Ponovno rojstvo

22. november 2009 ob 20:53 | 210



Kar nekaj časa sem razmišljala, ali naj obudimo tole legendico, nocoj pa je tak večer, da sem se odločila. Naj bo, upam le, da bom bolj pridna!

Trenutno sem sicer v fazi, ko daljše in koncentrirano branje časopisov ni ravno na dnevnem redu, ampak mi je vseeno uspelo preleteti obe sobotni prilogi, ki jih rada prebiram. Članek o naravnih porodih je seveda pritegnil mojo pozornost.

Moje izkušnje s porodoma so čisto drugačne od opisanih. Prvi je bil pač prvi, trajal je osem ur, imela sem epiduralno in zdelo se mi je super. Ni bilo nobenih zapletov, zaradi epiduralne sem bila čisto mirna. Čisto povprečen porod torej, vključno s klistiranjem.

Drugi je bil ekspres. Ob četrt čez šest zjutraj sva se šele spokala od doma, ob sedmih je bil pa Gašper že rojen (živimo pa pet minut od porodnišnice). Iz avta sem se privlekla (dobesedno, skoraj nisem več mogla hodit) direkt v porodno sobo, po par popadkih je bilo pa že vsega konec. Nč ctg-ja, nič klistirja, nič drugega kot postelja v porodni pa noge narazen. Sliši se super, ampak moji pravi občutki med in po porodu so bili bolj realni. Zmenjena sem bila z anestezistom, da dobim ultivo, pa seveda ni bilo časa. Tako da sem na koncu neplanirano pristala na čistem “naravnem” porodu. Spet nobenih zapletov, nič rezanja, nobenih poporodnih težav. Skratka, idealno.

Porod je zame lep samo zaradi končnega rezultata, vse prej in vmes mi je neprijetno (če uporabim zelo milo besedo). Pa pri tem sploh ne mislim na takšne malenkosti kot sta klistir in britje. Večina punc se dandanes tako sama pobrije, tako da tisto britje v porodnišnici res ne more biti neko hudo nasilje, klistir je pa v primerjavi s popadki tudi mala malca. Čeprav sploh nisem hudo občutljiva na bolečino, so popadki proti koncu z eno besedo - neznosni. Komaj čakaš, da minejo in vsaj jaz se v tistih trenutkih nisem sposobna spraviti v stanje, ko bi se “zlila z bolečino” in čutila kakšne “orgazmične tresljaje”. Če primerjam prvi in drugi porod in si teoretično predstavljam tretjega, bi se sigurno odločila za epiduralno, se pa sploh ne sekiram, če bi zaradi hitrosti odpadla in bi spet pristala na naravnem.

Hočem reči, porod je ena izmed tistih izkušenj v življenju, za katere sem vesela, da jih imam, a sem mnogo bolj vesela, da so za mano. Nujno zlo, ki pa res vodi do dojenčka in je zato tudi lepo. Zdaj bi že znala roditi tudi doma, a si tega prav nič ne želim. Mislim, da sodim med tiste, ki jih navzočnost babic, belih halj in bolniških postelj v kritičnih situacijah prej pomirja kot vznemirja.

Navijam torej za “nenaravni” porod. Sem za epiduralno, za ultivo in za to, da se zadeva opravi v porodnišnici. Sicer pa je porod v primerjavi z nosečnostjo in kasnejšim materinstvom čisto precenjena tema. V vsakem primeru hitro mine, kar je zame vsekakor njegova druga najboljša značilnost! Zdaj pa naredim piko in se grem stisnit k prvi najboljši…

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev