ljubezen, ki ni uspela zažareti

16. avgust 2010 ob 23:01 | 152
Pokončno je sedela v sedlu, brado je imela potisnjeno naprej, ko je zrla v daljavo in spregovorila.

"Pojdi, svoboden si! Ničesar ne zahtevam od tebe!"

Njen glas je bil globok, hripav od bolečine. Ko bi vedel, koliko moči je bilo potrebno, da je izgovorila te besede. Če bi lahko pogledala v njegove oči, ki so bile polne jeze, razočaranja, bi se mogoče malo te jeze preneslo nanjo in bi ji bilo lažje. A pred očmi je videla njegov nasmejani obraz, njegove oči, v katerih so bile iskrice zabave... A ko so ji v zavest spet prišle njegove besede in so ji solze začele siliti v oči, se je obrnila s konjem. "Najdi srečo!" je še rekla in odgalopirala proti gozdu v divjem galopu.

Za hip je ostal kot prikovan, skoraj bi se že obrnil in zamahnil z roko, ko ga je premagala jeza.

"Ne bo kar tako pustila stvari nedorečenih. Prekleto, da mi bo pojasnila vse to!"

Z odločnim korakom je krenil v smeri gozda, kamor je odgalopirala. Našel jo bo, pa če bo cel dan hodil okrog.



Na slepo je dirjala okoli, da bi sprostila topo bolečino v prsih, da bi umirila bobnenje v glavi. Veter je mršil njene lase, a solz, ki so lile po obrazu, ni uspel sušiti. Ni opazila kapljic rose na travi, niti ni opazila lepote neba...O, moj Bog, zakaj je človeški ego tak sovražnik dobrim odnosom? Nikoli se ni znal vživeti v njena čustva, ali pa ni hotel se vživeti, niti ni poskušal... Rad jo je imel na svoj način, a ni ji zaupal. Bog je priča njeni ljubezni, Bog je priča, kolikokrat je zajokala, pa nikoli nič rekla. A ni ga krivila. Sama je hotela po poti, kjer je hodil on, čeprav je vedela, da je ta pot polna preprek, da so na njej ovire postavljene tesno skupaj, vendar je tudi vedela, da se na tej poti ne bi nikoli dolgočasila...A postala je utrujena, želela si je, da bi za nekaj časa lahko mirno plula, brez tega, da ob njeno življenje vedno buta orkan. Vedela je, da je dober človek, da bo odličen mož ženi, ki jo bo ljubil, ljubi, kot je ona ljubila njega. Nikoli ne bi pomišljala, če bi morala s svojim telesom zaščititi njegovega, nikoli pomišljala, če bi potreboval ramo, roko... A imela sta tako zelo različna mnenja glede ljubezni, življenja...Kako bi lahko sprejela njegov pogled, če jo je pa bolel tak pogled na življenje, če ji je odpiralo sveže rane? Poskušala je, prekleto, da je poskušala sprejeti, vendar se ni mogla dotakniti njegovega jedra, ki je imel zaklenjenega...Spomnila se je, ko ji je rekel, kdor ljubi, ne pričakuje ničesar v zameno, preprosto le ljubi! Strinjala se je, da ničesar ne pričakuješ v zameno, pa vendar boli in ta bolečina dan za dnem zabada trne v ljubezen. Prekleto, vse kar je želela je pošten odnos, dovolj je imela skrivanja, dovolj da je morala paziti na jezik, da se ne zareče in bi kdo posumil, das je z njim...Zakaj skrivati ljubezen? Zato, ker ni čista pot? Ker ne verjamemo v njo? Ker nismo ponosni na to, kar imamo? Tako je bila zatopljena v misli, da ni bila pozorna na drevo, ki je izruvano ležalo na poti. Naenkrat je njen konj zavrl ter spremenil smer gibanja. V delčku sekunde je svet obstal, zdelo se ji je, da lebdi, predno je priletela s vso težo na tla. Čutila je topo bolečino, ko je z glavo priletela ob deblo. Nebo nad njo je postalo žareče, preden jo je pogoltnila tema.



Hodil je naprej, jo iskal ter v sebi premleval, kako ji bo napel litanije. Saj ne, da je ne bi imel rad, a tega ji ne bo povedal, lažje je pustiti varno razdaljo v odnosu, odprt odnos, saj se je tako veliko lažje umakniti, kadar je potrebno. Le kje za vraga je s tem presnetim konjem? Prišel je izza ovinka, ko je zagledal konja, ki se je prosto pasel na jasi. Pognal se je v tek, srce mu je začelo igrati hitrejši ritem, noge so ga skoraj spodnesle...Skoraj je že prišel do konja, ko jo je zagledal, njen bled obraz...

"O, moj Bog, prosim ne!" Padel je na kolena ob njej, ni začutil utripa... Poskušal je oživljati, pa še vedno ni zaznal diha... Gledal je v zaprte oči in si predstavljal smeh v njih. Poklical je reševalce, a v sebi je vedel, da jo je izgubil. Izgubil, še predno jo je sprejel, še predno bi ji lahko povedal, kaj v resnici čuti, predno bi povedal, da je pripravljen nanjo... Njeno glavo je vzel v naročje, jo božal, kot jo je znal božati predno je zaspala, ji šepetal, kar bi ji moral že davno povedati. Le kaj hudiča ga je zadrževalo, da ni prej povedal, da ni povedal takrat, ko bi ga lahko slišala? Nikoli več ne bo priložnosti, nikoli več je ne bo mogel vzeti v naročje, ji dati nežnosti, videti, da jo je osrečil... Tako mlada... Pogled mu je zdrsnil na predmet, ki je kukal izpod obleke. Vžigalnik... Vžigalnik, ki ji ga je dal pred časom. Nosila ga je s seboj, edino stvar, ki jo je dobila od njega in je njej ogromno pomenila, saj je bila njegova. Navaden vžigalnik, a zanjo bogastvo, ki ga le ljubezen lahko skozi svoje oči naslika takšnega...Vžigalnik iz katerega je sevala ljubezen...Reševalci so prišli in ga nežno odstranili, da so lahko pokrili truplo, on pa je omamljen gledal vžigalnik, ga skrbno zavil, ter spravil... nemo je odšel nazaj v svoj svet!

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev