Razmišljanje...

26. februar 2014 ob 17:25 | 133
...ne vem če se je vam že zgodilo kdaj, da ste imeli občutek, da nekoga poznate, da je nekomu mar za vas, da je ta nekdo rad v vaši družbi in potem kot strela iz jasnega občutek zgine??
Naj vam povem to je bilo predvsem zato, ker je bil to samo občutek, vaša želja po tem, da bi
bil ob vas nekdo, ki bi mu pravzaprav bilo mar za vse to.

Ljudje, pozabijo na to, se navadijo, da ste tam vedno v pripravljenosti, pomagati, prisluhniti,
se družiti, kdaj koga objeti, mu dati občutek varnosti v toplini objema. Toda če to ni iskreno
počasi a vstrajno zbledi, pa naj se še tako trudite. Ni težava v vas, ker vi ste takšni kot ste,
težava je v vaši okolici, ki je pa na žalost ne morete in ne smete kriviti, zato kar vam pravi občutek.
občutek, ki je zbledel, izginil.

Veliko krat je bolje, da greste naprej. Težko je boste rekli, res je težko in hudičevo boli, ko veš
da tega občutka ne bo več nazaj, a samo tako boste lahko našli srečo, ki bo zamenjala vaš
občutek za pristno in iskreno toplino objema ljubljene osebe.

Komentarji 4

če želiš komentirati, se
Temida1959
Temida19593 leta nazaj

Kdor nima nobenega prijatelja, hodi kot tujec po zemlji. Pravi prijatelji pridejo k nam, če smo srečni in če jih povabimo, a če smo
nesrečni, pridejo sami.

z.zenska
z.zenska3 leta nazaj

Vsakemu se zgodijo kdaj podobni občutki,žal vsak od nas pozna tudi občutke, ko nekdo enostavno počasi "izginja" iz naših misli,dejanj v zvezi z njim in veselih pričakovanj in načrtovanj.Žal življenje prinaša rojevanje sonca in tudi njegov zaton,žal smo ljudje podobni..čustva se rojevajo vedno znova in v večini primerov tudi izginejo,zbledijo,in pustijo boleč občutek,da smo bili izdani in izigrani.Nikoli nobena bolečina ne boli dveh ljudi enako, vedno smo sami s srcem,,ki trpi in s tisočerimi oblikami vprašanja:"Zakaj?"...Odgovora,vsaj tistega pravega, ki bi pomiril srce in duši prinesel olajšanje, ponavadi ni.
Kot se sonce rodi, kot sonce z večerom umre, se prav vsako jutro se dan na novo začne.
Zato je vedno treba le naprej, do konca,do sonca..Vse srečo Thinker!

Marici1603L
Marici1603L3 leta nazaj

Sleherno živo bitje ima tako ali vsaj podobno željo, le da je velikim uspe nekako zatajiti v sebi in spraviti na površje povsem nekaj drugega, kar je zanje racionalnejše. Ostali, emotivnejši, se takim čustvom ne umikajo, jih ne odrivajo, jim ne zapirajo poti, ne glede na rizik, ki obstaja, ki si ga opisal in s katerim se soočajo ... dejstvo je, da želja po tem lepem občutku ostaja ... in ko nekje zbledi, se morda drugod ponovno pojavi kanček svetlobe ... da, iti je treba naprej in dati sebe morda tistemu, ki to potrebuje, kot potrebujemo mi, da damo delček sebe ... boli vse, kar prinaša v nas nek neprijeten občutek, občutek zlorabe naših čustev, občutek izkoriščanja le-teh, boli velikokrat tudi odziv, ki nas postavi v pozicijo samoumevnosti ... lep blog, Thinker, poln možnosti razmišljanja in analiz samega sebe ...

jadralka
jadralka3 leta nazaj

Lepo napisano in zelo resnično....vsak dan hitimo drug mimo drugega pa čeprav nam je bil nekdaj blizu, ga danes niti ne poznamo več...in ti občutki so vse prej kot lepi

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev