(0:24 – part I)
ko kaplja se utrga dol z mogočnega neba,
šepet nosi veter in molitev za oba,
skoz vsa ta leta, čustva so bila načeta,
nevihta na obzorju, nč dobrga ne obeta,
prekleta nej bo sekunda ko sva se spoznala,
se zaljubila in v igro nevarnih src podala,
do sedaj oba, poraza ne poznala,
a zdj bova njeno moč na grd način spoznala,
z dušo se predala in nikol pričakovala,
da to je ta dan, ki sva se ga vedno bala,
prišel je prezgodaj in med iluzijami prikrit,
z odtenkom toge barve, in z žalostjo obvit,
in zdj ko sva obstala, nemočna brez besed,
je nastopu čas, da stopm osamljen v ta svet,
ponovno na začetku, z zgubljenimi spomini,
niti smrt se ne prbliža tejle bolečini,
tej izgubi, tem ponosu, tej ljubezni in odnosu,
ne glede na vse, jst zmer v srcu te bom nosu
(1:19 konc, 1:38- part II)
zdaj pričakujem, da utrga se nebo
na tisoče džnih kapelj, da prekrije mi telo,
ker nazaj me več ne bo, to moje je slovo,
pridružim se vsem solzam in izginem pod zemljo
naj me vpije žalost, naj vpije me ta svet,
brez tebe jst ne morem in tud nočem več živet,
ker nekdo je ugasnu, luč na konc tunela,
le še tema me obdaja, sreča je zbledela,
govorijo mi, da čas zaceli vse rane,
ampak take bolečine noben živ ne dojame,
in oprosti mala moja, ti ničesar nisi kriva,
mogoče je res že čas da se s srcem odvojiva,
da se prepustiva, toku tegale življenja,
želim si da boš srečna in pa daleč od trplnjenja,
(2:20-konc, 2:40 – part III)
da pa le ne boš pozabla na vse lepe čase,
sm tu da te spominjam, da jih lohka vežeš nase,
nič ni narobe s tem, da spomini zaživijo
da se misli prepustijo in v preteklost poletijo,
ker to je tisto, kar mene ohranja pri močeh,
ko občutki so pri tleh, se spomnem na tvoj smeh
na tvoj dotik, na tvoj poljub, na lesket v očeh,
in le trenutki kot so te, nosijo me dalje,
da si upam upat, da nekoč bom imel spet sanje,
in morda, le morda se ti prikradeš vanje,
in potem bo spet na nebu sonce zasijalo,
pogrelo mi srce in novo upanje mi dalo,
da se morda,nekoč prekrižata poti,
najine preteklosti… prihodnosti… večnosti?
V meni srce, hladno zdele bije,
težka misel v men, na neznano pot zavije,
da se skrije, nedosegljive iluzije,
se mi pred očmi vrtijo, kruto zabolijo,
globoko v srcu, velik krater naredijo,
čustva zvisijo, a moje roke, nazaj si te želijo,
solzne oči, prepočasi se sušijo,
grobo sled na mojem licu zapustijo,
nežno in tiho, kot snežinke se stopijo,
okrepijo, in kot deroča reka po licu dol spolzijo,
zanemarljiva je gostota, ne štejem količine,
ni formule, ki bi izračunala moč bolečine,
in rabu bi osebo, ki te muke ublaži,
sam pač ne gre, ker ta oseba zmeri bla si ti,
in sram me je priznt, da še zmeri me boli,
da med sabo sva bla najbl odkrita v temi,
ko ni luči, ko si ne vidva iz oči v oči,
sred noči, ko ves normalen folk že spi,
ti šepetam na uho, da ljubim te močno,
sam čemu trud, vse bo v pozabo šlo…
(ref.:)
Zadnji spomini, zadnje slovo,
zadnji spomini, vse v kurac je šlo,
zadnji spomini, največ bolijo,
zadnji spomini, za vedno živijo
trenutek tišine, pove več kot neštete besede,
trenutek tišine, odvrne ljubosumne poglede,
zajebal sm na velko, ker nism ti zaupu,
če bi lohk vrnu cajt, bi se bolje potrudu,
boru bi se zate, a ne prenesem trplena,
boru bi se zate, a zdi se brez pomena,
enkrat sva začela, enkrat sva končala,
le zakaj bi 2x roko v isti ogenj dala,
a nej se borim, a nej se vdam,
sebi poraz, drugmu zmago priznam,
težko ljubim neko, ki si tega ne želi,
težko vztrajam pri nečem, česar sploh ni,
sam nee, moja bitka je že žal končana,
pregloboka rana, je bila v meni zadana,
pozabla me boš in drugemu srce predala,
jst pa spakiru in šu na ulice samskega stana,
a hvala ti za teh 5 tednov in 4 dni,
z ljubeznijo so v moje srce gravirani
žal mi je sam, da pač nisva dojela,
kva vse bi lohka skupi imela,
in žal mi je, da je ljubezn zbledela…
(ref.:)
Zadnji spomini, zadnje slovo,
zadnji spomini, vse v kurac je šlo,
zadnji spomini, največ bolijo,
zadnji spomini, za vedno živijo
nešteto je ljudi okol mene, a nobenga ne poznam
tisoče glasov,a sam tvoje krike prepoznam
newem zakaj je tko, a tko nebi moral bit,
res vse bi dal, da bi me lohka pršla pomirit,
nikol si nism mislu da bi loh tko nizko padu
ker sm zgubu njo, katero sm med vsemi najbl rabu,
jst nočem več živet, ker nočem znova začet
in ko po tolkmu času še kr ne nehat bolet
povej kako pozabt na to, da life si čem vzet
ko sm razpet med njo in tem kar ponuja kruti svet,
ko edina uteha je iluzija nekega uspeha
ko noč in dan se obračaš bogu, a sploh nimaš greha
in kam naj se obrnem, vsi delijo mi nasvete
frendi niso bli v pomoč, mogoče zdej bojo tablete
skoz ko bla sva objeta, težko sm te spustil,
skoz ko dal sm ti poljub, sm spremlu tvoj odziv..
(oprosti mi za te besede vem da ti ne sede
kar je blo je blo pa čeprov noči so včasih blede
a sm nekak dojel da, brez tebe je življenje
zdej bom šu naprej in našu novo si veselje
še sama si mi rekla da mogoče sva premlada
da bi nama resna zveza postala loh navada
to ble zadnje so besede ki iskreno so zvenele
in srce so mi razbile na čisto male dele)*
hotu sm sam vedt- čutš isto kakor jz?
zmeri ko zaprem oči, vidm tvoj obrz
bila si dobra vila, ki me k sebi je privila,
in nekoč mi šepetala, da nikol me nav pustila
in vrjel sm tem očem, ki so gledale me,
z iskrenostjo navdane, vrjel sm jim vse
vrjamem jim še zdei, pa čeprow vse je mimo,
spomnem se vseh besed, a zavit sm v tišino,
težko te je pozabt, če vse me nate veže,
skušam te odmislt, a mi je samo še težje,
fol preveč je pesmi, ki s tabo jih povežm,
f0l preveč je solz, ko ponoči sam se uležem,
stegnem roko a ni nobenga kerga lohk objamem,
mrzu povštr, ponazarja čustva in besede
ko si rekla mali moj za vedno tega zdej več ne vrjamem
(oprosti mi za te besede vem da ti ne sede
kar je blo je blo pa čeprov noči so včasih blede
a sm nekak dojel da tud brez tebe je življenje
zdej bom šu naprej in našu novo si veselje
še sama si mi rekla da mogoče sva premlada
da bi nama resna zveza postala loh navada
to ble zadnje so besede ki iskreno so zvenele
in srce so mi razbile na čisto male dele)*
zdj šele spoznavam, kaj pomeni bolečina
ko duša je razpeta in nobena misel mirna
rad za večne čase bi izbrisal te spomine
še si del mojga živlena a dovoli da me mine
z vsakim udarcem ki srce ga naredi
ko pumpa to ledeno kri, te brišem kot spomin
ker te nočem več v mislih, v srcu ali duši
vse odkar si me pustila se mi to življenje ruši
poskuši razumet da jst ničesar ne razumem
ti si šla naprej v lifu a jst nism tok pogumen
položu sm srce nekomur komur nebi smel
vem da si me mela rada in to zmeri bom vrjel
(oprosti mi za te besede vem da ti ne sede
kar je blo je blo pa čeprov noči so včasih blede
a sm nekak dojel da tud brez tebe je življenje
zdej bom šu naprej in našu novo si veselje
še sama si mi rekla da mogoče sva premlada
da bi nama resna zveza postala loh navada
to ble zadnje so besede ki iskreno so zvenele
in srce so mi razbile na čisto male dele)*
razočaran sem nad vsem kar sm postov,
hotu sm bit neki več, a zdj kot da sm obstal
zgubu sm se nekje na poti do resnice
ko so vse laži na poti mi srivile te platnice
v katerih videl sem oklep, ki nudu je zavetje
a zdj občutek mam, k da pred mano stena spet je
čez katero se podajam osamljen brez zaščite
ni vrvi napete ki bi ujele sanje mi razbite
tisoče komadov mi težko sestav celoto
ko borim se vsaki dan da premagam to samoto
v kateri sm se znajdu ko oči sm odpru
ko prisluhnu sm tišini in v sebe se zazru
in sm spoznal da le prazna sm lupina,
kakor list belega papirja, ki ostal je brez črnila
ko se trudiš kot budala da bi kej napisu,
cilje si zarisu, sam od sebe,od nobenga ne prepisu
a v lifu ni vodila ki bi duša mu sledila
vsak sam si določa na ker način se pot bo odvila
bolj ko moja se odvija bolj sm razočaran,
sprva bil očaran zadnje čase vedno bolj prevaran
občutki iz leta v leto vedno bolj se delijo
vedno bolj sm prepirčan da na vrednosti zgubijo...
dovolte mi da vas popeljem v leto nula dva
simpatična družina kjer ostala sva še 2
ker se bog je odloču da trije smo preweč
da fotr je odveč, zdej med nami ga ni več
razočaran sem, ker mene ni nihče nč prašu
zdj sm brez očeta in upam da svoj mir je zgorej našu
zdej besede bom raznašu, vsem k hočjo slišat
da življenje je le zgodba ki sam jo moraš spisat
vdaja je za reve ki so zgubl moč do vere
mi2 jo še mava, da lohk greva skoz večere
težko je furat duo, kjer bi trio mogu bit
a s časom se sprajzenš da osamljen čakaš svit
ogromno je ljudi ki vejo kok izguba zaboli
kar nas ne ubije nas močnejše naredi
če to res drži, naj se me vsak boji
ker globoko v sebi nosim moč tisočih ljudi
hladn kakor kamen sredi belga dneva sanjam,
klanjam se ljudem katere bolečina razvaja
kdor se ne predaja čaka zlata ga medalja
odraste samo tisti ki ga sreča ne razvaja
bal sm se sprememb,odkar pomnim zase (**)
a sprememba je edina stvar ki konstatno spremlja čase,
mase folka podlegajo tempu tega lifa
življenje ni več limonada, esmeralda al pa kera druga španska žajfa
boriti se je treba za obstoj v temu svetu
kot atlet v teku en napačn gib pa spet si na začetku (**)
včasih blo je dobro ko ljudje so bili ljudje
dones smo sam številke, korporacij zahodne nacije
a na silo to zavračam, in enačbo zdj obračam
ne bom le del računa, ker se loh višimi enačm
noben mi nau govoru da nism jst nism dosti dobr
edino jst sm tisti ki lahko sam po sebi hodm!!
