Pismo Nikomur

13. julij 2008 ob 09:00 | 630


zdei bedim nad njegovim malim telesom,
bolečina me ubija, in gledam proti nebesom,
upam da nama bo odpustu, kar sva naredila,
in še vedno obžalujem da sva se tako odločila,
a bla sva še premlada, da bebo bi rodila,
še sama sva otroka, in ta smrt me bo izučila,
pa zmeri sm govoru, če pride do zanositve,
bom obdržu bebo ne glede na tuje odločitve,
a ko se taka situacija, v življenju res pojavi,
nič weč je ne ustavi, in nič je ne popravi,
in ko mala zvezda, zasijala bo na nebu,
sam takrt bom vedu, da nisi mi zameru,
le še vera me ohranja, da totalno ne znorim,
da si zaželim, da nikol se ne zbudim,
pa čeprow sekunda za sekundo, dan za dnevom,
ti si tisti ki ga ni, a jst sm tu za zmerom,
brez tebe in brez tvojih, učkov malih, plavih
povei mi mali, je dovolj da bomo obžalovali
a vedi le da tvoja mama in tvoj glupi stari,
dala bi svoj life, da bil bi spet med nami,
ponoč se zbujam prepoten, ne spim in sm zgublen,
molim za še eno šanso, a vrne te noben

ko se dan preliva v dan, in noč se v noč,
kličem na pomoč in počasi zgublam tole moč,
ker tvoja smrt je težko padla na oba,
trudva se živet naprei,a včasih se ne da

pogrešam te noči, ko ob tebi bi bedel,
te objel, in ti vrnu bit srca, k sm ti ga vzel,
preterpel sm več, kakor srce lohka zdrži,
a še najbolj me boli, da tebe poleg mene ni,
tolko je stvari, katerih rad bi te nauču,
črko za ločilom, da boš stavke sam zakluču,
da bi lahko sam zaživu, in ne naju se zanašu,
cifro za enačajem, da te naw kdo okol prnašu,
dober dan, in lahko noč, bonton in pa manire,
da bi lahk v življenu, lažje podiru vse ovire,
da ko pride čas ko odločitve boš prnašu,
boš na njih prpravlen in se jih neboš nikol ustrašu,
in ne boš delu iste napake kakor midva,
zgubila sva te mali zdj samo še sence vidva

in tvoja mami bi ti pela, predno bi zaspal,
da bi mali slajše spal, in nekoč posredoval,
vse pesmi ki jih slišiš in jih pel svoji hčeri,
ko ne bo mogla zaspat, ob nemernih večerih,
da'b živlene te naučilo, kar pr nama je spodletelo
da odgovornost pride z leti,a ni kej manj veselo,
a polomlen mava obraz, tvoja mati in pa jaz,
nardila sva napako, k jo zdj popravla čas..

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev