Nočne more

10. februar 2009 ob 18:44 | 1565
Ne maram jih, a že zelo zgodaj se spomnim, da sem jih imela. Ko smo živeli še na Gorjancih, to je bilo do 5 leta starosti vem, da sem sanjala kako en grd škrat seka glavo moji stari mami s tako zavito sekiro. To je moj prvi spomin na more. Potem smo se odselili, nekako sem se navadila na drugo okolico in potem se je proti koncu osnovne šole spet začelo. Razna brezna, kača, padanje, letenje... Konec srednje šole je bratranec storil samomor. Spet more. Nekako se je umirilo, potem pa skoraj dve leti katastrofe. Ponoči sem slabo spala. Sanjala pa tako živo, da nisem vedela ali je bilo res ali samo sanje. Nekoč sem zjutraj spraševala doma, če so slišali ponoči rešilca. Gledali so me, kot da sem padla z lune. Ampak jaz sem bila prepričana da sem videla in slišala rešilec mimo hiše. Skoraj celo leto nisem ponoči nič spala.. ob 11 sem šla spat, do treh sem se vrtela po postelji, potem sem šla spet pokonci. Dostikrat se je zgodilo, da sem stišala tv, kadar so šli naši v službo, da niso videli kako ob 5 zjutraj še vedno čujem. Sanje...katastrofa...raje bi kopala jarke cel dan kot zatisnila oči ponoči. Kdor tega ne doživi ne more vedet, težko je opisat z besedami te občutke, ko več ne ločiš ali so sanje ali se resnično dogaja.

Komentarji 1

če želiš komentirati, se
valkira
valkira8 let nazaj

lovilec sanj pomaga...mal čudn sicer zveni,ampak indijanci so vedl,kaj delajo ;))))))

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev