Veličina je v majhnosti

11. februar 2009 ob 19:03 | 367
Zgodbe iz pisarne tajnice leta

Ljubljana, zgodnjega januarskega večera. Stopam čez most, sence zmajev na Zmajskem mostu v svetlobi uličnih svetilk rišejo skrivnostne, skorajda strašljive podobe. S hitrim korakom vstopim v preddverje mogočne stavbe, pravne fakultete, kjer je osvetljeno okno v četrtem nadstropju.

Preveva me občutek, da se celo debeli zidovi pogovarjajo o zakonih, členih, judikatih. Z rahlim strahospoštovanjem stopam proti pisarni številka 414. »Vstopi, Betka, izvoli naprej, me veseli, da si prišla…« Sedem v udoben naslonjač, radovedno se oziram naokoli. Velika pisalna miza, na njej strokovni zapiski, zloženi po kupčkih. Stena naproti obložena s policami, na katerih je polno debelih knjig. In misel, kako sem lahko srečna. Da sem tu, da lahko klepetam s prav posebno osebo.

»Pogovarjajva se o prijateljstvu, o zakonu podobnosti«, mi predlaga. »Kaj je pravo prijateljstvo? Ali je res, ko pravijo, da se nasprotja privlačijo? Ali pravi prijatelj vedno pove po resnici?« Njegova vprašanja me spodbudijo k razmišljanju. Misli, nizajoče v smiselne odgovore, na plano prinesejo zanimivo zgodbo o prijateljstvu…

Bilo je pred mnogimi leti. Konjušnica na Strugi pri Otočcu je bila tiste čase skorajda moj drugi dom. Vsak prosti trenutek sem preživela tam. Prišlo je veliko turistov, obiskovalcev, ki sem jim z veseljem pokazala temperamentne živali in učila prvih veščin jezdenja. Nekoč je prišla tudi Nadège. Tiha Francozinja, ki se prvi trenutek ni ujela z mojo živo naravo. A v sebi je imela nekaj skrivnostnega, nekaj, kar naju je povezovalo. Z Nadège sva se začeli družiti. Na skupnih ježah je bilo zanimivo, komunicirali sva na svojstven način. Njena angleščina je bila, recimo temu, francoska, moja pa tudi. Učila sem se namreč samo nemščine, tako sem ob pogovoru z Nadège uporabljala izraze, ki sem se jih hitro spomnila iz kakšne angleško govoreče limonade. Pa sva se kljub temu vse razumeli.

Nekakšna nerazumljiva povezanost dveh popolnoma različnih oseb iz različnih svetov, ki se najdeta neki trenutek v času in prostoru in zložita kot sestavljanki. Žalostni trenutki slovesa, ko se je Nadège vračala v domovino, so postavljali vprašanje, ali se bova še kdaj videli. A nekaj sva vedeli: tisti trenutek, ujet v slovesu prijateljic, je bil trenutek zaupanja, predanosti, spoštovanja. Koledar je obračal leta, Nadège sem čez nekaj časa obiskala v Parizu. Druženje, ki se je nadaljevalo točno tam, kjer sva ga nazadnje končali. Izmenjali sva elektronski naslovi, izmenjale številke mobilnih telefonov, tekla so leta… Čas je prinesel nove dogodke, a Nadège ostaja.

»To se mi zdi pravo prijateljstvo. Ne glede na razdaljo, celo ne glede na jezik komuniciranja, ne glede na pogostost druženja. Pravi prijatelji se ne rabijo slišati ali videti vsak dan… A veš, da so tam nekje in ko pridejo v stik, se jim zdi, kot da so se videli včeraj… »

Živahen klepet v pisarni številka 414. A pogled na uro me je opomnil, da moram iti. Čaka me še pot domov in kup opravkov. Med njimi je bil tudi zapis teh vrstic, katerih ideja me je našla v Ljubljani, zgodnjega januarskega večera.

Miro, hvala.

Avtorica besedila Betka Štefanič, objavljeno v reviji Poslovna asistenca, februar 2009.

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev