Še vedno stanovanjski problem

17. junij 2010 ob 21:01 | 175
To sporočilo sem poslal na sledeče naslove:
- Mestna občina Novo mesto,
- Center za socialno delo Novo mesto,
- Zveza Romov Slovenije,
- Urad za narodnosti.

PROŠNJA ZA UREDITEV MOJEGA SOCIALNEGA STATUSA


Sem Rajko Šajnovič, romski pesnik, pisatelj, prevajalec in pravljičar; sem najstarejši romski ustvarjalec, ki se že 30 let ukvarjam s pisanjem. Iz medijev je razvidno, da sem pionir na področju romske kulture na Dolenjskem in dolgoletni borec za romske pravice. Več podatkov o meni lahko dobite na spletnih straneh. Do sedaj sem napisal in objavil 3 knjige: pesniško zbirko POT/DROM, prozno delo BITI ROM, ROMSKI OTROK, knjigo pravljic z naslovom ROMSKE PRAVLJICE. V romščino sem prevedel Poezijo in pesmi Franceta Prešerna in prevedel pesmi Lojzeta Podobnika, ki je izdal dvojezično pesniško zbirko ROMOV KRIK. Z omenjenim pesnikom bova v kratkem izdala novo dvojezično pesniško zbirko, z naslovom Rajkove pesmi. Za izdajo imam pripravljeno tudi versko gradivo – prevod Svetega pisma (stara in nova zaveza).

Star sem 62 let, sem invalid III. kategorije, poročen in z ženo Jovanko živiva v romskem naselju Šmihel, v Novem mestu, v neprimernem stanovanju, saj ne izpolnjuje nobenih kriterijev za normalno bivanje. Zdravstvena inšpekcija iz Novega mesta je zapisniško ugotovila neprimernost za bivanje in predlagala pristojni službi, da mi dodelijo novo stanovanje, vendar pa iz tega ni bilo nič. Res je, da mi je Mestna občina Novo mesto ponudila kot rešitev bivalni kontejner, kar pa nisem sprejel, zato ker bi ta bivalna enota stala v romskem naselju. Zaradi osebnih razlogov, zaradi nenehnih šikaniranj s strani Romov in zaradi neprimernih okoliščin za moje ustvarjanje, bi se rad odselil iz romskega naselja v manjše stanovanje, staro hišo, v bivalni objekt, kjer bi lahko nadaljeval s svojim delom na področju kulture in seveda, kjer bi z ženo mirno živela. Pripravljen sem plačevati stanarino do 100 evrov mesečno. Oba z ženo sva zelo bolehna, za kar imava ustrezna potrdila. Nihče ni zaposlen. Živiva od moje socialne podpore 370 evrov. Žena ne dobi nadomestila in nikakršne socialne pomoči, ker še nima urejenega status slovenskega državljana, je namreč tujka, ki pa ima dovoljenje za stalno bivanje v Sloveniji, kjer živi več kot 30 let.
Zaradi nizkega mesečnega dohodka in stroškov bivanja ( 80 evrov kredit, 80 evrov stroški elektrike in 40 evrov voda) mi ostane zelo malo za hrano in razne pripomočke, ki jih rabim za pisanje (papir, internet, pošta, printanje), zato sem trenutno zadolžen pri Telekomu okoli 1500 evrov, za katere ne vem kako jih bom poravnal. Že zdaj vem, da mi bodo vzeli regres, katerega sva z ženo tako dolgo čakala.

Najino življenje je velika mora. Z dneva v dan sva lačna, hraniva se z odpadki, ki jih žena najde v smeteh, oziroma od daru dobrih ljudi. Ne vem, kako naj se rešiva iz te groze, nenehnega strahu, kako preživeti. Ne morem si misliti, da na tem svetu ni človeka ali institucije, da bi nama pomagali iz blata, da bi naju rešili groze – ne bojiva se revščine, bojiva se lakote, mraza in bolezni, ki naju je že krepko načela. Marsikomu sem pomagal, veliko sem storil za romsko kulturo,
tudi za romske otroke, šolo, vedno zastonj. Tudi od knjig nisem nič zaslužil, zaslužili so založniki in prodajalci. Po naravi sem velik optimist, vendar pa zadnje čase opažam, da postajam depresiven in oba z ženo sva anksiozna.

Poskusil sem marsikaj, napisal nešteto pisem – prošenj za pomoč in vedno sem naletel na gluha ušesa, tudi pri Zveza Romov Slovenije, da ne omenjam pristojne organe občine in tudi specifične državne organe. Hudo mi je in izgubljam voljo do življenja. Nekaj se mora zgoditi, da se bo prekinila ta mora. Prosim vas pomagajte, obiščite me in rešimo situacijo, da ne bo prepozno. Že sedaj povem, da enkratna finančna pomoč ni rešitev.

Menim, da je moje ustvarjanje tudi delo, saj dnevno pišem po več ur in ne pišem za sebe ampak za zanamce – s pisanjem ustvarjam romsko kulturo in se trudim, da naš jezik ne bo zamrl. Že iz tega stališča bi morala družba poskrbeti za moje dostojno življenje. Nikoli nisem kradel, nimam pogojev, da bi nabiral zelišča, odpadne surovine in se šel razno prekupčevanja – dejavnosti s katerimi preživi marsikatera romska družina. Moja žena je z dneva v dan bolj bolna, težje hodi, kakor tudi jaz in bojiva se, kdo bo za naju nabiral hrano »po posodah za smeti« Kdo in kako.

Če se ne boste resno lotili moje more, najine lakote, neustreznega bivanja in še marsikaj, kar človeku jemlje dostojanstvo, bom omenjeno pismo posredoval vsem medijem v Sloveniji in pristojnim organom v Evropi in Združenim narodom. Ne bom tiho, kričal bom glasno in se boril za svoje dostojanstvo, saj sem vendar – le človek. Če država ni sposobna, da me reši, naj me ubije – hitro, ne na obroke, kot zdaj to počne. Edino, če čakate, da bova midva z ženo zaključila to zgodbo. Ne grozim, govorim iz obupa in s solzami v očeh.

RAJKO ŠAJNOVIČ




Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev