topla noč

16. junij 2010 ob 18:05 | 163
Sedela je na terasi v topli noči. Ničesar ni videla, ni videla zvezd, ni čutila nežnega vetra, ki je kuštral njene lase. Le njega je imela pred očmi. Le njega. Njegove oči, ki so jo znale hipnotizirati. Njegov nasmeh, ki jo je vedno razorožil. Solze so ji zalivale oči, vedela je, da je izgubila boj. Vedela, da ne bo nikoli več čutila objema njegovih rok, da ne bo nikoli več sanjala o njegovem nasmehu. Topa bolečina v prsih jo je dušila. Zazrla se je v noč, v zvezde in nemo kričala. Spraševala Boga, zakaj ji ga je postavil na pot, če je vedel, da bo trpela. Zakaj prekleto, je njej dal ljubezen, zakaj je njega izpustil iz tega darila. Zakaj ga je tako noro ljubila, če ji on ni vračal ljubezni? Vedela je! Prvič, ko ga je videla, je vedela. Njena ljubezen. Njegov otožni pogled v očeh, njegov zven glasu, ko je zapel. Vedela je, da je ljubil, da ga je močno prizadelo. V njemu je videla globoko zakopano bolečino. Nekoč je bil predan, nekoč ga je nekaj močno izdalo.. vse to je videla v nekaj minutah. Se je motila? Je hotela to verjeti? Je hotela verjeti, da je njegov glas nežen, ko ji je rekel smotka? So bile to njene sanje, da bi jo ljubil? Da bi bil predan njej, da bi čutila povezanost v ljubezni? Samo sanje, ali je bilo kaj resnice v tem?
Na ta večer je bila sama... osamljena. Pa čeprav je bila navajena živeti sama, ni še občutila take osamljenosti, kot ta večer. Želela je biti le ljubljena. Zavedala pa se je, da mu ne more dati tega, kar bi si on želel. Ljubezni do nje mu ni mogla podariti. Le svojo ljubezen do njega.
Bolečina ji je omrtvila noge, ko je vstala, sedla na tla ob njegovi sliki in jokala, ihtela v slovesu. Bilo ji je vseeno za cel svet, le da bi njega občutila ob sebi. Le njegov objem bi rada, močan objem, ki bi ji povedal, da mu ni vseeno, da jo ljubi. Ničesar drugega ne potrebuje od njega... Prvič v življenju je prosila Boga, če resnično obstaja kje, naj ji vrne vero v življenje, vero v ljubezen, naj vzame njeno bolečino, naj ji da nasmeh nazaj.

Komentarji 1

če želiš komentirati, se
mala35
mala356 let nazaj

vendar ve da brez njega nebo zdržala te bolečine, čeprav ji bo hudo se bo morala posloviti od njega, v času bo pozabila in zacelila rane.
zelo mi je všeč in prečudovito napisano.
lp
Anita

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev