Osebni pogovor je še vedno zakon

13. december 2008 ob 18:53 | 341
Zgodbe iz pisarne tajnice leta

Trikrat hura za elektronsko pošto! Super iznajdba! Alfa in omega v komunikaciji današnjega časa! Hitra, pa še zastonj!
Ni se treba obremenjevati z lepljenjem znamk ali s tem, do kdaj je odprta najbližja pošta, ni treba razmišljati, na kakšnem papirju, recikliranem ali morda dišečem, bo poslano pismo … Samo natipkaš, morda še prebereš in klikneš »pošlji«. Čisto enostavno. Pa je res tako?

Način pošiljanja in prejemanja elektronske pošte je res enostaven. Kaj pa vsebina zapisanega? Tisto, kar želimo sporočiti? Kako želimo to sporočiti? Naj vam priznam: zadnje čase veliko komuniciram preko elektronske pošte. Med prejetimi sporočili je tudi veliko takih, za katera ne vem najbolje, kaj je pošiljatelj imel v mislih, ko jih je pisal. V takih primerih seveda preverim, kaj mi je pošiljatelj hotel sporočiti. Najraje neposredno, saj se mi zdi to najhitrejši način, da se zadeve razčistijo.

»Sodelavčev projekt pa sploh ne poteka po načrtih. Morali bi se posloviti od njega.«
Primer teh dveh stavkov je skrajen, a je lahko resničen. In namenoma sem zapisala vsebino z negativnim predznakom, saj si tako laže predstavljamo posledico, ki jo je sprožilo dvoumno sporočanje. Kako ste razumeli zapisano: od koga ali od česa bi se morali posloviti, od projekta ali od sodelavca?

In veliko je tovrstnih dvoumnih dopisovanj preko elektronske pošte! Žal pri tem načinu komuniciranja odpadejo vsi ostali kanali neposrednega sporočanja: govorica telesa, mimika obraza, ton glasu …Tu so le besede, ki nosijo sporočilno vrednost. A če te niso zapisane jasno in nedvoumno, jih prejemnik lahko razume drugače, s svojega zornega kota. Če bi se tega pri pisanju elektronskih sporočil zavedali, bi se izognili marsikateri nejasni ali celo konfliktni situaciji, ki jo je sprožilo prav dvoumno dopisovanje.

Zame imajo zapisane besede v elektronskih sporočilih veliko moč in pomen. Nosijo celotno breme tistega, kar želimo sporočiti. In žaljivo zapisane besede ostanejo žaljive - ne da se jih omiliti, ker ni ničesar, kar bi jih lahko omililo. Tudi na to pomislim, ko sestavljam novo sporočilo ali odgovarjam na prejeto. Izbiram besede, neprimerne izločim, poskušam pisati prijazno, profesionalno. Ne dopustim, da se trenutne neprijetne misli in občutja odražajo na tipkovnici. Poskusim odmisliti pritisk časa, ki vedno znova priganja. Sporočilo preberem, po potrebi tudi večkrat. Popravljam slovnične napake. Včasih izberem stilsko bolj primerne besede. Šele potem kliknem »pošlji«. Tako vem, da sem naredila največ.

In vem, da (tudi) tako gradim, utrjujem svojo osebno odličnost, o kateri je vedno več govora. Da ni osebna odličnost le sodoben termin današnjega časa, ampak potreba, ki mora zrasti v nas samih. E-sporočila, SMS-ji, MMS-ji, forumi, blogi, chati, voIP, messengerji, telepresence … - nič od tega nikoli ne bo moglo nadomestiti toplega, iskrenega pogleda v oči, stiska rok in osebnega pogovora.

Avtorica besedila Betka Štefanič, objavljeno v reviji Poslovna asistenca, december 2008.

Komentarji 2

če želiš komentirati, se
Stigmata666
Stigmata6668 let nazaj

Z zadnjim stavkom se strinjam. Šele ko vidiš človeka, dobijo njegove napisane besede pravi pomen.

metodi
metodi8 let nazaj

Res je!

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev