Res je odlično napisal sin slovenskega pisatelja Miška Kranjca !

10. junij 2016 ob 17:45 | 212
Res je odlično napisal sin slovenskega pisatelja Miška Kranjca !

Predlagam, da se na naslednjih volitvah uvede novo polje s tekstom:
"Ne podpiram nobenega izmed zgoraj navedenih kandidatov na volilni
listi."

V kolikor bi 50% volilcev obkrožilo omenjeno polje, se volitve
ponovijo, noben izmed kandidatov na tej listi, pa ne bi smel
kandidirati naslednja štiri leta...

ČE TI JE KAJ DO SLOVENIJE, POŠLJI TO NA VSAJ TRI NASLOVE!

Pozdravljeni,

preprosto sem moral te svoje misli pri svojih sedeminpetdesetih letih
zliti na papir.
Rad imam to deželo - Slovenijo, rad imam to domovino, pokrajino -
Slovenijo,
ne maram pa da države v njenem institucionalnem ali oblastnem smislu.
Tega me je sram, tega me je groza in strah. Sram me je!

Moj oče je bil znani slovenski pisatelj, ljubil je to deželo, ljubil je
svoje ljudi, ljubil je to, da smo nekoč na svoji zemlji. Tudi jaz imam rad
to deželo.

Kot novinar, terenski, sem imel možnost, da sem jo kot eden redkih
Slovencev spoznal po dolgem in počez.

In je res lepa, enkratna, neponovljiva. In vedno sem bil vesel in ponosen,
da živim na tako lepi zemlji, v tako lepi deželi.

A za tak sistem se jaz nisem trudil, ne boril. Bil sem srečen, ko smo
dobili svojo državo, ko smo prišli na svoje, kot se reče.

Jaz to lahko rečem, ker so bili moji stari starši tlačani na zemlji
madžarske grofice. Ki sploh ni bila slaba.

Bil sem srečen, ko sem odraščal, od leta 1955 naprej, v neki državi, ki
se ji je takrat reklo Jugoslavija, kjer je bilo na začetku težko, zelo
težko.

Meni in mami je v podstrešnem stanovanju voda zmrznila v umivalniku.

A - vsak naslednji dan je bil težak, a vendarle boljši. Bil sem srečen,
da sem lahko hodil v šolo, da sem lahko študiral, da sem lahko dobil
službo, si ustvaril družino in v vsem tem užival.

Za boljši jutri.

Pa so bili boni za bencin, pa je bil sistem par - nepar za avtomobile, pa
je bila inflacija.

Ampak, dragi moji, bila je tudi sociala, bili so počitniški domovi, bile
so šole, bili so vrtci, bili so športni amaterski klubi, amaterska
gledališča, bilo je življenje.

Bila so potovanja po svetu, bil je nakupovalni Trst, Celovec, Graz, pa še
kaj. Vsak dan je bilo bolje.

A potem je prišla osamosvojitev, samostojnost, z novimi junaki - vsi iz
istega gnezda!
In so nam prinesli nove resnice, novo državo.

In sem upal vanjo, ponosen sem bil, da jo imam. Kako ponosno sem tista
leta
v Franciji, Belgiji, Italiji, pa še kje drugje potrpežljivo razlagal, od
kod prihajam, da sem iz Slovenije, da to ni več Jugoslavija. Bil je en sam
ponos.

Potem pa minejo leta... Potem pride privatizacija, pride tranzicija,
pridejo pidi in sodi, pride Koržetov sklad za državna podjetja.

In potem pridejo razni Bavčarji, Kordeži, Valanti, Duhovnikove, Volki,
Šroti, da Hildice ne pozabim, in cela plejada z njimi zlizanih novih
povzpetnikov.

In z njimi povezanih novih menedžerjev z mojim nekdanjim kolegom Samom
Miličem Hribarjem na čelu.

Kdo bi jih vse našteval. Škoda časa in prostora. In potem nam ukradejo
državo.

In naredijo dva sistema, enega za "elito" in enega za navadne ljudi, za
sodobne sužnje. Mar je treba naštevati primere ... Mislim da ne. In potem
jemljejo, kradejo.

In ko skorajda vse "privatizirajo", si za ubogega človečka izmislijo še
recesijo. Odpuščanja, cesta, brez plač, ki so jih ljudje zaslužili,
brez zavarovanja, ki so ga že plačali. Brez upanja in brez prihodnosti.
In brez pravne države. Potem ga do konca oropajo.

Do tega, da ljudje ne morejo več živeti, da se po kleteh blokov vlačijo
kot podgane, da si pozimi najdejo topel kotiček, da bi dočakali jutri.

Brez služb, brez prihodnosti. Kje so Litostroji, Mure, Tami, Labodi,
Lisce, Mipi, Jutranjke, kje je SCT, kje je Vegrad, kje je Prevent
itd............

In kje so ti ljudje.
In kje je denar, ki je bil tam. Kdo ga je vzel, kdo ga je privatiziral.
Kdo
je pokradel NLB.
Za zasluge so direktorji dobivali nagrade, saj se še spomnite imen. Upam
da.

Pa še ni dovolj. Potem se vsi ti "mojstri", ne bi rad uporabil hujšega
izraza, potem se lotijo še generacije upokojencev. Tistih, ki so jim s
svojim delom dali sploh možnost, da so svoje riti prinesli do šol in
fakultet, da so postali to, kar so.

No, prepričan sem, da tega njihovi starši tega niso želeli. In na to
niso ponosni. Zdaj ropajo še njih. Sramota.

In kaj so dali mladim? Povejte mi, kaj in kakšna je vaša prihodnost. Če
mi boste dali optimizem, bom srečen. Pa se bojim, da ne bo nikakršnega
optimizma v vaših odgovorih, če bodo pošteni. Na žalost.

Mi bomo na stara leta delali do smrti, kje pa boste vi dobili službo, kako
si boste ustvarjali boljši jutri, lepšo prihodnost. Kako boste v
življenje spravili vaše otroke, ki so nekaj najlepšega, kar se vam lahko
zgodi. Povejte mi, kako!
O vsem tem tudi pišem, vsak teden, vsak dan o tem razmišljam. Pa ne
pomaga.
Treba je nekaj narediti. To, kar je pred nami, verjemite, ni dobro.
Ne pelje nikamor. To je preprosto kraja v imenu - koga že?? - morda
ljudstva.
Dajte no, to je svinjarija.
Pa še vedno bom zapisal: imam najlepšo domovino, najlepšo deželo, rad
imam Slovenijo.

A čas je, da se nekateri, mnogi umaknejo. Dovolj je je bilo. Dajte nam, da
zadihamo.

Matjaž Kranjec (moja hči samo razpošilja moj tekst, ker jaz sem iz časa
navadne tehnike, saj razumete. Ampak znam pa razmišljati....)

Komentarji 1

če želiš komentirati, se
DonciBalonci
DonciBalonci7 mesecev nazaj

Čas je, da se nekateri, mnogi, umaknejo...hm, od polnega korita nihče ne bo prostovoljno odšel kar sam. Svinje in "svinje" se vedno drenjajo pri koritu, dokler ni prazno, pa še potem vedno kakšna, tu in tam, preveri, če je morda spet kaj noter padlo.

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev