vihar

27. junij 2010 ob 15:33 | 144
Sonce je komaj pokukalo izza temnih oblakov zgodaj zjutraj, ko je imela že osedlanega konja in se je s tresočimi nogami povzpela v sedlo. Celo noč je preživela v svojem svetu, v njeni duši pa je divjal vihar. Ni poznala boljšega zdravila za umirjanje njenega jaza, kot da se v divjem galopu požene po okoliških travnikih. Da postane del narave. Kadar je bilo tako kot danes, ko je potrebovala nekaj divjega adrenalina, nekaj norega, da prežene črne misli iz svoje glave, ni nikoli razmišljala, kaj se lahko zgodi, le gnala, le gnala je na vso moč, da je v laseh čutila veter in so lasje plapolali za njo, na obrazu je čutila mrzel zrak, ki ji je navlažil oči. In ko je začutila da se njena bit umirja, je počasi umirirjala tudi tempo, s katerim je dirjala naokoli. Bila je kot aprilsko vreme. V njej je divjala vojna med obema poloma. Njen nežni, romantični, varovalni pol je pritiskal na njo, da začne graditi zid, počasi, opeko na opeko okoli sebe. Drugi pol, ki je ljubil vznemirjenja, ki je želel nekaj posebnega, pa je pritiskal na njo, naj tvega. Vedela je. Globoko v sebi je vedela na katero stran se bo na koncu obrnila. Želela je, da je njeno življenje zgrajeno na živem pesku vznemirjenja. In z njim bi to lahko bilo. Navsezadnje... kaj jo je pritegnilo na njem? Skrivnostnost. Skrivnostnost, ki jo je želela plast za plastjo odkrivati. Ni se zavedala, kdaj je postal njen vsakdan, kdaj so njene misli postale prepredene z njim. Ko pa je končno spoznala, je bilo prepozno, da bi se še umaknila. Ni bilo vrnitve, ko je spoznala, da je zaljubljena vanj in da ji z dneva v dan več pomeni. Nasmehnila se je sama pri sebi, ko se je spomnila na iskrice smeha v njegovih očeh, ko je v njih za trenutek opazila toplino. Pa vendar je bila besna na njega, ko je vedno znova spuščal zaveso na oči. Kot da ne bi želel, da pogleda v njega. V takih trenutkih je začutila pajčevino, ki je ni znala odstraniti. Prepreko, ki ji je preprečevala, da bi odstranila tisti prvi pol, ki jo je hotel zaščititi. Pa vendar ga je ljubila, kljub dvomu, kar ji je dalo znak, da njena ljubezen ne bo umrla, pa naj se še tako zapleta v lastna tkanja pajčevine. Taka ljubezen je bila zanjo novo področje. Ljubiti nekoga, a mu obenem puščati vrata odprta. Brez dušenja, preprosto le ljubiti. Globoko v sebi si je želela, da bi ji brez besed, v tišini noči povedal, koliko mu pomeni. Da bi njegove oči spregovorile brez zastorov. Še sama si ni znala razložiti od kje ji vera, še sama ni znala razložiti, zakaj verjame vanj. Vendar je verjela. Verjela je v čas, ko bo ljubezen posredovala, ko se bodo umaknili zastori, ko bo videla, da ljubezen resnično obstaja, da ni le v njeni glavi, v njeni duši. Da ni zastonj razbijala zidu s svojo glavo. Verjela je v usodo. Takrat bo pozabila osamljenost, kadar ni z njo. Takrat bo pozabila noči, ko je prosila Boga, da bi se predal ljubezni, da bi začutila njegovo dušo ob svoji, ne le njegovega telesa ob svojem...

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev