pečina in vihar

08. julij 2010 ob 18:58 | 115
Stojim na pečini...
Vse okoli mene vihar,
ki se vse preveč ujema
z mojo dušo.
Za obzorjem,
kjer se končuje nevihta,
opazim prve žarke svetlobe.
Nagonsko sprožim roko,
želim jo doseči.
Nevidna sila me požene,
da stopim nasproti.
Z vsakim korakom,
ki mi ga komaj uspe narediti,
začutim val olajšanja...
Moje telo postaja lažje,
sivi oblaki, orkan,
ki je še pred trenutkom divjal,
se umirja...
Hodim...
Hodim...
Korak mi ne zastane
in postaja lažji in lažji...
Bolj se bližam svetlobi,
odločnejši postaja!
Zdaj tečem...
Še vedno me ovirajo težke kaplje dežja,
pa vendar čedalje hitreje tečem...
Še malo...
Čutim prvi žarek,
ki je posijal direktno na mojo premočeno dušo,
takoj nato pa začutim eksplozijo zadovoljstva,
ko me oblije nebeška svetloba,
ki s svojo močjo posrka vso mokroto...
Uspela sem!

Komentarji 2

če želiš komentirati, se
Pehta44
Pehta447 let nazaj

Čestitam za enkratno zapisano poezijo, ki človeku napolni dušo, tako globoko izpovedna je....Všeč mi je tvoj stil pisanja.....:)) lepo mi bodi

stuuupid
stuuupid7 let nazaj

hvala pehta! še posebno sem vesela, da je všeč tebi, ki sama zelo dobro pišeš! :))) tudi tebi lep dan! :)

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev