prepad

19. julij 2010 ob 16:05 | 169
Zavest, da sta si tako zelo različna, se ji je kot puščica zarinila naravnost v srce. Poskušala je spregledati, poskušala je čakati, da bi ljubezen vzcvetela s polno močjo. Želela si je, da bi enkrat, vsaj enkrat, naredil kaj norega, da bi vedela, da bi se boril zanjo, če bi bilo treba, da bi vedela, da njegova ljubezen ni nič manjša od njene. Sanje vsake ženske. Bili so dnevi, ko je letela v svoji sreči, ko bi najraje vpila v nebo zahvalo Bogu, da ji ga je poslal na njeno pot... to si je želela, da bi lahko obdržala, bili so pa dnevi, ko je izgubila stik z njegovim srcem in počutila se je kot ptica, ki ne more vzleteti z močvirja in jo vleče proti dnu! Žalostna, obupana se je zopet obračala k nebu, vendar tokrat s krikom obupanega mučenika... Takšno menjavanje razpoloženj jo je izčrpalo. Visoki vzponi in nizki padci. Bili so dnevi, ko je verjela v večnost njunega odnosa, in bili so dnevi, ko si ni želela drugega, kot ležati v temi in poslušati tišino. Še vedno je verjela vanj, še vedno je v najglobljem koščku njenega srca tlelo upanje, ki je le čakalo, da se razplamti. Nikoli ni obsojala, . Živel in delal je, kakor je mislil, da je prav. Mar ni ona počela isto? Mar ni ona bila tista, ki je želela več, kot je bil pripravljen dati? Spoznanje, da je nikoli ne bo ljubil, tako kot bi si ona želela, jo je prizadelo bolj, kot je bila pripravljena priznati. Še bolj pa jo je bolelo to, da mu ni popolnoma zaupala. To je bila še dodatna sol na rano, saj je še predobro vedela, da brez zaupanja ne more hoditi po cesti dobrega, poštenega, sproščenega odnosa. Velikokrat ni mogla do njega, kot bi stala na bregu in on na drugem, vmes pa bi zeval globok prepad. Stegovala je roko proti njemu v nemi prošnji, on pa jo je le gledal. O, Bog, ko bi vsaj stegnil roko, potem bi se ga lahko dotaknila. Ne razume, da ne more do njega, če ji ne pomaga? Če ne bo stegnil roke, bo padla v brezno, ki ga sovraži bolj kot vse na svetu, ali pa se bo prisiljena obrniti na drugo pot. Še vedno jo je le gledal. Solze so ji spolzele po obrazu, ko je počasi spustila roko, sklonila glavo v svoji bolečini, se počasi obrnila in z negotovim korakom stopila proti sončnemu zahodu... Ni se ozrla. Ni želela videti, če gleda za njo. Zvedela je vse, kar je morala vedeti. Bolelo je, prekleto, da je bolelo. Vendar je vedela, da se ne sme ozreti. Pustiti mu mora, da odide, da na svoji poti pride do drugega prepada, kjer bo stala druga ženska, za katero bo v strahu stegnil roko, takoj ko mu jo bo dala. Dolga pot je pred njo. Velikokrat bo padla, a vedno znova bo vstala, stresla prah s sebe in stopila korak naprej. Izbrala je prašno osamljeno cesto, ki je bila boljša kot prepad poln nezaupanja, laži in na koncu zagrenjenosti. Eden drugega bi začela ubijati. Tega pa ni želela, saj je vedno najbolj od vsega ljubila, ko je bil srečen. Ljubila je njegov nasmeh, in bila ob tem tudi sama srečna. Ljubila je čas, ko sta bila razigrana, ko sta bojevala besedni dvoboj v smehu. To so bili trenutki in le te trenutke je skrila v svoje srce. Iz svojega srca pa je izbrisla žalost, ki je prišla na dan, ko je bil drugačen. Takrat se ni mogla smejati, saj je najtežje na obraz nadeti smehljaj, ko si ranjen. Ni mu želela povedati, da je jokala, ni želela, da bi občutil kakršenkoli občutek krivde. Želela je, da je vedno nasmejan, da bi bila ona tista, ki bi ga razveseljevala iz dneva v dan, ki bi na njegove oči risala iskrice veselja. A vedela je, kaj mu je pomembno v življenju in bilo jo je prekleto strah, da mu tega ne bo mogla dati. Preveč sta si bila različna, tisto, kar je on želel, je njo bolelo, tisto, kar je ona želela, ji on ni mogel dati. Nič več mu ni mogla dati, kajti njena čustva so bila pregloboka, da je ne bi prizadel njegov odnos... Ni mogla le kimati in ničesar spraševati... to je večalo njen dvom! Ni mogla, da ne bi reagirala, če je izginil za nekaj dni, brez pojasnil... to je povečevalo njeno nezaupanje. Ni mogla gledati ga, ga imeti blizu, ko pa je čutila, da je ne ljubi... to je povečevalo njeno bolečino, krhalo vero v ljubezen. Pri vsem tem pa je najbolj ironično, da je vse to delala, da se je delala močno, da se je delala da se je ne tiče, kar počne v svojem življenju. A ubijalo jo je, kot črv, ki se počasi zleze v sadje, tako je črv dvoma počasi lezel v njeno srce. Lahko bi hodila še kar po tej poti... lahko bi uživala še kar naprej tiste sladke trenutke smeha z njim, lahko bi potiho jokala, ko bi jo kaj prizadelo, a slej ko prej bi jo zlomilo. In ni želela, da bi s svojim zlomljenim vedenjem potem ubijala njega. Še naprej je sledila poti proti sončnemu zahodu, ni se ozrla nazaj, pa čeprav je bil njen obraz moker od solz...

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev