Bodite Jonatani, letite po svoje

25. januar 2009 ob 10:31 | 422
Zgodbe iz pisarne tajnice leta

Kolumna je nastala v predprazničnem božičnem času. V času, ki mu radi rečemo, da je čaroben. A med vsemi Miklavži, Božički, dedki Mrazi, silvestrovanji, voščili in darili – ni nič čarobnega… Toliko vsega…

Za trenutek se ustavim, vzamem čas zase. Spomini me odnesejo v obdobje odraščanja. Najprej se spomnim knjig. Koliko se jih prebrala! Danes pa… Kdaj ste vi nazadnje prebrali kakšno knjigo? Moja nočna omarica je vedno v družbi knjige, a po navadi ob sobotah le obrišem prah z nje. Odločila sem se, da bo od zdaj drugače.

Pred kratkim sem opazila zanimivo knjigo. Pravzaprav me je pritegnila naslovnica. Sinje modro nebo, široko razprte peruti galeba, ki jadra na belih oblakih. Preprosta, predvidljiva, a hkrati posebna naslovnica. Vedno, preden začnem z branjem zgodbe, preletim spremno besedo, besedo avtorja in zadnjo stran. Da vem, kaj lahko pričakujem. In v tej se je prvi stavek zadnjega dela glasil: »Čeprav je pripoved o Jonatanu Livingstonu Galebu kratka in na prvi pogled enostavna, je po svojem sporočilu ena najpomembnejših knjig, kar jih je bilo kdaj napisanih.« Kar ostrmela sem. Saj nisem mogla vedeti tega, da sem si za branje zaželela knjigo, ki so jo pred menoj prebrali že milijoni bralcev po vsem svetu!

Knjigo sem prebrala na dušek. In potem še enkrat. Prevzela me je zgodba: tako enostavna na pogled, a tako globoka, z življenjskim sporočilom!

Govori o jati galebov, živečih na obali. Med njimi je živel tudi galeb, Jonatan Livingston po imenu. Bil je drugačen. »Večina galebov se ne potrudi, da bi se naučila kaj več kot najpreprostejše o letenju – kako prideš z brega do živeža in spet nazaj. Za večino galebov ni pomembno leteti, temveč jesti. Temu galebu pa ni bilo pomembno jesti, temveč leteti. Bolj kot vse drugo na svetu je Jonatan Livingston Galeb ljubil letenje.« A zaradi tega v jati ni bil priljubljen. Nasprotno, obsojali so ga. Zaničevali in na koncu izobčili.

»Njegova edina bridkost ni bila samota, bilo je to, da drugi galebi niso hoteli verjeti v blesk poletov, ki jih je čakal; niso hoteli odpreti oči, da bi videli.» Izgnan iz jate, prizadet in osamljen, a vztrajen, je spet in spet vadil vratolomne lete. Kolikokrat je ob neposrečenih poskusih treščil ob betonsko gladino morja! A ni odnehal. Učil se je dan za dnem. In tako prišel do znanj, o katerih se ostalim galebom še sanjalo ni. Žal mu je bilo za to. Nekega večera pa sta se mu približala galeba, ki sta znala leteti kot on. Bila sta njegova brata, ki sta mu sledila in se na skrivaj učila od njega. Jonatan se je tako pridružil skupini galebov, ki so mislili tako kot on. Imeli so učitelja, ki jih ni učil samo leteti, temveč živeti.

In prišel je čas, da se vrnejo k domači jati. Ko se jim je skupinica približala, so galebi začudeno ostrmeli in potihnili. »Skoraj ena ura je minila, preden se je po Jati razvedela Starešinova beseda: Ne zmenite se zanje. Galeb, ki spregovori z Izobčencem, je sam Izobčenec«. Minil je mesec dni in Jonatanu se je približal prvi galeb iz jate, ki je prelomil zapoved starešine. Tudi on se je želel naučiti leteti. In potem še eden. In še eden. Vsi so prekoračili mejo, želeli so leteti kot Jonatan…

Bodimo v svojem življenju kot Jonatan. Letimo po svoje. Pustimo sled.

Avtorica besedila Betka Štefanič, objavljeno v reviji Poslovna asistenca, januar 2009.

Komentarji 1

če želiš komentirati, se
stefan69
stefan698 let nazaj

ja na koncu si zeloo lepo napisala lasto misel in povsem se strinjam z tabo!

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev