hvala

18. september 2010 ob 15:11 | 261
Pridejo trenutki, ko moramo čez pekel, da vidimo tisto, kar je res vredno videti. Čeprav redkokdaj obupamo, ne bi bili pošteni, če bi trdili, da nihče med nami ni nikoli obupal za nekaj trenutkov nad življenjem. Če bi rekli, da nismo bili nikoli tako prekleto nemočni, da nismo mogli zadrževati solz, da nismo mogli vstaviti drhtenja telesa, ki ga je stresalo tiho ihtenje. Velikokrat to vse zaradi nečesa, kar sploh ni bilo vredno vsega tega, ker nikoli ni obstajalo... tudi sama sem to doživela, pravzaprav so moja čustva vedno globoka, pa naj gre za katerokoli čustvo, da se mi to večkrat zgodi, da padem z višav na trda tla, ker vztrajam in verjamem do konca, ko res ne obstaja nobeno upanje več. Danes se sprašujem, zakaj nisem hotela slišati glasu ki mi je vneto ponavljal resnico, ki jo je hotel vcepiti v mojo glavo. Da, bili so trenutki, ko je temu glasku uspelo, da me je prepričal za nekaj trenutkov, a sama sem se zopet prepričala nazaj, da to ni res, tako da sem si nazadnje celo verjela. Ker sem HOTELA verjeti. Bilo je lažje, kot pa se spopasti z bolečino. A, kaj, ko je moral priti dan, ko je bolelo. Dan razočaranja, še toliko večjega razočaranja, ker sem izdala samo sebe. Ker sem žrtvovala svojo hrbtenico zato, da ne bi izgubila ljubezni, da ne bi bolelo. Ves ta čas, ko sem gledala v daljavo, stegovala roke k nečemu, kar nikoli ni moglo biti moje, hrepenela po tistem in čakala, da bom dobila, kar želim, se borila za nedosegljivo stvar, pa je tik pred menoj bilo nekaj, kar je čakalo name. Bilo je tako jasno, a sem vseeno spregledala, ker je bil moj pogled uprt v daljavo preko vsega, kar je ležalo pred menoj. Tako vneto sem iskala po meglicah prihodnjega dne tisto nedosegljivo, da sem pozabila gledati okoli sebe. In šele, ko sem obupala, sem spustila svoj pogled, sem videla, dragi moj prijatelj, kako mi ponujaš roko v oporo moji bolečini. Nisi mi očital, ker sem te spregledala, nasmehnil si se in podal roko, da ne bi padla v svoji bolečini. Hvala ti, da si si vzel čas in bil še vedno tu, ko sem te potrebovala. Hvala ti, da si čakal, da te opazim. Hvala ti, da si govoril z mano, me tiho poslušal... Hvala ti, da si mi odprl oči, da sem se nehala kriviti, in da zopet verjamem v življenje. Hvala ti za odgovore, kdo je vreden tega, da je v mojem življenju, da je vreden moje ljubezni. Ob najinem pogovoru sem marsikaj spregledala in moje oči so jasne.Hvala ti stokrat, da si!



Pokazal si mi, kako ljudje ne znamo rešiti svojih težav, medtem, ko bi jaz tebi isto svetovala, če bi gledala od daleč, kajti kar se nas osebno ne tiče, vidimo. In zato tudi mi, ki vemo, kaj je prav in kaj ne, velikokrat krivimo sebe v medsebojnih odnosih. A nismo krivi! Postavil si me v drugačen položaj, da sem lahko videla. Medsebojni odnosi so veliko več, kot pa le "jaz sem to in nič drugega, če hočeš sprejmi, če nočeš, pojdi!" kajti to je egoizem, partnerski odnos pa nima prostora zanj. Velikokrat se je treba prilagajati, velikokrat je potrebno narediti kaj, kar nam seveda ni čisto všeč, a če osebo ljubimo, bomo to tudi naredili. Ne za sebe, ampak zanjo, saj je ona navsezadnje naša druga polovica.



Hvala ti dragi moj prijatelj, da si mi pokazal pot, da si mi vrnil vero v samo sebe, kajti ni hujšega če kriviš samega sebe, da si koga izgubil. Ko zdaj brez solz ( ki si mi jih obrisal) gledam nazaj, vidim, kaj vse sem naredila, da bi rešila odnos. Moja vest je čista in lahko grem naprej! Dala sem veliko preveč, razdajala sem sebe, a kaj sem dobila v zameno? Ljubezen bi morala biti dajanje in prejemanje, bi morala biti nekaj čudovitega med dvema, brez tega, da padajo težke besede, brez umikov, morala bi biti polna zaupanja, ki ga dva ustvarjata. Ljubezen je svoboda, ko to dosežeš! Ko dosežeš zaupanje! Ko dosežeš takšno prijateljstvo, kot si mi ga pokazal dragi prijatelj! Je brezpogojno predajanje, a obojestransko, če hoče preživeti!



Vse to sem vedela, a poskušala sem drugače, ker sem želela ohraniti tiste lepe trenutke, slabe pa potisniti v kot.. a slej ko prej bi se slabi trenutki vrnili. Zatiskala sem oči, ker sem ljubila! In edino tebi se imam zahvaliti za to, da si podal roko, ko sem jo še kako potrebovala. Tudi moja roka bo vedno spremljala tvoje korake...

Komentarji 3

če želiš komentirati, se
Pehta44
Pehta446 let nazaj

Draga prijateljica, ČESTITAM, super blog si napisala, sem vedela čim sem prebrala povabilo, da me spet čaka branje, ki mi bo spet spravilo moje možgane v turbo pogon....
Lahko je srečen vsakdo, ki ima nekoga, na katerega se lahko 100% zanese, nekoga, ki je pravzaprav tudi toliko pogumen, da nam pove, česa ne vidimo, kar imamo, kot rečemo, pred nosom....kajti ljudje smo pač takšni, da najprej brskamo po sebi, za vse najdemo opravičilo, le za sebe ga ne znamo poiskati....in ko nam kdo to pove, se naši možgani podzavestno še vedno upirajo, nočejo potrditi, kar globoko v sebi že vemo....zato pravim, da je pogumen tisti, ki se loti naloge, da nam kapljico po kapljico naliva spoznanje in s tem gasi ogenj, ki smo ga zanetili sami v sebi in ne ve naprej, če ga ne bo opekel.....
Res je, če si opazovalec od daleč, in to vražje dober opazovalec, jasneje vidiš tudi tisto, česar človek, ki se ga zadeva neposredno dotika ne vidi, ali pa vidi, pa si noče priznati....včasih smo res kot noji, ki tiščijo glavo v pesek, po riti pa jih lahko tepejo....oprosti, a to se mi zdi dobra prispodoba.....

Prelep je ta tvoj zapis tudi zato, ker si nam odkrila, da še obstajajo ljudje, ki so pripravljeni podati roko in nas potegniti na svetlobo, za katero smo že pozabili, da obstaja..... JA, ŠE SO LJUDJE, tudi sama sem k sreči to še kako dobro spoznala in občutila....
HVALA ti, za ta zapis.....Vse lepo v življenju ti želim, lp :))

tota-babica
tota-babica6 let nazaj

Ja res je pridejo trenutki ki se nam zdi, da ni izhoda, da je grozen pekel...Pa spet pride lepo in pozabimo na hudo, samo nekje globoko v srcu se zareze in nikakor noce izginiti...trudimo se ali ne gre...
Ti znas to tako lepo opisati, kljub mojim ockam , zal nocoj ni moje Pehtice, da bi mi prebrala, sem se sama potrudila in verjemi mi ne enkrat 2x prebrala in ti lahko samo CESTITAM za ta cudovit blog....se pa kar dobro, dobro strinjam z najino prijateljico Pehto in se podpisem tudi pod njen komentar.
Verjames ali ne zdi se mi, kot da bi to jaz pisala NEKOC, kar pa vsekakor nisem....ja je pa isto razmislanje. Zelim ti se mnogo, mnogo zapisanih blogov, ker ti to znas na poseben nacin...Lepo nedeljo ti zelim lp

stuuupid
stuuupid6 let nazaj

pehta, tako dobro si opisala vse tole, da ne vem, kaj bi dodala... res je, ne da ne vidimo, NOČEMO videti, ker se zavedamo, kako bo ob spoznanju, a še hujše je, če izdamo sebe, se krivimo oz. dobimo občutek,ki nam ga dajo drugi, da smo sami krivi za izgubo, ki se je zgodila... postanemo zmedeni, ne vemo več, kaj je res kaj ne, kajti glasovi v nas se začnejo prepirati! želimo resnico, da postanemo osvobojeni, takrat bolj kot karkoli drugega potrebujemo nasvete tistih, ki jim 100% zaupamo, ki so ob nas in mi ob njih... potrebujemo PRAVE PRIJATELJE, ki imajo pogum, da rečejo tisto, kar nas bo prizadelo, a vseeno cenimo to, kajti takrat tisti glas v nas, ki je pravi, prevlada... osvobodimo dušo prepirov, ki se dogajajo ko smo zmedeni...hvala ti, draga pehta za razumevanje, hvala ti, ker si ena tistih, ki mi daje moč razmišljati pozitivno, hvala ti, ker mi daješ zaupanje in cenim tvoje mišljenje...hvala ti za to, kar si...vse lepo ti želim iz srca...
in tudi tebi babica želim vse najlepše, in tudi tebi se imam zahvaliti, da si kar si, da razumeš...res ti HVALA, da si sama prebrala, kajti to marsikaj pove, ker vem kako je...hvaležna sem ti za ta tvoj trud, za tvojo pozitivnost, optimističnost, ki jo v vsakem tvojem komentarju začutim...ja vedno pride sonček za dežjem, a potrebno je dati bolečini nekaj časa...ta teden sem bila precej odsotna, zato upam da ne zamerita, če sem pozno komentirala oz. če so bili moji komentarji bolj skromni, zraven tega nisem bila čisto zdrava, tako da se mi je vse zgrnilo na glavo in zato sta bila zadnja dva bloga pisana resnično iz duše, ker že dolgo nisem bila tako na tleh kot te dni, ko sem le dojela, oz si priznala, kaj se je dogajalo...zadnjič sem pokukala v kotiček, ker sem vedela, da bom pri vaju dobila nekaj pozitivnega... se spomniš babica? tudi to nekaj pove, kam sem se obrnila in za nekaj trenutkov sem govorila s tabo, pa vendar sem dobila žarek... :) še enkrat hvala obema in vse lepo v življenju, pazita nase... lepo nočko in prijetne sanje...:))

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev