Spomin na otroška leta

06. september 2010 ob 14:34 | 246
Avtor: Rajko Šajnovič

»MANGIBE, ŠMIHELČANI I ŠMIHELI«
(Prosjačenje, Šmihelčani in Šmihel)

To je moja resnična zgodba. Zgodba katero se nostalgično spominjam iz preteklosti mojega otroškega življenja. To je resnična zgodba, ki jo nikoli nisem in nikoli ne bom pozabil. V tej zgodbi igrajo glavno vlogo: »Moja mama Vera, jaz otrok Rajko in prebivalstvo naselja Šmihel pri Novem mestu« To zgodbo sem napisal že leta 2000 v svoji novi knjigi »MRO, ROMANO ČAČIPE« (Moja romska resnica). Ker pa žal še danes nisem našel nekega prijaznega Založnika, da bi jo strokovno izdelal oz. natisnil in predstavili v javnosti sem se odločil, da jo predstavim na moji spletni strani Dnevnika pod naslovom: (sajnovicBrajdic). In za Glasilo: ŠMIHELČAN. To je moja zahvala vsem dobrim kmetom oz. Šmihelčanom, ki so meni in moji materi pomagali v takratni najhujši romski revščini!

»MRO, NARŠUŽEDE SPOMINO PU ČHAVORANE BERŠA «
(Moj, najlepši spomin na otroška leta)

Lepa kmečka vas Šmihel se imenuje. Znane hiše in dobri kmetje. še makadamska cesta je bila, makadamske pešpoti. Pred hišami rastejo drevesa; »RIHI I PHABAJA, HRUŠKE I ŠLJIVE, LOLE ČRIŠNJE I LIPE, DIVJO KOSTAJNI« (Orehi in jabolka, hruške in šljive, rdeče češnje in lipe, divje kostanji) smo govorili. Pa: »ŠUŽE SASTRUMNE ALI KAŠTUMNE OGRAJE«, (lepe železne ali pa lesene ograje), »ŠUŽE I JOŠ AVER SAKON SORTE HRASTI« (lepa še druga različna drevesa), pa »DRAKHENGERE TRTE« (grozdne trte), »I HAVE DŽI ČALIPE KALE ALI PARNE DRAKHA« (kjer sem se do sitega najedel črne ali bele grozdje). »ŠUŽE VRTLI, DU VRTLI SAKON SORTE POSADIMBE JOŠ ŠUŽEDE ROŽE, KA DIŠINEN« (Lepe vrtove v vrtove razne vrste posajene čudovite dišeče rože). »KOZALCI ZRAVAN KHERA ALI PU TRAMNIKI« (Kozolci poleg hiš ali na travnike). »PHIRE PU DROM, OKALO DROMA PA NJIVA DŽI NJIVE« (Hodiš po poteh, okoli poteh njive do njive). »NJIVE HILE PU BERŠ POSADIMBE A KA JESEN PA HILE POGNOJINDE I URINDE« (Njive v poletnih časih so posajene, jeseni pa pognojeni in izorani). »DU KOZALCI PU ŠTANGE UBISINDE KARALE, KHAS, PHUS, PEKI« (V kozolce na latah koruze visijo pa mrva, slama, deteljna). »GADŽE CIDEN ŠAJTORGE, DŽAN PU NJIVE ALI PA KHERE« (Kmetje vlečejo šajtorge, gredo na njive ali domov), »BEDAVO GRASTA DU VOZI NAPREŽIMBE, FURMANI PU VOZO BEŠEN I GADŽJA I RAKHLORA«, (lepi konji v vozove naprežena, furmani gor sedijo in še kmetice in otroci). »FURMANI ČINGADEN: GIJA, EJ, HOT, BISTAHAR« (Furmani kričijo: Gija, ej, hot, bistahar), »KA TRADEN GRASTEN, DU PRAZNO ALI PHERDE NALOŽINDE VOZI«, (ko ženejo konje, prazne ali polno naložene vozove). »ČISTO ZRAKO, ŠUKAR DIŠINI ZURU VOZO ALI ŠAJTORGE, KA HILE NALOŽINDE« (Čisti zrak, lepo diši iz voza ali šajtorgah, ki so naložene). »ZELANO TRAMNIKO I NJIVE, PEKI DIŠINI, SA DIŠINI, JOŠ ZURU GNOJO DIŠINELE« (Zelene travnike in njive, deteljna diši, vse diši, še od gnoja je dišalo), »SAMO GNOJICA MENGE, ROMENGE KHANDELE« (le gnojnica nam je Romom, smrdela), »KA LA GADŽE ČHORENE PU NJIVE I PU TRAMNIKI« (ko so jo kmetje izlivali na njive in travnike). »HIKO OKALO I SA MANGE, HILO ŠUKAR, SA DIŠINI«. (Gledam naokoli in vse mi je lepo, vse diši). »PU TRAMNIKO GADŽE KOSAHA ČAR KOSINEN, GRABLJENCA KHAS I PEKI, ZOBARJANEN, PU BARO KUPO ČHIVEN« ( Na travnike kmetje, travo s koso kosijo, s grabljami travo obračajo mrvo, deteljno, na velike kupe naložijo); »ŠINICA, HAJDA, JAČMENO, SRPOHA I VASTEHA ŽNINEN, PU VOZO LEN NALOŽINEN, TLAČONEN, CIDEN«.
(pšenico, ajdo, ješpren, žanjejo ročno in s srpom, jih na vozove naložijo, tlačijo, vozijo).»KARALE, VASTEHA PHAGEREN, KHERE LIČKINEN DU KUPO PHANDEN« (Koruzo, ročno lomijo, doma ličkajo in v kupe jih vežejo). »KARALE HILE ŠUŽE ŽUTO FARBASTO« (Koruza je čudovita, rumenkaste oblike), »GULO KHERA ALI DU KOZALCI LEN OBISINEN« (pred hišami ali v kozolce jih obešajo). »LETRIKE, HARI PU CESTA CIDEN« (Avtomobili malo po cesti vozijo). »TRAKTORJA VEČ GADŽENDE, ONDA HINE« (Traktorje so Kmetje, takrat že imeli). »NJIVE GADŽE, PLUGOHA URINENE, KA LE CIDELE GRA. GRASTE PA GADŽO,DIKERELE VASO VAJATI I TRADELE«
(Njive so Kmetje, orali z plugom, ki ga je vlekel konj. Kmet je držal konja za vajeti in ga gnal).

Moj pokojni bratranec Miha a po Romsko NONO smo ga klicali, Hudovavac se je pisal, Na cesti je cestar bil od Ruperč vrha, do Šmihela je jame s šodrom po makadamski cesti posipaval in popravljal. »DU ŠOLA PHIRAME PHIRIMBE« (V šolo smo peš hodili), Romi niso veliko hiš imeli, ni bilo avtomobilov, bilo je le »GRASTORA I HERORA« (konjičkov in osličkov). Ni bilo telefonov, drug drugemu smo pošto ustmeno sporočali, ko smo se srečevali na poteh v mesta in v vaseh. Ni bilo televizije, videorekorderjov, CD - DVD, ne računalnikov... Imeli pa smo »GRAMOFONO PU PLOŠČE, RAMONIKE I KITARA«. (gramofon s ploščami, harmoniko in kitaro). Ni bilo luči ne vode ni bilo sanitarij WC-jev ne kopalnice. Malo je bilo Romov z motorna kolesa in kolesa BICIKELJ smo govorili. Vozili pa so se v službo v takratno imenovano tovarno IMV (REVOZ) iz Novega mesta. Bilo pa je veliko »KOLIBE« (šotorov) in malo lesenih barak še najmanj pa novih hiš. Hodili smo »PHIRIMBE, ČIKALE I KHANDUMNE, NAHARODE I JOŠ DŽUVALE DU PHARADE I ZAFLIKONDE GADA, PERNANGE ALI PA PUDENDE DU GUMASTO GALOŠE I ŠKORNJE, HARIKADA PA DU TRIHALJA I ŠOLNE«. (peš, umazani in smrdljivi, nepočešljani in še ušljivi v raztrganih in zaflikanih oblačilih, bosi ali pa obuti v gumaste galoše in škornje, malokrat pa v čevljih in šolnah). »ŽIVINAME DU DIMO I PEPALO ZURU JAK DU PRAHO I DU SMETO DU VEŠA I KOLIBE DU KHAM I ŠILIPE DU BURE I VIHARJA DU BERŠIN I DU JIV«. (Živeli smo v dimu in pepelu iz ognja v prahu in smetišču v gozdove in šotore v soncu in v mrazu v vetrovih in viharjih na dežju in v snegu). Naši sostanovalci in sosedi so bili: »VEŠANE ŽIVALJA; ŽABE I ŽELVE, MIŠI I PODGANE, SAPA I SLEPIČJA, GLISTE I PIKANE ČIRME, GUŠČARJA I ZELENCI, MUŠICE I ČIRME, BAVKI I KOMARJA, KLOPI, DŽUVA I GNIDE« (Gozdni divji živali; žabe in želve, miši in podgane, kače in slepci, gliste in pikajoči mravlji, kuščarji in zelenci, mušice in črvi, pajki in komarji, klopi, uši in gnide). In kljub temu smo vsi Romi bili »SLOŽNO, RADO PE DIKERAME, JEK AVRESKE POMOZINAME, JOŠ JEŽIN SKUPA LOVINAME, PHIRIMBE, GRASTENCA I VOZINCA PHIRAME LADI OD MISTI DŽI MISTI« (složni, radi smo se imeli, drug drugemu smo pomagali, še ježe smo skupaj lovili, peš s konji in vozovi smo se selili iz kraja v kraj), »SKUPA HAME I PIJAME, PHIRAME DU BARTIJE, DU FORO I PU VESELICE« (skupaj smo jedli in pili v gostilne, na sejmih in veselicah smo hodili), »KALI KAFA DU BARI PIRI KARAVAME I JEK AVRESKA LA PIJI DAME«, (črno kavo smo v veliki lonec kuhali in drug drugemu smo jo ponujali). »AKO MEN HINE SAMO JEK KILA MAS ALI BUTERI, MIRSKO PESTE RAZDELINAME«, (Če smo imeli le kilo mesa ali več smo si medsebojno razdelili), »VESALO HINAME I ŠUKAR MENGE HINE« (veseli smo bili in lepo nam je bilo). »ČEPRAV MENDE NAHEL OBLAST TRADENE, NA MARINENE, MENDE MARENE I MUČINENE, ŽALINENE, MENDAR PE NORCI KERENE, MRZINENE I SOVRAŽINENE, MENDE IZKORISTINENE I MENDE KHALAVENE I PONIŽINENE« (Čeprav nas je hudobna oblast preganjala nas ni marala, temveč so nas maltretirali in mučili, žalili so nas in se nam posmehovali, nas mrzili in sovražili, nas izkoriščali in nam lagali in nas poniževali). »A ROMORA HINAME ZARALE I PU PHRE NAVADE I OBIČAJA, KULTURA I MAMAKARAHA ČHIBJAHA, DŽAME PONOSNO ANGLE I HVALA DEVLORESKE, ČEPRAV ŽIVINAME DU NA MANUŠANO VRIDNO ŽIVLJENJI, DU NAHALIPE, PHARIPE, MUKA, TRPLJENJI, DUHIBE, ŽALOSTI, DU DARIBE, ROVIBE, JAMRIMBE, DU NAŠIBE« (A Romi smo bili močni in na svoje navade in običaje, kulture in z materinem jeziku, smo ponosno šli naprej in hvala Bogu, čeprav smo živeli nečloveka vredno življenje v hudobiji, težavah, mukah, trpljenju, bolečinah, žalosti, strahu, joku, stoku v begu), »AMEN ROMORA PREŽIVINDŽAMO VASO DOVA, KA HINAME I DIKERAME SA SKUPA SAR JEK DRUŽINICA. MANGAME DEVLORE, DA PU MENDE PAZINI I DA MENGE POMOZINI. I DEVLORO MENDE ŠUNDŽA VASO DOVA, KA DŽANELE, DA NA HINAMO NIČ KRIVO I DA HINAMO ČORORA ROMORA« (Mi Romi smo preživeli zato, ker smo bili vsi enotni kot ena družina. Boga smo prosili, da nas varuje in da nam pomaga. In Bog, nas je uslišal ker je vedel, nismo nič krivi in da smo Romi revni). Še več: »VAVIK I PU SA AMEN ROMORA MUZIKINAME, I KHELAME, VRISKONAME I DŽILAVAME« (Vedno in povsod smo igrali in plesali, vriskali in peli), »JOŠ ČIRIKLJORJA PU VIJE MENCA DŽILAVENE I VESELINENE« (še ptički na veji so z nami peli in se veselili), »KERAME BUTI I KEDAME SASTE ROŽEI; LIPAKARO CVATO, TERŠLJIKOVINA, MALISA, VODŽJANI MOČHI, FERGANJA, PUŽI, TRGONAME MELO«…(Delali smo in obirali zdravilna zelišča; Lipovo cvetje, teršljikovino, meliso, srčno moč, gobe, polže, obirali hmelj)…«BUTI KERAME ZU GADŽE; ŠTIHINAME VRTLI, KUPINAME TEMELJNI VAŠU KHERA, JAME VASO LJUČI I PANI, ZU ZIDARJA, PA PU TRAVNIKI, NJIVE, VEŠA, DU PRUHI«..(Delali smo pri kmetih; štihali vrtove, kopali temeljne za hiše, jame za elektriko in vodo, pri zidarjih, na travnikih, njivah, gozdove v kamnolome)…Več o obiranju domačih zdravil in dela sem še več navedel v svoji knjigi »Biti Rom, romski otrok« »BUTI KERAME VASO HARI LOVE I BUTERI VASO HABE« (Delali smo za malo denarja in več za prehrano). »BORINAME PE VASO PREŽIVINI A VASO BERVALIPE« (Borili smo se za preživetje in ne za bogastvo). »PU GAVA I MANGAME« (Po vaseh smo tudi prosjačili). »ROMORA ŽIVINAME PU PHRO NAČINO ŽIVLJENJI« (Romi smo živeli na svoj način življenja). »ZARES HINE BARO ROMANO ČORORIPE PRIJE BERŠA NAZAT« (Resnično je bila velika Romska revščina v preteklosti). »I KAVA ČORORIPE PE AKHARELE »ROMANO MOMENTO« (In ta revščina se je imenovala: »ROMSKI MOMENT«

»MANGIBE«
(Prosjačenje)

Otrok sem še bil in z mamico Vero v Vas Šmihel, sva hodila in prosjačila »OD KHER DŽI KHER« (od hiše do hiše), ne znam prešteti koliko krat je to bilo? Koliko ur? Koliko dni? Koliko mesecev? Koliko leta? Koliko kilometrov sva prehodila? Mama je prosila po hišah razne reči; surove prehrambene artikle, oblačila in obutve. Včasih sva dobila veliko, včasih malo. Če sva dobila veliko je mama nosila »DU GONO PU DUMORA« (v culo na ramenih), če sva dobila malo pa je mama spravila kar v »ZASLONO« (predpasniku). Če pa nisva dobila nič pa je mama odgovorila: »HVALA, SEGLIH I DEVLEHA« (hvala, vseeno in z Bogom) Kmetje Šmihelčani! Nekateri so bili »LAČHE, KONIKO PA NAHEL« (dobri, nekateri pa hudobni). Dobro so poznali mamo Vero po kmečko in Mudžo, po Romsko. Mene otroka Rajkota in našo družino in dobro so vedeli, da smo »ČORORA ROMORA« (revni Romi). Pa jim ne zamerim, da so včasih kričali nad naju. Kajti resnično smo sitnarili ker sva skorajda vsak dan ali drugi dan ali treti dan hodila in prosjačila... »SPOMNINO PE« (spominjam se): »GASILSKO VESELICA« (Gasilske veselice), pred »GASILSKO KHER DU ŠMIHELI« (Gasilskim domom v Šmihelu), »ZU INTERNATO I OSNOVNO ŠOLA DU ŠMIHLI« (pri Internatu in Osnovni šoli v Šmihelu)…Tudi mi Romi smo radi hodili na veselice. »SPOMNINO PE, DA DŽAME AVER DIVE NAZAT PU DOVA MISTO, KA HINE VESELICE« (Spominjam se kako smo drugi dan prišli nazaj na to mesto kjer so bile veselice). »ZUTRA, KA JOŠ GADŽE SOVENE« (Zjutraj, ko so ljudje še spali). »RODAME, ALAČHAME I LAME SA SO GODI HINE LAČHO VASO MENDE ČORORA ROMORA« (Iskali smo, našli in vezeli vse kar je bilo dobro za nas revne Rome); Seveda, kar je ostalo »PU MIZE I STULO MIZE« (Na miize in pod mize); »MARO, MAS, ČEVAPČIČI, MOL, KISALO PANI, CIGARETI, ČIKI I JOŠ SAVE LOVE« (Kruh, meso, čevape, vino, radensko, cigarete, čike in še kakšen denar). »SPOMNINO PE« (Spominjam se), »SAR DŽAKERAME DEDEK MRAZ, DA MENGE DEL CUKRI I PAKETI« (Kako smo čakali na DEDKA MRAZA, da nam da bonbončke in paket). Potem se spominjam, »KA GULU KHENGERI DU ŠMIHELI HINEJO KRAME, ŽEGNANI, BIRMA«… (Ko so bile pred cerkvijo v Šmihelu Krame, Žegnanje, Birma)…, za praznike. In še…te nostalgične lepe spomine ne morem spregledati in kot Romski pisatelj jih moram upravičeno tudi napisati. Takšne lepote in resnične zgodovine in kulture v preteklosti tudi jaz kot Rom, Krajan, sosed in prijatelj Šmihela in prebivalce Šmihelčane ne morem »NINDAR POBISTERI« (Nikoli pozabiti).

»ŠMIHELČANO«
(Šmihelčan)

Spominjam se: »PHURANI POŠTA« (Staro pošto), kjer smo hodili in dobivali pošto. »PHURANO ŠTACUNO« (Staro trgovino), kjer smo kaj nakupovali, ko smo imeli »LOVE« (denar) in dobro se spominjam nekatera imena takratnih prodajalcev. To so bili gospod Peter, gospa Slavka, gospa Stanka... potem imam lep spomin na Staro prodajalno »MESARI« (Mesarija), kjer smo v njej nakupovali; »ČHIL, VAMPI, VIME, BALANE PARKLJA, ŠERE, REPI, KANA« (masti, vampe, vime, prašičje parklje, glave, repov, ušesa), poceni mešano »MAS, DROBOVINA« (meso DROBOVINO) smo govorili Romi... nato me spomin odpelje v »PHURANI MENZA« (staro menzo) v stavbi, ki smo jo imenovali »INTERNATO« (Internat), »ME I MAMA UČASI ČHINGERAME KAŠTA I POMOZINAME VASO MENZA VASO HABORO« (Jaz in mama sva včasih sekala drva in pomagala za menzo za hrano), »HINAVE VESALO, KA DŽANAVE, DA HAVA ČALO LAČHIPE« (Bil se vesel ker sem vedel, da se bom do sitega najedel dobrote). Iz kuhinje je dišalo po dobrotah po hrani, ki so jo kuhale kmečke kuharice. Še mi smo jo dobili in mamica je dala, to odvečno ali ostanke dišeče hrane v kantico in jaz sem jo že »PU DROM I BOKHATAR, VASTEHA ASTARAVE I HAVE« (na poti od lakote kar z roko zajemal in jedel. Naša najboljša bivša soseda že pokojna gospa Ana Balažkova je takrat bila kuharica. Potem grem naprej s svojim spominom v prvo priljubljeno »BARTIJA« (gostilno) Franceta Hrastarja kjer smo večkrat bili kot gosti kjer smo pili, moj očka je včasih na harmoniko zaigral, peli smo in plesali Romi in mnogi kmetje Šmihelčani. Starejši kmetje so »DŽOKA ŠUKAR DŽILAVENE«, (tako lepo zapeli), »SAR GODI ZVONI ZURO ŠMIHELSKO KHENGERI« (kod zvonovi iz Šmihelske cerkve). Še v kuhinjo je mama hodila in dobra gospa Hrastar, je vedno kaj mamici ali meni dala; »KOSO MARO« (košček kruha), na kruhu pa kakšno »GOJ« (salamo), ali »MAS« (meso), ali kuhano hrano pa kakšen piškot in…Jaz in deklica Ančka Hrastar pa sva »SKUPA PHIRAME DU ŠOLA« (skupaj hodila v šolo). Kako je bilo v Osnovni šoli, koliko razredov sem končal pa sem že navedel v svojo knjigo »OVI ROM, ROMANO ČHAVORO« (Biti Rom, romski otrok). »PU ŠMIHELSKO BRITHAVO DU MIRO SOVEN«, (Na Šmihelskem pokopališču v miru počivajo), »MRI MAMA I DADE«, (moja pokojna mamica in očka), »PHENORI, EMICA I PHRALORO, KA LE, SPLOH NA PRINDŽARO« (sestrica Emica in bratec, ki ga niti ne poznam), ter »BUT ROMORA I MRI ŽLAHTA«, (veliko Romov in moja žlahta), »BIVŠO SOSEDI I KOLEGI; RANI ANA, RAJ JOŽE I KOLEGA JOŽKO« (sosedi in prijatelji; Gospa Ana, gospod Jože in prijatelj, Jožko), ter mnogi tisti dobri ljudje Šmihelčani kjer sva mamica in jaz pri njih »MANGAME« (prosjačila). »HVALA I SLAVA SARENGE TUMENGE«, (Hvala in Slava vsem Vam), ki ste že pokojni...Nisem pozabil tudi na Šmihelski »MLINO« (mlin), »ZU ŠTINE« (Pri Štinetu), smo govorili v njem smo »KARALE PHIRAVAME, VARO THERAME I KHERE MARORO PEKAME«, (koruzo nosili, moko dobivali in doma kruh pekli), »DU TATO PEPALO I ŽARJAVKA DU JAK« (v toplem pepelu in žerjave v ognju), pa še »PALENTA, MAMA KARAVELE« (žgance, je mama kuhala).. K Šmihelskem »RAŠAJ« (župniku), sva jaz in mamica hodila »HABORO MANGAME«, (hrano, prosila) in »SVIČE MANGAME I KHERE THARAME, DA MENDE, HINE LJUČI« (sveče sva prosila in doma smo prižigali, da luč smo imeli), »SVITLO HINE I MENI LAKO« (svetloba je bila in lahko sem), »PISINAVE I KEDAVE« (pisal in bral)…v Šmihelski cerkvi sem kot otrok hodil tudi k verouku. »PANI DU AJMORJA PHIRAVAME« (Vodo smo v vedrih nosili), dobri sosedi Šmihelčani so jo nam dajali, od pokopališča smo jo nosili od železniške postaje KANDIJA smo jo nosili iz pip. S svojimi spomini se vračam nazaj k dobrim in prijaznim Šmihelčanom, ki so nam hrano dajali, da »NA HINAME BOKHALE«, (nismo bili lačni), »PANI MENGE DENE, DA NA HINAME TURŠALE, DA LAKO KARAVAME, THOVAME GADA I KOKORA PESTE« (vodo so nam dajali, da nismo bili žejni, da smo lahko kuhali, prali oblačila in sami sebe). »GADA MENGE DENE, DA PE MODERNO PHIRAVAME«, (oblačila so nam dajali, da smo se moderno oblačili) in »DA NISAMO KHAND«, (nismo smrdeli), »PODENIBE MENGE DENE, DA PERNANGE NA PHIRAME« (obutev so nam dali, da bosi nismo hodili) in....

To so bili:
»RAJ I RANI« Po romskem običaju takole govorimo zaradi spoštovanja do sočloveka z nagovorom: (Gospod in gospa). V nadaljevanju bom pisal (gospod in gospa). »PU BRDO« (Na Hribu) smo govorili. Druga gostilna kjer smo tudi mi Romi bili večkratni gosti zlasti, ko je bila veselica. Imena in priimka žal ne vem? Gospod in gospa, pri »MUŠKRA« (Šivilji) smo govorili in Uničkovi so se pisali. Gospod in gospa, »ZU MARTA« (pri Marti) smo govorili. Gospod in gospa, »ZU SITARI« (pri Sitarjevi) smo govorili in Sitarjevi so se pisali. Gospod in gospa, »ZU BOŽIČKO« (Pri Božičku) smo govorili in Božič, so se pisali. »ZU JUSTA« (Pri Justi), smo govorili. Gospa, Justa je bila vdova in dva sinova je imela Tonita in Braneta. Tretja gostilna: je bila kjer smo ravno tako bili večkratni gosti in kjer smo »MUZIKINAME, DŽILAVAME I KHELAME« (igrali, peli in plesali), »DU BARTIJA KALČIČ« (V gostilno Kalčič) smo govorili in tako so se pisali. Kasneje pa so se v tej hiši naselili »LAČHO GADŽO« (dober kmet) s svojo družino »ZU PETER« (Pri Petru), smo govorilii in Mali, so se pisali. Gospod in gospa, pri »SESO, DANE« (Policaju Danetu), smo govorili, Gospod in gospa, »ZU VRPIČI« (pri Vrpičovih), smo govorili, Burger, so se pisali. Le Rome niso upravičeno marali, ker so jim resnično škodo povzročali na njivah in travnikih. Gospod in gospa, »ZU UDE« (pri Udetu), smo govorili, Udetovi so se pisali. Gospod in gospa, »ZU KOREL« (pri Korelnu), smo govorili, Staniša so se pisali. Gospod in gospa, »ZU PHRAL, VERPIČOSKARO« (pri bratu od Vrpičovih), smo govorili, Burger, so se pisali. »ZU RANI TATJANA« (Pri gospe Tatjani), smo govorili, Gros, so se pisali. Hčerka Tatjana je rada pela. Prišla je na obisk k nam ker smo bili dobri znanci. Vzel sem »KURI« (odejo), šel na bližnji »TRAVNIKO« (travnik), »BEŠAME PU KURI«, (sedela sva na odejo), »MENI KERAVE PU RAMONIKE TATJANA. PA ŠUKAR DŽILAVELE« (Jaz sem igral na harmoniko, Tatjana pa je čudovito zapela). Pa grem naprej. Gospod in gospa, »ZU PEKO« (pri Peku), smo govorili, Zupančič so se pisali. Gospod in gospa, »ZU BOŠNARI« (pri Lovcu), smo govorili, Pečnik so se pisali. »ZU PHURANI RANI« (Pri starejši gospe). »LAKARO ČHAVO VILI, HINE MRO KOLEGA« (Njen, sin Vili, je bil moj prijatelj) in Plevnik so se pisali. Gospod in gospa, »ZU RANI MIRA« (Pri gospe Miri), smo govorili in bila je »UČITELJICA« (Učiteljnica). Pa gospa, ki ima sina Matjaža s katerim sem hodil v šolo in Šinkovec, so se pisali. Pa gospod in gospa, Mrvar so se pisali. Pa gospod in gospa, »ZU HARČI« (pri Kovaču), smo govorili in Kovačič so se pisali. Gospod in gospa, »ZU BUT RAKHLORA« (pri veliko otrok), smo govorili, Medle so se pisali. Gospod in gospa, »ZU ŠTREKANO« (pri Železničarju) smo govorili, Barante so se pisali. Pa gospod in gospa Porebar, pa Bučar…Zahvala pripada tudi »RAJESKE JOŽE I RANJAKE MILENA« (gospodu Jožetu in gospe Mileni). "ZU SODNIKO" (pri sodniku) smo govorili in Štravs, se pišejo. Nikoli niso zapirali vrata pred mojo mamo in otroku Rajkotu. Njihovo, dobroto ne bom nikoli pozabil. Njihova, dobrota od mojih otroških let traja še vedno tudi sedaj, ko sem star že 60 let. Le, da mojo pokojno mamo Vero danes nadomešča moja žena Jovanka, ki ravno tako prosjači. Še enkrat in javno se vam zahvaljujem gospod JOŽE in gospa MILENA za vašo »VODŽJAKARO LAČHIBE« (Srčno dobroto). In še in še bi lahko našteval. Ne zamerite mi, ko sem pozabil na imena in priimke še številnim drugim prijaznim in dobrim Šmihelčanom...Še vedno so dobri ljudje v civilni družbi, ki so brez predsodkov do Romov, ki dobro vedo kaj pomeni beseda "ČORORIPE" (revščina). Ljudje v civilni družbi se bi morali zavedati, da tudi »ROMA NA HINAMO SA GLIH« (Romi nismo vsi enaki). Kot pet prstov na eni roki niso vsi enaki. Res je, da so nekateri Romi »BERVALE« (Bogati). A še vedno je mnogih romskih družin, ki so »ČORORA« (Revni). In še nadaljevanje moje zgodbe:

»SO THERAME MENI I MAMA, KA MANGAME PU GAVA ZU GADŽE?«
(Kaj sva dobila jaz in moja mama, ko sva prosjačila po vaseh pri kmetih?)

»KALO, PARNO I PISINDO GRHLI«, (Črni, beli in pisani fižol), »KISALO ŠAHA I RIPA« (kislo zelje in repo), »VARO I MARO« (moko in kruh), »THUD DU MAMAKARI KANTICA I KISALO THUD« (mleko v mamini kantici in kislo mleko), »PHABAJA I HRUŠKE« (jabolka in hruške), »RIHI I ŠUKE ŠLJIVE« (orehe in suhe šljive), »GADA I PODENIBE« (oblačila in obutev), »POTVICA I PIŠKOTE« (potico in piškote) ob praznikih. »KA GADŽE DENE BUŠČE BALE« (Ko so kmetje klali prašiče), smo dobili: »GUDLA DU MAMAKARI KANTICA«, (godlo v mamini kantici), »PARKLJA, I KANA, REPO I KOŽA, CERKI, ČHIL I BELEVAS, KRVAVICE I HARI MAS« (parklje in ušesa, rep in kože, ocvirke, masti in špeha, krvavice in malo mesa), »SALATA I ŠERENGERE ŠAHA, KUMARE I PAREDAJZI, KORENI I KORABA, HUJA I LOLI PISA, ČEBULA I ČESNO, KISALO KUMARE I PAPRIKE DU GLAŽI, ŠUKE GOJA I BELEVAS, MARMOLADA I MEDO DU GLAŽI, CUKRO I JALI KAFA, KARADI PALENTA I HABE. PA JOŠ SAVI TASADI KHAJNI, PHENELE GADŽI. PA LONORI VASO KARAVI HABE, PA JOŠ SAVO DINARAČI THERAME, DA PESKE LAKO ČINAME MARORO…(Solato in glavnato zelje, kumare in paradižnik, korenje in kolerabe, krompir in rdečo peso, čebule in česna, kisle kumare in paprike v kozarcih, suho salamo in špeha, marmelado in med v kozarcih, sladkor in sirovo kavo, kuhano žgance in jed. Pa še kakšno zadavljeno kokoš je rekla kmetica. Pa soli za kuhanje hrane, pa še kakšen dinarček sva dobila, da sva si lahko kruh kupila)...
Moja mamica je bila poštena, zato nama, dobri Šmihelčani, nikoli niso zapirali vrata. Le jaz pa sem resnično, kot nevedni Romski otrok, »ČORAVE« (Kradel). »AVRI GULU KHERA« (Zunaj pred hišami), kjer so se kmečki otroci igrali in puščali ali pozabili: kakšno plastično ali leseno otroško igračko, da sem se lahko doma, veselo igral. In kaj sem kradel? »TIKNORI KARJOLICA I LOPATICA« (majhno korjolico in lopatico), »AJMORAČI I LETRIKICA« (ajmorček in avtomobilček), »PIŠTOLICA I SABLJICA« (pištolico in sabljico), »ROBOTO I KHERORO« (robota in hišico), »ROJORI, VILICE I ČHURIKORI« (žličko, vilice in nožiček), »TIKNORI ŽUNKICA I LUTKICA« (majhno žogico in lutkico). »PU NJIVE« (Na njivah): »PAREDAJZI I THULE JAGODE«, (paradižnik in debele jagode), ki sem jih že na poti pojedel....Naj mi dobri Šmihelčani ne zamerijo. Oprostite mi in hvala vam. Hvala vsem Vam, Šmihelčani za vašo dobroto. Nekateri so že umrli, nekateri pa še živite. Hvala učiteljem, ki so me učili v Šmihelsko Osnovno šolo. Za pokojne učitelje oz. učiteljice pa naj sprejmejo mojo pohvalo njihovi otroci, vnuki, vnukinje...Hvala Šmihelskemu Župnišču, hvala vam fantom in dekletom, ki smo skupaj hodili v šolo. Hvala tudi vam otrokom, vnukom in vnukinjam, ki so vam starši že umrli. Zato v njihovem imenu in v mojem imenu sprejmte mojo pohvalo in SLAVO. Hvala vam, ki ste še živi in s katerimi se kdaj pa kdaj »DORESAMO PU DROM PU CESTA« (srečujemo na poti na cesto). »HVALA, SARENGE TUMENGE« (hvala, vsem vam): »LAČHE GADŽE I GADŽJA« (Dobrim kmetom in kmeticam), »ZURU GADŽIKANE GAVA«: (Iz kmečke vasi): Šmihel, Košenice, Regerča vas, Gotna vas, Graben, Kmetijska šola Grm, Nad Mlini, Kristanova ulica, Okolica Kmetijske šole Grm, Škrjanče, Boričevo, Stranska vas, Uršna sela, Petane, Mrašavo, Sreberniče, pa nazaj Brod, Drska, Kandija, Mestni bloki, hiše…In še bi lahko naštel kje sva jaz in mamica prosjačila. A najlepši spomin mi je ostal na vas Šmihel in Šmihelčane. Zato se vam prav lepo in prisrčno zahvaljujem še enkrat vsem vam, Šmihelčanom in vas prav tako pozdravljam. »VESALO HINO, DA LAKO HINO TUMENGARO ROMANO SOSEDO I KOLEGA« (Vesel sem, da sem lahko vaš Romski sosed in prijatelj). Rad vas imam in spoštujem. Rad te imam Šmihel. »ŽELINO TUMENGE BUT USPINDI BUTI. BUT VESELI, SASTIPE I BAJT. (Želim vam obilo uspeha pri vašem delu. Veliko veselja, zdravja in sreče). Pozdravljam tudi vse; osamljene, bolne, invalide, upokojence, ostarele, onemogle, trpeče, žalostne, obupane, razočarane, zapuščene, revne in bogate. Moške, ženske, družine, ter vse otroke…Opravičujem se vam za morebitne pisne napake. Prepričan sem in verjamem, da boste vsaj malo in brez sramu sprejeli, to mojo javno zahvalo in pohvalo?

Naj vas Bog, spremlja in varuje!
Vaš Romski prijatelj,
Rajko Šajnovič

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev