Violinist v metroju

22. februar 2009 ob 10:19 | 638
To sem dobila danes na mail, se mi zdi prav, da gre zgodba naprej. Mogoče je resnična, mogoče samo novinarska raca.


VIOLINIST V METROJU

Moški se je vsedel na postaji metroja in začel igrati violino.
Bilo je mrzlo januarsko jutro v Washingtonu.
Igral je 6. Bachovo simfonijo - približno 45 minut.
Bil je čas gneče , zato je v tem času šlo mimo približno 1000 ljudi,
večina od njih na poti v službo.

Po 3 minutah je šel mimo moški srednjih let in ga opazil.
Upočasnil je svoj korak , se ustavil za nekaj sekund , nato pa nadaljeval
svojo pot.
Čez minuto je glasbenik v klobuk prejel 1.dolar : vrgla mu ga je ženska
in brez ustavljanja odšla naprej.
Nekaj minut kasneje se je nekdo naslonil na zid in ga poslušal ,
toda kmalu pogledal na uro in odšel. Očitno je kasnil v službo.

Še najbolj se je zanj zanimal 3-letni otrok.
Mama ga je sicer vlekla , vendar se je uspel ustaviti in si ogledati
violinista.
Potem ga je mami uspelo odvleči , otrok pa se je potem še ves čas oziral
nazaj.
Podobno se je zgodilo kasneje še pri nekaj otrocih ,
toda vsi starši brez izjeme so jih odvlekli naprej.

V 45 minutah se je samo 6 ljudi ustavilo in ga nekaj časa poslušalo.
Približno 20 ljudi mu je dalo nekaj denarja in potem nadaljevalo svojo pot.
Nabral je 32 dolarjev.
Ko je končal in je glasba utihnila , tega nihče ni opazil in nihče ni
ploskal.

Nihče ni vedel , da je bil ta violinist Joshua Bell - eden najboljših
glasbenikov na svetu.
Igral je eno od najlepših skladb , kdajkoli napisanih na violini vredni 3.5
mil.dolarjev.
2 dni pred tem je igral v razprodani dvorani v Bostonu -
povprečna cena sedeža pa je bila 100 $.

To je resnična zgodba. Joshua Bell je igral incognito v postaji metroja -
dogodek pa je organiziral Washington post , kot del preizkusa
o percepciji , okusu in prioritetah običajnih ljudi.
Ali sprejemamo lepoto ?
Ali se ustavimo , da bi jo občudovali ?
Ali prepoznamo talent v neobičajnih okoliščinah ?

Eden od možnih zaključkov bi bil :
Če nimamo časa , da bi se ustavili in poslušali enega najboljših
glasbenikov na svetu ,
ki igra eno najlepših melodij kdajkoli napisanih ,
koliko drugih lepih stvari v življenju smo in bomo še zamudili ??




Vsekakor nosi sporočilo.
Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.(Mali princ)
Na žalost je tako, da vsi hitimo, ženemo se za tisto plačo in neke materialne dobrine, ki jih želimo zato, ker nam tako narekuje družba. Pozabljamo na mir in tišino, naravo in spokojnost, ki se najde v njej. Ob nedeljah namesto na izlet ljudje šibajo v šoping centre ogledovat izložbe. Kaj imajo od tega? Gnečo in nervozo na cesti. Kaj ko bi uvedli obvezen obisk osamljenih? Obvezna kosila s sorodniki enkrat na mesec? Ideja ni slaba... ampak... Najbolj neumen izgovor: ni časa.
Povem po pravici, da sem svoje sorodnike (starši in sestra izuzeti) videla nazadnje avgusta. Pa vsi živimo v sloveniji. Žalostno, ampak to se dogaja.


Komentarji 12

če želiš komentirati, se
Milenca
Milenca7 let nazaj

lepo

davorin11
davorin118 let nazaj

Lepa zgodba, z dobrim naukom, ki v večini kar drži:)

Specially
Specially8 let nazaj

Bi kar verjela, da je bilo tole res...
Še bolj je pa res tisto, kar si sama dopisala...na žalost...

V---
V---8 let nazaj

Zgodba vsebuje res dobr "nauk", zakljucek pa tud v "vprasanjih" ponuja odgovor... ;) .

dusankragelj
dusankragelj8 let nazaj

Če ti kaj moja beseda mi dovoli da takole pokomentiram tvojo, izjemno lepo zapisano zgodbo. Pri washington Post-u ne bi bilo prvič, da bi izvedli tak preizkus, zato verjamem , da je zadeva resnična! Bistvo pa je nekje drugje: "sploh ni toliko pomembno ali je zgodba resnična ali ni"...kot je pomembno njeno sporočilo...Tega pa si krasno zapisala s svojimi miselnimi besedami.
Čeprav so bili tisti vsi mimoidoči tudi ljudje , so bili na poti v službo, kjer velja eno samo pravilo: ko greš v službo, ne veš če jo boš še zadržal zvečer, ko odhajaš domov...(govorim o ZDA in tamkajšnjem sitemu) ...vendar so ti ljudje (amerikanci in sestavljanka narodov)po svoje tudi zelo čustveni in bi se ob prvi podobni priložnosti, v mirnejšem okolju, ob primerni uri...znali ustaviti ob ali v bližini violinista, ga poslušati, mu zaploskati , se mu prikloniti za njegov dar , pri čemer-spet povdarim, ni nujno, da bi v njem prepoznali velikega umetnika in to je bil po mojem namen takšnega preizkusa, poleg marketinškega, brez česar se pri njih itak nikoli nič ne dogaja...

Morda sva se razumela, morda nisva, kar spet ni tako pomembno, kot je pomembno to, kar si v zaključku tako lepo sama zapisala...HVala !

aknardaj
aknardaj8 let nazaj

Mislim da je zgodba resnična...na žalost.

Zasledovalec
Zasledovalec8 let nazaj

...hmmm , nimam komentarja ....

crtomir8
crtomir88 let nazaj

...morda je res...morda pa tudi ne...tako kot imajo vsake oči svojega "malerja"...prav tako ima vsako uho svojo glasbo...vsaka "obveznost" je v breme...duši...vsak človek je sam zase unikat...sama zgodba pa da mislit...

Robin
Robin8 let nazaj

dobra zgodba

valkira
valkira8 let nazaj

...in ne opazimo bistvo vsega...ker smo preveč zavarovani sami s sabo

lepo napisano

deniiis
deniiis8 let nazaj

resnica...preveč se nam mudi ;)

dule82
dule828 let nazaj

SE STRINJAM

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev