so za sebe obdržali najlepše in najboljše izdelke, ostale pa so prodajali drugim za desetkrat, višjo ceno.
Bolj prijazni do cigana Drvarja in njegove žene Drvarke, ki je pridno pomagala svojemu možu, so bili revnejši meščani in vaščani. Za njihov trud in delo so jim plačali, skorajda dvakrat več kot bogataši.

Mož Drvar, se je s svojimi žuljnatimi, utrujenimi, izčrpanimi in krvavimi rokami, mučil iz dneva v dan, meseca v mesec, leta v leto. Boril se je z lakoto in revščino ter stopal po dolgi trnovi poti preganjanja, mučenja, žalitev, posmehovanja, ponižanja, potu ter grenkih solz. Po vsem tem je nekega dne, močno zbolel. Njegovo delo, sta prevzela žena in sin Muzikant, ki je imel svojega očeta zelo rad. Skrivaj se je odpravil, s svojim psom Tigrom na sprehod in se sredi travnika, usedel ob staro lipo ter začel močno jokati. Jokal je za bolnim očetom, toda ker ga je bilo sram jokati pred očetom in materjo, je raje šel daleč stran, da ga nista mogla slišati, saj bi jima bilo še težje. Tiger, je ležal ob njem in še sam po pasje jokal. Nenadoma pa se pred njim pojavilo mlado dekle. Nosila je dolgo zlato krilo in bila je bosa. Oči je imela zelene, kot zelena reka. Imela je zlato-črne lase, ki so ji segali do sredine nog. V obraz je bila tako lepa, kot nobena ženska, ki jih je Muzikant do tedaj srečal. Zobe je imela lepe, zdrave in tako bele, kot sneg. Roke tako lepe, kot zlati rokavi od krila. Muzikantu je bilo zelo nerodno in bilo ga je sram, da bi najraje pobegnil, izginil ali poletel, če bi imel krila. Prenehal je jokati in od sramu gledal v tla. Naenkrat je dekle spregovorilo: »Naj te ne bo sram jokati pred mano. Vem zakaj jokaš. Poznam tebe, tvojo mamo in bolnega očeta. Vem, kako ste pošteni, prijazni, pridni, delovni. Vem, kako ste revni, ker vas nihče ne mara. Kako vas ljudje izkoriščajo, preganjajo, sovražijo. Ne bodi v skrbeh za očeta. Ne jokaj več. Kajti, jaz sem Vila in jaz ti bom pomagala. Izpolnila ti bom tri želje: pozdravila bom očeta, ti boš postal najboljši Muzikant na svetu in postali boste najbogatejši cigani v kulturi. Tvoja kultura bo živela tisoče in tisoče let, se razširila po celem svetu v vsa ciganska naselja, v srca in v duše vseh ciganov sveta.
Poglej Muzikant, podarja ti štiri kodre mojih las. Od danes naprej boš najboljši Muzikant, pevec in plesalec, kar jih je na svetu. Tukaj imaš prvo zlato violino na svetu za strune pa bodo moji kodri las. Podarjam ti še prvo zlato trobento na svetu za očeta. Ko prideš domov, daj najprej očetu trobento in ga poljubi. Oče bo takoj vstal, ozdravel in skupaj bosta zaigrala najlepšo cigansko glasbo na svetu. Še mamo poljubi in postala bo najboljša ciganska plesalka. Ko bosta z očetom zaigrala in zapela, bo mama zaplesala. Igrali in peli boste po celem svetu. Vabili vas bodo, da igrate in plešete v gostilnah, na veselicah, ob porokah, rojstvih otrok, rojstnih dnevih in godovih, ko bodo fantje odhajali k vojakom in vabili te bodo tudi vsi kralji. Sedaj ti bodo vsi pošteno plačali. Ti boš igral na violino, očka na trobento, dobil pa boš tudi najboljše prijatelje cigane, ki jih boš ti učil igrati. Pridružili se bodo vama z očetom in igrali na kitaro, kontrabas, harmoniko in bobne, mama pa bo plesala in učila še druge mlade ciganke plesati. Zato boste postali najbogatejši in najbolj znani širom sveta. » tako nenadoma, kot je Vila prišla, je tudi odšla.

Muzikant je najprej na violino namesto strun napel kodre zlatih las, vzel zlato trobento in nato veselo odšel s svojim Tigrom domov. Ko je prišel domov, je mati še vedno sedela ob bolnemu možu in jokala. Muzikant je naredil vse tako, kot mu je naročila Vila. Najprej je poljubil očeta in mu dal v roke trobento. Nato je poljubil še mamo in glej – očka je že vstal, ozdravel in začel igrati na trobento. Pridružil se mu je še Muzikant, ki je zaigral na zlato violino in zapeli so vsi skupaj, mama pa je okoli njih, začela plesati. Igrali in peli so tako lepo, da še nikoli nihče ni kaj takega poslušal ali videl. Njihova čudovita glasba in petje sta se slišala daleč naokoli, da so jih zaslišali kmetje iz bližnje vasi, ki so jih prišli poslušati in gledati. Mati je tako lepo plesala, se vrtela in pozibavala, kot še nihče do sedaj. Kmalu so prišli vsi vaščani. Jokali so ob poslušanju najlepše ciganske glasbe, petja in plesa. Ploskali so jim, metali denar in morali so ponavljati predstavo še in še do pozne noči.
Zelo hitro se je po svetu izvedelo za cigane, ki igrajo, pojejo in plešejo najlepše na svetu. Vsi cigani so prihajali k njim iz vseh strani in iz celega sveta. Vaščani, meščani, kralji in kraljice so se tekmovali med seboj, kdo bo prvi povabil k sebi te najboljše ciganske glasbenike, pevce in plesalce. Kot je Vila obljubila, so resnično, postali najbogatejši v ciganski kulturi.

Muzikant, oče Drvar in mati Drvarka, so naučili na stotine in stotine mladih in starih Romov, igrati, peti in plesati. Njihova, ciganska kultura, se je razvila, širila in obšla cel svet ter prišla tudi v Slovenijo že pred 14. stoletjem. Mi, slovenski cigani hodimo po njihovih stopinjah in po njihovi poti, zato gradimo cigani most ciganske kulture v sedanjosti in ga bomo zgradili tudi v prihodnosti. Hvala našim prednikom; Muzikantu, Drvarju in Drvarki, ki so nam zapustili bogato tisočletno kulturno dediščino.

KONEC

Opomba: Pravljico sem napisal tudi v romščino!

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev