Vožnja s trolo

22. april 2009 ob 12:41 | 232
.za mano je še en razgovor, koliko bo uspešen bom videla drug mesec. Namen tega pisanja ni razgovor ampak ljudje, ki sem jih srečala na busu.

Najprej starejša gospa, v nosu napeljane cevke, ruzak s števcem v roki poleg torbice. Sedla je na prost sedež in zvedavo opazovala ljudi okoli sebe. Njen obraz je bil naguban, simpatičen, oči iskrive, kadar je pogledala majhno punčko zraven sebe, se ji je nasmeh dotaknil ustnic.

Drugi je bil moški nekje mojih let, z berglami. Takoj sem ugovtovila, da ima protezo, imel je visoke čevlje z debelimi podplati in čudno je upogibal nogo. Njegov obraz žalosten, oči žalostne, globoke rjave, ko sem ga pogledala vanje, je umaknil pogled. Zdel se mi je tako nesrečen. Obupan, gledal je v tla.

Spet se morem zamislit nad sabo. Kako si sploh upam jamrat če me neki v želodcu zvija ali pa kakšna podobna neumnost. Kako so lahko ljudje polni optimizma, pa ne morejo sami po stopnicah? Poznam dva, tri, ki so na vozičku. Ko so prebrodili tisto krizo in dogodek zaradi katerega so pristali na vozičku, so postali optimisti, družabni in dobrovoljni. Nekoč, ko sem še živela doma, smo se v krškem dobili pod pacifikom ekipa nekaj ljudi. Eden je bil na vozičku. Trije so ga zagrabli, nesli dol po tistih smotanih stopnicah, po katerih je bilo mene v petah strah hodit. Dve ure so minile v čisto prijetni družbi, smehu in šalah. Potem pa spet hop trije nesejo nazaj gor po stopnicah.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev