Najboljša prijateljica...

22. november 2009 ob 20:22 | 762
Bilo je v nekje letu 2004.... vsako jutro ista zgodba in isti način vstajanja... ura nekaj preko sedme zjutraj, ko me prebudi ura..... odhitim v stanovanje in seveda treba najprej poskrbet za higieno.... hm... hladen tuš, najboljši občutek, da se prebudi telo in zaživi nov dan... še na hitro nekaj pojem in odhitim v šolo, nedaleč stran od mojega doma..... srednja šola le kdo bi jo lahko pozabil, vsi ti prijatelji s katerimi preživimo srednješolske dni....

pa vendar je tu nekdo zaradi katere so bili tej dnevi še posebej prijetni... moja najboljša prijateljica že poštena tri leta odkar sva se prvič spoznala, ko je začela obiskovat prvi letnik srednje šole.... prijateljica za katero daš roko v ogenj pravi pregovor....

vendar tisto dopoldne je bilo nekam čudno, vedel sem da nekaj ni v redu.... čutil sem.. težko je opisata taka čustva, vendar sem vedel, da nekaj le ni v redu... pričakoval sem slabe novice tistega dne, pa ne zaradi maturitetnega izpita in mojega zadnjega dne v srednji šoli... nekaj drugega... še bolj grozljivega....

hodim proti šoli s slušalkami v ušesih... prijatelji me pozdravljajo, a jaz kot da ni nič... ne vidim nikogar, samo razmišljam o svojih občutkih... zakaj...zakaj me boli srce... zakaj imam občutek, kot, da hoče nekdo iztrgati iz mene?

stopim v šolo, nikogar na hodniko pri vhodu v šolo, zamislim si... sem morda prišel prehitro, morda prepozno? nekaj ni v redu.. hodim proti svojemu razredu, kjer me je čakal moj zadnji maturitetni izpit.... izza stene vidim gručo ljudi, vsi strmijo proti wc-jem... zasmejal sem se, zamislil sem si.. "no pa je spet nekdo storil nekaj neumnega in smešnega"... prerivam se skozi gručo, ko me nenadoma nekdo z močjo zagrabi za roko in me povleče k sebi.... bratranec... na isti šoli... me je povlekel k sebi in mi rekel s solzami v očeh "nočeš tega vidit"...

odrinil sem ga močno, kot da je le stekleni kip, ki se bo razbil ob padcu... z vso silo se prerinem skozi gručo ljudi... opletam z rokami....in nato..... ŠOK!!

obstal sem ob pogledu... zagledal sem jo... še kar jo gledam.... moja prijateljica... moja najboljša prijateljica.... naslonjena na steno z nasmehom na licu.... kri ji polzi po telesu.... vzela si je življenje.... prerezane žile...

padel sem na kolena.. nisem čutil bolečin ob dotiku kolen s tlemi.. samo gledal sem jo v njene oči.. s solzami v očeh... jokal sem, kot še nikdar, srce se je trgalo.... vedel sem, da sem izgubil prijateljico... prijateljico s katero sem si zaupal vse, katera mi je stala ob strani, ko sem jo najbolj potreboval..... odšla je... odšla za vedno.... želel sem si samo eno... se zbuditi iz teh sanj, odprti oči in si rečti.. to so le sanje.. vendar niso bile... bilo je bolj resnično kot kadarkoli...

pogled mi je zašel na njene krvave roke, v katerih je držala majhen list papirja... vzel sem ji ga iz rok, ga počasi odprl in si prebral nekaj besed... "nikoli mu ne zamerim teh besed, rada ga imam"

solze so preplavile moje telo... vzela si je življenje in vem, da je to storila zaradi mene.... zaradi mojih neumnim besed, ki sem jih izrekel dan poprej... bila je popolnoma na dnu in kot vedno sem ji svetoval in jo tolažil, rekla mi je, da želi umreti in jaz sem ji odgovoril, da naj stori to, če je dovolj neumna, da razmišlja o teh stvareh... in storila je to.. ZAKAJ?!

zakaj si mi storila to? nikoli si ne bom znal odgovoriti na to.... vem samo, da sem bil premlad, da bi razmišljal dovolj pozitivno... pa vendar... vsak dan sva preživela skupaj in si stala ob strani, ko sva najbolj potrebovala en drugega... nikoli ni bilo ničesar več, kot samo prijateljstva, ker sva vedela, da več ne potrebujeva... in sedaj te med nami ni več... odšla si za vedno...

odšla si in me zapustila z veliko praznino v srcu.. nikdar si ne bom odpustil dneva, ko si me najbolj potrebovala jaz pa sem le hladno odgovoril na tvojo težavo....

oprosti mi... prosim te... oprosti mi to... obljubim ti, da se bova srečala nekoč in ponovno bova skupaj... do takrat pa moja draga prijateljica... počivaj v miru in vedi, da si vedno z menoj v srcu, nikdar te ne pozabim....



In za Vas vse, kdor je prebral mojo amatersko, pa kljub vsemu resnično izpoved naj povem samo eno... NIKDAR ne zapusti prijatelja, vedno bodi ob njemu in mu stoj ob strani kadarkoli te potrebuje... pravi prijatelj je samo EDEN... ne zapravi prijatelja, kot sem ga zapravil jaz... nikdar si ne odpustim tega... nikdar.....

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev