Druga svetovna vojna

21. julij 2009 ob 20:14 | 8873
Vojna v Evropi se je začela 1. septembra z nemškim napadom na Poljsko. 3. septembra Nemčiji napovesta vojno Velika Britanija in Francija na podlagi predhodnega sporazuma. Čeprav je poljska kopenska vojska enako številčna, je pa slabše opremljena in pod stalnim pritiskom številčnejše in moderne nemške Luftwaffe, se neprestano umika.
Nemčiija predlaga popolno prepoved kazanja tega znaka

22. septembra je poljska prestolnica Varšava popolnoma obkoljena in se 27. septembra preda.

Dne 17. septembra v boje poseže tudi Sovjetska zveza, ki v skladu z paktom Hitler-Stalin in zaseže vzhodni del Poljske.

V bojih umre 8400 nemških in 737 sovjetskih vojakov. Wehrmacht zajame 694.000, medtem ko Rdeča armada 217.000 poljskih vojakov.

Baltiške države

Sovjetska zveza na podlagi pakta Hitler-Stalin razširi svoje ozemlje na področje Poljske in hkrati začne pritiskati na Baltiške države, da se podredijo. Tako Estonija prva popusti in dne 28. septembra 1939 podpiše Pakt o vzajemni pomoči, 5. oktobra Latvija in 10. oktobra še Litva.

Finska - Zimska vojna

Po neuspelih sovjetskih pritiskih na Finsko naj podpiše Pakt o vzajemni pomoči, 30. novembra 1939 Sovjetska zveza sproži napad na Finsko z 29 pehotnimi divizijami in 1 oklepnim korpusom, ki se razvije v t.i. »Zimsko vojno«. Čeprav je bil finska vojska številčno šibkejša (na pomoč ji pridejo tudi mednarodni prostovoljci), je uspela zadrževati Rdečo armado in ji zadati hude izgube (Rdeča armada izgubi okoli 600.000 vojakov, medtem ko Finci »le« 60.000). Kljub temu Finska podpiše mirovno pogodbo 12. marca 1940 v Moskvi, s katerom odstopi Sovjetski zvezi 40.000 km² svojega ozemlja.

Druga svetovna vojna je bil najobsežnejši in najdražji oborožen spopad v zgodovini sveta, ki je vključeval večino svetovnih držav. Odvijal se je hkrati po celem svetu, zahteval pa je približno 60 milijonov človeških življenj.[1] Boj se je odvijal večinoma med Francijo, Združenim Kraljestvom, Sovjetsko zvezo, Kitajsko in Združenimi državami Amerike proti Nemčiji, Italiji in Japonski, oziroma med zavezniki in silami osi.

Hitlerjeva Nemčija je versajski mir prvič prekršila leta 1936 s simboličnim dejanjem, ko je na levi breg Rena, ki je bil po prvi svetovni vojni demilitariziran, poslala Wehrmacht. Ker se nobeden od zaveznikov na to ni odzval, so bili nacisti prepričani, da bodo tudi v prihodnje lahko izvajali podobne korake.

Leta 1936 je bil med Nemčijo, Japonsko, leta 1937 pa še z Italijo, podpisan t. i. antikominternski pakt – predhodnik Trojnega pakta. Naslednje leto je Nemčija aneksirala Avstrijo (anšlus). Hitler je to potezo upravičil z načelom o samoodločbi, saj so se mnogi Avstrijci smatrali za del nemškega naroda, od katerega so bili razdvojeni z umetno mejo.

Podoben izgovor je Hitler uporabil tudi pri Sudetih, delu Češkoslovaške, v katerem je bilo večinsko prebivalstvo nemško. Češkoslovaška vlada je bila pripravljena, da se poskusu spreminjanja meje upre z vojsko, saj je računala na svoj status zveste francoske zaveznice. Britanska vlada pa takrat še ni bila pripravljena na vojno, zato je nagovorila Francijo, da je ta skupaj z njo 30. septembra 1938 podpisala münchenski sporazum, s katerim je bila Nemčiji priznana pravica do Sudetov. Češkoslovaško sta tako njeni zaveznici pustili na cedilu in je morala podleči nemškemu ultimatu. Medtem ko je bil del svetovne javnosti nad temi dogodki presenečen in razočaran, jih je velik del zahodne javnosti smatral kot popravke versajskega miru in s tem priložnost za dosego trajnega mira v svetu.

Upi za mir so se hitro izjalovili, saj sta madžarska in poljska vlada izkoristili Hitlerjev precedens, da bi pozneje lahko posegle po češkoslovaškem ozemlju. Do spomladi 1939 je vlada v Pragi izgubila toliko avtoritete, da se je na Slovaškem pojavilo separatistično gibanje. Pojav le-tega je Nemčija izkoristila kot izgovor, da je 16. marca 1939 okupirala Češko in ustanovila protektorat Češka-Moravska, Slovaška pa je postala satelitska država.

Razpad Češkoslovaške je bil šok in ponižanje za zahodne sile, ki so Poljski in Romuniji, naslednjima Hitlerjevima tarčama, kljub temu zagotavljale še nadaljnjo neodvisnost in ozemeljsko integriteto. Medtem pa je Mussolini po vzoru Hitlerja brez spopadov aprila 1939 Albanijo priključil Italiji.

Nadalje je Hitler nameraval zavzeti Gdansk, pristanišče ob Baltskem morju pod upravo Lige narodov, ki so si ga lastili tako Nemci kot Poljaki, večinsko prebivalstvo pa je bilo nemško. Tokrat so bili Poljaki, za razliko od Čehoslovakov, s podporo zahodnih sil pripravljeni na oborožen odpor. Nemški vladi je postalo jasno, da krize ni mogoče rešiti drugače kot z oboroženo invazijo, ki so jo načrtovali že od pomladi.

Führer je bil prepričan, da bodo Poljsko zahodne sile vseeno pustile na cedilu, tako kot so Češkoslovaško. K začetku vojne so prispevala tudi neuspešna pogajanja o eventualnem vojnem sodelovanjem, ki so medtem potekala v Moskvi med anglo-francoskimi in sovjetskimi predstavniki.

Na koncu se je Stalin odločil kupiti čas za priprave na vojno, s tem ko je s Hitlerjem podpisal sporazum o delitvi interesnih sfer v vzhodni Evropi. Nemčija se je s paktom Ribbentrop-Molotov 25. avgusta 1939 zavarovala pred vojno s Sovjetsko zvezo oziroma eventualno vojno na dveh frontah. Po insceniranem poljskem napadu na radijsko postajo v Gleiwitzu so nemške oborožene sile 1. septembra 1939 napadle Poljsko, s čimer se je v Evropi začela druga svetovna vojna.

Vojna se je začela 1. septembra 1939, ko so nemške čete vdrle na Poljsko, leta 1940 so napadli Norveško in Dansko, maja pa Francijo, Belgijo, Luksemburg in Nizozemsko. Aprila 1941 je nemška vojska napadla Kraljevino Jugoslavijo in Grčijo, 22. junija pa Sovjetsko zvezo. Pozimi leta 1941 so bil pred vrati Moskve, vendar so jih Rusi premagali in jih potisnili 200 km na zahod. Vojna je postala svetovna z japonskim napadom na Pearl Harbor, nekaj dni kasneje pa se je v vojni znašla skoraj celotna vzhodna Azija in Pacifik. Zimo med leti 1942 in 1943 označujemo za preobrat v drugi svetovni vojni, ker so bili Nemci hudo poraženi v bitki za Stalingrad. Propad Nemčije je bil zapečaten z dnevom D. Vojna sreča se je postavila na stran zaveznikov tudi na pacifiškem bojišču, saj so Japonci začeli izgubljali otok za otokom. Vojna se je končala 2. septembra 1945, ko se je vdala Japonska. V Evropi se je uradno končala že 8. maja s predajo Nemčije, toda v Sloveniji in na avstrijskem Koroškem ter ponekod drugod v Vzhodni Evropi so boji trajali še do 15. maja.

Druga svetovna vojna se je začela 1. septembra 1939 z nenapovedanim, vendar pričakovanim napadom na Poljsko. Nemčija je kot vzrok navedla zaigran incident na nemško-poljski meji, v katerem naj bi poljska vojska uničila nemško radijsko postajo in pri tem ubila tam zaposlene Nemce. 3. septembra Velika Britanija kot poljska zaveznica v Berlin pošlje ultimat, vendar ne dobi nobenega odgovora, zato napove vojno Nemčiji. Veliki Britaniji se pridružita še Avstralija in Nova Zelandija. Nekoliko kasneje, čeprav zelo nerada, napove vojno Nemčiji tudi Francija, ki je zaveznica Velike Britanije. Tem državam nato sledijo še Kanada, Južna Afrika in Nepal.

Kljub temu da Velika Britanija in Francija napovesta vojno Nemčiji, Poljska zaman pričakuje pomoč zaveznikov, saj se Velika Britanija in Francija zaradi težav pri mobilizaciji čet še ne mislita zapletati v vojno. To zaveznike na koncu veliko stane, saj v tistem času Nemci na zahodni meji nimajo omembe vrednih enot, ki bi lahko ustavile napadalca. 28. septembra nemška vojska od letalskih bombnih napadov zasede skoraj popolnoma uničeno Varšavo, vendar poljska vojska še ni uničena in se pogumno upira agresorju, pri tem pa mu zada veliko izgub. Zadnji udarec Poljski zada Sovjetska Zveza, ki 17. septembra skoraj brez bojev zasede vzhodni del države. Poljski vojski tako ne ostane drugega kot da 6. oktobra kapitulira. Državo si nato po dogovoru Ribbentrop-Molotov razdelita Nemčija in Sovjetska Zveza. Prva okupira zahodni del države, druga pa vzhodni del.

Po kratkotrajni vojni na Poljskem se na francosko-nemški meji pojavi t. i. lažna vojna, ko ne ena ne druga stran ne prevzameta pobude in napadeta sovražnika, ki se skriva za močno utrjeno Maginotovo in Siegfridovo linijo. V tem času SZ ne počiva, poleg Poljske okupira še baltske države: Litvo, Latvijo in Estonijo, na daljnem severu pa se v t. i. zimski vojni spusti v krvave spopade s finsko vojsko, ki Rdečo armado na koncu veliko stanejo, vendar jo istočasno tudi na neki način rešijo pred popolnim porazom v letu 1941, ko Nemčija v operaciji Barbarosa napade SZ.

Aprila 1940 se zavezniška in nemška vojska prvič srečata na odprtem bojišču. Do bojev pride v Skandinaviji, vzrok zanje pa je železova ruda, od katere je nemška težka industrija življenjsko odvisna. Za zagotovitev nemotene dostave rude preko Norveške in Švedske so Nemci pripravljeni zasesti tudi skandinavske države. K temu jih tudi prisili britanska mornarica, ki v teritorijalnih vodah sicer nevtralne Norveške položi mine. Nemški odgovor na to je zavzetje Danske in Norveške. V skandinavski operaciji Nemci brez večjih težav v enem samem dnevu zasedejo Dansko, nato pa se usmerijo proti Norveški, kjer se spopadejo z norveško, britansko in francosko vojsko. Po dveh mesecih krvavih spopadov na daljnem severu je zavezniška vojska poražena, zato se mora umakniti. Zaradi poraza Velike Britanije in njenih zaveznikov je Neville Chamberlain kot ministrski predsednik prisiljen odstopiti, nadomesti pa ga Winston Churchill, ki si zada nalogo uničiti Nacizem in Fašizem.

Desetega maja 1940 vojna dobi popolnoma nove razsežnosti, ko Nemčija napade nevtralne države: Nizozemsko, Belgijo in Luksemburg, nato pa se usmeri proti Franciji in na ta način obide nepremagljivo Maginotovo linijo. Istočasno britanski ekspedicijski korpus in francoska vojska prestopita belgijsko mejo in se spopadeta z nemško armado. Zavezniški vojski imata sicer premoč v orožju, vendar sta premalo gibljivi, zato ju nemške tankovske enote zlahka obidejo in s tem obkolijo. Po več neuspelih protinapadih sledi v operaciji Dinamo umik britanskih čet iz Francije. 10. junija Francijo napade še Italija, vendar njena vojska ni tako uspešna kot nemška, zato francoska vojska njen napad odbije. Po umiku britanskih čet se nemška armada usmeri proti Parizu. Sledi bitka pri Somi, v kateri je francoska vojska poražena, zato ta 22. junija podpiše kapitulacijo. Nemška vojska nato vkoraka v Pariz in okupira dve tretjini Francije, ostalo tretjino pa pusti neokupirano, vendar pod nemškim nadzorom.

Po porazu Francije ostane Velika Britanija edini nasprotnik nacistične Nemčije. Hitler upa, da bo po porazu Francije Veliki Britaniji vsili mir, ker se pa to ne zgodi, začne pripravljati operacijo Morski lev, do katere pa nikoli ne pride, saj je predhodno potrebno uničiti RAF. Tako se začne na nebu nad Veliko Britanijo Bitka za Britanijo, v kateri so Nemci poraženi. Vojna se po tem na zahodu za nekaj časa umiri. V tem času nemška letala sistematično bombardirajo Anglijo, ta pa izvaja skrivne operacije na sovražnikovem ozemlju. V pričakovanju novega napada zaveznikov začne Nemčija na obalah Francije, Belgije in Nizozemske postavljati mogočen atlantski zid.

Bitka za Atlantik se je začela skoraj istočasno z nemškim napadom na Poljsko in s torpediranjem britanske potniške ladje SS Athenia. Nemci so v pričakovanju vojne svoje podmornice in bojne ladje poslali na Atlantik že nekaj tednov prej z namenom, da bi ob začetku vojne takoj začele napadati zavezniške trgovske in vojne ladje.

Najbolj zloglasno Orožje bitke za Atlantik so bile nemške podmornice (U-boat), ki so z začetkom vojne začele napadati zavezniško trgovsko ladjevje. Te so se sprva zadrževale okoli Britanskega otočja, kjer je bil ladijski promet največji. Z uvedbo varovanih konvojev pa so svoje lovsko območje preselile v osrednji Atlantik, kjer Angleži zaradi pomanjkanja spremljevalnih ladij in letal niso morali nadzorovati morja. Največji podmorniški podvig nemške mornarice na začetku vojne je bila potopitev britanske letalonosilke HMS Courogeus in nočni napad podmornice U-47 na britansko pomorsko oporišče Scapa Flow na Orkneyskih otokih, kjer je bila potopljena ladja HMS Royal Oak.

S porazom Francije leta 1940 se je začelo popolnoma novo poglavje v bitki za Atlantik. Nemška mornarica je na francoski atlantski obali dobila oporišča, iz katerih je lahko neovirano napadala britanske konvoje. To je pripeljalo britansko mornarico na rob obupa, saj je morala istočasno nadzorovati Rokavski preliv in Severno morje pred operacijo Morski lev, hkrati pa je morala varovati konvoje v smeri Amerike in Afrike. Temu obdobju so nemški podmorničarji pravili kar srečni časi, saj so v njem potopili veliko trgovskih ladij, sami pa pri tem skoraj niso imeli izgub. Stvari so se za Britance nekoliko izboljšale s podpisom Atlantske listine med ZDA in Veliko Britanijo. ZDA naj bi Veliki Britaniji v zameno za nekatera ozemlja zagotovila skoraj neomejeno dostavo materiala in orožja.

Pomembno vlogo v bojih za Atalntik je imelo tudi nemško površinsko ladjevje. Te sicer niso bile tako zelo uspešne kot podmornice, vendar so Britancem povzročale velike preglavice. Tak primer je težka križarka Admiral Graf Spee, ki je prvo leto vojne križarila po južnem Atlantiku in Indijskem oceanu, ter potapljala zavezniške trgovske ladje, pri tem pa nase vezala velik del britanske flote, ki jo je zaman iskala vse do bitke pri ustje reke Rio de la Plata. Veliko vlogo so odigrale tudi pomožne križarke, ko so ogrožale zavezniške ladje vse do Avstralije in Antarktike. Največji udarec za nemško mornarico je bila pomorska operacija na Norveškem, leta 1940, v kateri so izgubili skoraj polovico svojih najboljših bojnih ladij. Hud udarec je bila tudi izguba bojne ladje Bismarck. Zaradi tega je Hitler preklical vse bojne operacije površinskega ladjevja, to je lahko do konca vojne delovalo le v vodah okoli okupirane Norveške in tam ogrožalo arktične konvoje namenjene proti Rusiji.

Maja 1941 Angleži v potaplajoči se nemški podmornici zaplenijo kodirni stroj enigma. Ta jim v prihodnje pomaga pri razvozlavanju nemških kodiranih sporočil namenjenim podmornicam. Tega leta v vojno vstopijo tudi ZDA, kar povzroči za Nemce druge srečne čase, saj ZDA še niso pripravljene na vojno, zato njene ladje niso varovane, kar pomeni, da so lahek plen za nemške podmornice. Te pričnejo z napadi tudi v Mehiškem zalivu.

Februarja 1942 se nemški mornarici posreči izreden podvig. Skozi neprehoden Rokavski preliv, ki je posejan z minami ter ga varuje britansko ladjevje in letalstvo, Nemcem uspe pretihotapiti več težkih križark, ki pri tem utrpijo le manjšo škodo. Zaradi vse večjih izgub ladij v ameriških vodah tudi ZDA uvedejo sistem konvojev, zaradi česar se ulov podmornic drastično zmanjša, tako da so se te prisiljene umakniti nazaj na odprt Atlantik. Decembra začne nemška mornarica novo ofenzivo proti arktičnim konvojem, ki pa se za Nemce konča katastrofalno, saj jim ne uspe potopiti niti ene zavezniške ladje, sami pa utrpijo zelo veliko škodo. Zaradi tega odstopi admiral Erich Raeder, nadomesti pa ga Karl Dönitz, ki v podmorniškem vojskovanju uvede taktiko volčjih kardel.

Junija 1943 se sreča postavi na stran zaveznikov, ko jim z vse večjimi protipodmorniškimi ukrepi uspe uničiti 25 odstotkov podmornic, pri tem pa sami izgubijo le nekaj ladij. Decembra v bitki pri North Capu Nemci izgubijo še zadnjo križarko. Zaradi vse boljšega varovanja se napadi na konvoje zmanjšajo, zavezniki pa potopijo več podmornic kakor kadarkoli prej. Vse to omogoči prevoz čet v Veliko Britanijo za veliko invazijo v letu 1944.

Vojna v Severni Afriki se je začela 11. septembra leta 1940, ko je italijanska vojska pod poveljstvom Rodolfa Grazianija s petimi divizijami preko Libije vdrla v Egipt. Po začetnih uspehih so se vkopali pri Sidiju Baraniju in čakali na britanski protinapad. Zavladalo je trimesečno zatišje, ki so ga Britanci izkoristili za okrepitev lastnih sil in za priprave na protinapad. Decembra je britanska armada, ki ji je poveljeval Archibald Wavell, izvedla veliko ofenzivo in v dveh mesecih pregnala Italjane 800 km nazaj v Libijo, pri tem pa zajela več kot 130.000 italijanskih vojakov. Britansko napredovanje se je ustavilo šele pri Bengaziju, potem ko je padlo že več močno utrjenih italijanskih utrdb, vključno s Tobrukom.

Ker je kazalo, da bo Mussolini kmalu ob vso Severno Afriko, mu je Hitler poslal dve diviziji, poimenovani Afriški korpus, pod poveljstvom Erwina Rommla, ki je prišel v Tripoli februarja 1941. Ta je začel svojo prvo ofenzivo 24. marca 1941, le nekaj tednov pred nemškim napadom na Jugoslavijo in Grčijo. V bliskovtem napadu je pridobil nazaj skoraj vso izgubljeno ozemlje, za seboj pa je pustil obkoljeno angleško posadko v Tobruku. Nemško letalstvo je iz oporišč v Tripolitaniji in na Siciliji napadlo Aleksandrijo, Port Sid in Suez ter tako uspešno preprečevalo dovoz čet in materiala v Egipt. V naslednjih štirinajstih mesecih se je fronta po krvavih bitkah premikala sem ter tja po puščavi. Enkrat so zmagali Angleži, drugič je zmagal nemški Afriški korpus. Spomladi leta 1942 je padel tudi Tobruk, ki je bil že dalj časa trn v peti Rommla, nato pa se je ta na 110 km približal Aleksandriji. Fronta se je nato ustavila pri znamenitem kraju El Alamein. V tem času si je Rommel pridobil vzdevek >>puščavski lisjak.

Zaradi angleškega poraza na Afriškem bojišču, je Churchill avgusta 1942 odletel v Kairo, da bi osebno reorganiziral svoje vrhovno poveljstvo. Za Auchinleckovega naslednika je določil Harolda Alexandra kot poveljnika vseh srednjevzhodnih sil. Za poveljnika osme armade, poimenovane “puščavske podgane”, si je izbral W. H. E. Gotta. Ker pa je ta umrl v letalski nesreči, ga je nadomestil Bernard Montgomery. Ta se je takoj lotil s prerazporedtitvami v armadi.

Po reorganizaciji britanske osme armade je začel pripravljati nov napad na nemško armado pri El Alameinu. 23. oktobra 1942 ponoči se je začela najbolj znamenita bitka na svetu. Napad je bil za nemško armado popolno presenečenje. Ko se je Rommel 25. oktobra vrnil na fronto, sta mu ostali le dve izbiri: naprej ali nazaj. Čez dva dni je spoznal, da je bitka izgubljena, zato je 2. novembra ukazal umik, vendar je bilo že prepozno, saj je bila pot za umik odrezana. Vendar se mu je kljub temu posrečilo, da se je glavnina vojske izmuznila skozi ovire, v veliko pomoč mu je bilo tudi deževje, ki je upočasnilo britansko napredovanje.

8. oktobra 1942 so se ameriške in britanske sile v operaciji Bakla (angleško: Torch) izkrcale v francoskem Maroku in Alžiriji. S to invazijo so zavezniki želeli udariti v hrbet Afriški korpus in ga na ta način dokončno uničiti, potrebno pa je bilo tudi ustvariti drugo fronto, ki bi razbremenila Sovjetsko zvezo. Francozi zvesti vladi v Vichiyu so se večinoma upirali izkrcanim četam. Toda boji niso dolgo trajali in Francozi v Severni Afriki so se kmalu pridružili v boju proti Hitlerju. De Gaulla pa so končno priznali za svojega voditelja.

Tri dni po izkrcanju v Severni Afriki je general Eisenhower začel z veliko ofenzivo, ki naj bi dokončno pregnala Nemce iz Severne Afrike. Vendar se je napad končal katastrofalno, saj je Nemcem iz Italije uspelo pripeljati okrepitve, k neuspehu je prispevalo tudi zimsko deževje, ki je ceste spremenilo v močvirje. Tako se je vojskovanje decembra ustavilo, saj je bilo potrebno počakati Montgomerya, ki se je Tuniziji prebliževal iz vzhoda.

Februarja 1943 so Nemci izvedli nenaden protinapad proti neusklajenemu zavezniškemu napredovanju in porinili Američane nazaj čez prelaz Kassarine. Vendar so se stvari kmalu obrnile. Marca je bilo v Berlinu in Rimu jasno, da je Afrika izgubljena, zato je Hitler odpoklical Rommla. Britanci pod Montgomeryevim poveljstvom so napredovali proti Tuniziji iz vzhoda ob podpori francoske enote Jeana Leclerca, ki je napadla iz smeri Čada. Medtem pa so Američani in Britanci pritiskali na Tunizijo iz zahoda. Triindvajsetega aprila se je začel končni napad. Montgomery je prebil staro francosko obrambno črto Mareth med Libijo in Tunizijo, drugi korpus ZDA pa je zavzel koto 609, ki je zapirala pot v Bizerto. Britanska prva armada pa je zavzela Longstop Hill, zadnjo veliko naravno oviro. Sedmega maja sta padla Tunis in Bizerta, s čimer je bila presekana smer umika nemških enot v smeri rta Bon, s čimer se je končala vojna v Severni Ariki.

Vojna na Tihem oceanu se je začela 8. decembra 1941 z japonskim napadom na angleško kolonijo Hong Kong, Nizozemsko vzhodno Indijo, Tajsko in ameriške Filipine. Dan prej, 7. decembra se je pa zgodil tudi napad Japonske na ameriško mornariško oporišče v Pearl Harborju na Havajih, s čimer so ZDA vstopile v vojno.

Po japonski invaziji na Tajsko, ki je padla v 24 urah, je 25. decembra padel tudi Hong Kong, istega dne pa še oporišča na ameriških otokih Guam in Wake. Da bi Angleži preprečili izkrcanje japonskih čet v Maleziji, so v boj poslali bojni ladji HMS Repulse in HMS Prince of Wales, ki pa sta kmalu postali tarči japonskih bombnikov, kar je bil eden prvih dokazov, da je čas velikih bojnih ladij mimo.

Januarja 1942 je Japonska napadla Burmo, Nizozemsko Vzhodno Indijo in Novo Gvinejo. 15. febrauarja je padel Singapur, mesto, za katerega so Angleži pravili, da ga ni mogoče zasesti. Pred japonskimi napadi ni bila varna niti Avstralija; 19. februarja so japonska letala bombardirala avstralsko mesto Darwin in ostala mesta na severu Avstralije. Po večmesečnih bojih so 8. maja padli tudi Filipini, s čimer je postala Avstralija praktično oblegana.

Do sredine leta 1942 so se Američani reorganizirali in zbrali svoje razbito ladjevje ter čete za ponovni napad na japonsko mornarico in njihove postojanke. Ker japonske čete v preteklosti niso zasedle mesta Port Moresby na južnem koncu Nove Gvineje, so želeli zdaj to doseči z izkrcanjem, kar je pripeljalo do bitke v Koralnem morju. Rezultat bitke je bil sicer neodločen, vendar pa so Američani dosegli taktično zmago, saj so preknili izkrcavanje japonskih čet na jugu Nove Gvineje. Junija so Japonci začeli novo ofenzivo, zasesti so nameravali Atol Midway v havajskem otočju. Da bi svoje namere prikrili pred Američani, so zasedli nekaj Aleutskih otokov ob obali Aljaske. Vendar to ni zmedlo Američanov. Zato je med 4. in 7. junijem 1942 prišlo do bitke za Midway, v kateri je bilo japonsko ladjevje poraženo, kar je jasen znak, da se je vojna sreča obrnila na stran zaveznikov.

V tem času so na Novi Gvineji in Salomonovih otokih potekali krvavi spopadi med angleškimi, avstralskimi, novozelandskimi in japonskimi enotami, ki so si še vedno želeli zasesti Port Moresby ter okoliške otoke. Avgusta se je na Guadalcanalu izkrcalo 16.000 ameriških marincev, kar je bila prva večja kopenska operacija ameriške vojske po padcu Filipinov. Krvavi boji za otok so se končali šele 9. februarja 1943, ko je bilo iz otoka pregnanih večino japonskih vojakov, s tem pa se je končalo tudi obleganje Avstralije. Američani so nato skupaj z avstralsko, novozelandsko in angleško vojsko začeli prodirati vedno bolj proti severu Nove Gvineje, dokler se niso pred Filipini srečali z enotami, ki so prodirale iz vzhoda.

Kljub zmagi v bitkah za Midway in Guadalcanal je Američane od Japonske še vedno ločil obsežen Tihi ocean, poln majhnih koralnih otokov, od katerih je vsak predstavljal močno utrjeno japonsko postojanko. Da bi Američani zavzeli te otoke, so si izmislili taktiko žabjih skokov, v kateri bi zavzeli otok za otokom in se tako postopoma približali Japonski na razdaljo, od koder bi jo lahko bombardirali iz zraka. Otoke, ki bi bili premočno oboroženi, bi obšli in se tako izognili nepotrebnim izgubam. Svojo taktiko so preizkusili na dveh majhnih koralnih otokih Tarawa in Makin v skupini Gilbertovih otokov, ki so ju zavzeli z veliko težavami, vendar so se ob tem veliko naučili, saj so bile izgube v naslednjih operacijah dosti manjše. Nato so nadaljevali v smeri Marshallovih otokov, kjer so zasedli pomembna atola Kwajalein in Eniwetok. Največji dosežek v tej kampanji je bil zasedba otokov Saipan, Tinian in Guam v skupini Marianskih otokov. Z zasedbo teh otokov je Japonska prišla v doseg ameriških bombnikov B-29, ki so lahko sedaj brez prestanka bombardirali pomembna japonska mesta. Med 19. in 20. junijem 1944 je prišlo do bitke v Filipinskem morju, kjer je japonska mornarica ponovno doživela poraz, od katerega si ni več opomogla. Med septembrom in oktobrom so padli še otoki Ulithi, Yap, Ngulu in Palau. Po uspešnih operacijah na Tihem oceanu so na vrsto prišli Filipini. Ameriške čete so se tam izkrcale 20. oktobra 1944, boji zanj pa so trajali do 2. septembra 1945, med 23. in 26. oktobrom 1944 pa je v zalivu Leyte pred filipinsko vzhodno obalo prišlo do zadnje velike pomorske bitke med ameriško in japonsko mornarico, v kateri je bila slednja ponovno poražena.

Obroč okoli Japonske se je začel vedno bolj ožati, kmalu so padli otoki, kot sta bila Iwo Jima ali pa Okinawa, ki sta bila sestavni del Japonske. Nič bolje ni Japoncem kazalo niti v Burmi, kjer so angleške čete prebile japonsko obrambno črto in začele osvobajati malezijski polotok. Svoje so prispevali tudi Rusi, ki so napadli Mandžurijo in zasedli Kurilske otoke. Vendar se Japonska kljub brezizhodnemu položaju ni želela predati in se je nameravala, tako kot Nemčija, boriti do samega konca. Tako nesmiselno upiranje bi Američanom povzročilo strahovite izgube, zato so se odločili, da bodo uporabili novo čudežno orožje, za katerega svet vse do tedaj še ni slišal: atomsko bombo. Prvo bombo so odvrgli na Hirošimo 6. avgusta leta 1945, ker pa se Japonska kljub uporabi tega strahovitega orožja ni želela predati, so 9. avgusta odvrgli drugo bombo na mesto Nagasaki, s čimer se je vojna na Tihem oceanu končala.

Vojna v Sredozemskem morju se je začela 10. junija 1940 z vstopom Italije v vojno. Po porazu Francije 24. junija ta postane v Sredozemskem morju največja pomorska velesila, zato začne vedno bolj ogrožati Britanske konvoje namenjene v Egipt, kjer so se boji z posredovanjem Nemcev zelo zaostrili. Z porazom Francije pa se pojavi problem še z ostankom Francoske bojne flote, ki je ostala zvesta francoski vladi v Vichiyu. Ta je pod velikim vplivom Nemcev zato Britanci sklepajo, da je le še vprašanje časa, kdaj se bodo Nemci polastili te mogočne flote in jo uporabili v svojo korist. Da bi Britanci to preprečili od Francozov zahtevajo, da svoje bojne ladje razorožijo ali pa jih predajo Britancem, ker Francozi zahtevo zavrnejo britansko ladjevje 3. julija 1940 napade francosko pomorsko floto pri Mers-el-Kebir na obali Severna AfrikaSeverne Afrike in jo popolnoma uniči. 11. novembra britanska letala iz letalonosilke HMS Illustrious napadejo italjansko ladjevje zasidrano v Torontu, in potopijo ter poškodujejo več bojnih ladij.

Jeseni leta 1940 Italija brez vednosti Hitlerja iz smeri Albanije napade Grčijo in doživi strahoten poraz zaradi katerega skoraj izgubi Albanijo. Spomladi leta 1941 Nemčija in Italija skupaj napadetaJugoslavijo in Grčijo. Nemška vojska ob pomoči italijanske brez težav porazi jugoslovansko, grško in britansko vojsko. Po padcu Grčije sta se grška in britanska vojska prisiljeni se umakniti na Kreto, vendar po nemškem letalskem desantu kmalu pade tudi ta zato temu sledi evakuacija britanskih čet v Egipt. Med 27. in 29. marcem Italjanska mornarica doživela še en poraz. V bitki pri Rtu Matapan izgubi pet ladij ena pa je huje poškodovana, medtem, ko so Britanci izgubili le eno samo letalo več ladij pa je bilo poškodovanih.

Leta 1941 do bojev pride tudi v Libanonu in Siriji, ki sta pod nadzorom Francozov zvestim Vichiyu. Vzrok za začetek britanske vojaške operacije proti Francozom je sestreljeno nemško letalo v Iraku, ravno v času, ko tam poteka vstaja proti Britancem. Ker bi nemško letalo lahko v Irak priletelo le iz smeri teh dveh držav so Britanci sklepali, da imajo Nemci tam svojo oporišča, ki jih je potrebno uničiti.

Z razmahom bojev v Severni Afriko postane tudi vedno bolj pomembna Malta, majhen otok na pol poti med Egiptom in Gilbertarjem, ki se nahaja blizu italijanske obale. Zaradi svoje lege ima otok zelo pomemben strateški pomen saj lahko služi kot vmesna postojanka za poškodovane ladje namenjene v Egipt in Severno Afriko, iz letališč na otoku pa je možno nadzorovat sovražnikove pomorske poti in napadati mesta na jugu Italije. Ker Nemci in Italijani otoka nikoli niso imeli priložnosti zasesti so se odločili, da ga bodo v bitki za Malto izstradali, vendar je otok nekako zdržal vse do poraza sil osi v Severni Afriki.

Po končanih bojih v Severni Afriki, 10. junija 1943 v operaciji Husky pride do izkrcanja zavezniških čet na jugu Sicilije, ki nato kmalu padate. 3. septembra pa se zavezniki v operaciji Baytown izkrcajo na jugu Italije in začnejo brez večjih težav prodirati proti severu. Temu 8. septembra sledi kapitulacija Italije, ki nato prestopi na stran zaveznikov. Ti se 10. septembra v operaciji Avalounch izkrcajo še pri Salernu, vendar se njihova hitro napredovanje kmalu ustavi pred nemško zimsko obrambno črto. Da bi to obrambno črto obšli se izkrcajo pri Anziu kjer pa padejo v nemško past zaradi česar se izkrcanje sprevrže v pravo nočno moro iz katere ni videti izhoda. Pomlad leta 1944 prinese nov začetek. Po krvavih bojih za Mote Cassino je nemška zimska obrambna črta prebita zato junija končno pade Rim, vendar Nemci na severu države postavijo Gotsko obrambno črto zaradi česar je zavezniško napredovanje ponovno ustavljeno vse do pomladi leta 1945. Nič bolje se Nemcem ne godi niti na Balkanu. Zaradi napredovanja Rdeče armade na vzhodni fronti in vse močnejšega odporniškega gibanja v Grčiji in Jugoslaviji so se prisiljeni umakniti. Z umikom nemških čet in Francije, Italije, Grčije in Jugoslavije se boji v Sredozemskem morju in njegovi okolici kočajo

Po končanih vojaških operacijah na zahodu se je Hitler usmeril na vzhod proti Sovjetski zvezi. Ta je v njegovem velikopoteznem načrtu širjenja arijske rase igrala izredno pomembno vlogo saj naj bi na njenem ozemlju naselil Nemce, rusko ljudvo pa zasužnjili. Priprave za napad so se začele že leta 1939 z podpisom pakta o nenapadanju, ki pa ga Hiler ni mislil spoštovati saj si je z njim želel le izogniti spopadu na dveh frontah. Same vojaške priprave za napad, so stekle takoj po porazu Francije. Te pa je nepričakovano prekinila balkanska kriza.

Hitler se sprva ni želel vmešavati v balkanske probleme saj je vedel, da Balkan predstavlja sod smodnika, ki ga lahko vask čas raznese in povzroči še večje probleme. Vendar pa je aprila 1941 prišlo do nepričakovanih dogodkov, ko je Kraljevina Jugoslavija, kmalu po njegovem podpisu, zavrnila pakt med nacistično Nemčijo in Kraljevino Jugoslavijo. Hitler je to zavrnitev vzel zelo osebni in je vojski ukazal, da naj v t.i. aprilski vojni napade Jugoslavijo in Grčijo, ki sta bili po kratkotrajnih spopadih kamlu poraženi.

Po porazu Jugoslavije in njeni okupaciji se se na njenem ozemlju kamlu začela pojavlajti odporniška gibanja poimenovana Partizani in Četniki. Prvi so bili komunisti pod vodstvom Josipa Broza Tita, ki so želeli po porazu nacizma in fašizma vzpotaviti komunistično državo po zgeldu Sovjetske zveze drugi pa so si prizadevali za vrnitev jugoslovanskega kralja. Njihov cilj je bil sicer skupni, poraziti nacizem in fašizem, venadr pa je zaradi različnih idologij prišlo do hudih razhajanj, ki so povzročila, da so zečeli četniki sodelovati z okupatorjem. Da so se stvari še dodatno zapletle so se v strahu pred komunizmom začele po državi ustanavljati vojske, ki so tesno sodelovale z okupatorjem. Boji na balkanu so izredno pomembno vplivali na potek druge svetovne vojne saj so različna odporniška gibanja nase vezala velik del nemške vojske, ki je tako niso marali uporabiti v boju na vzhodni ali zahodni fronti.

Po okupaciji Jugoslavije in Grčije so priprave za napad na Sovjetsko zvezo ponovno stekle, vendar so Nemci z tem ko so napadli Jugoslavijo in Grčijo izgubili dragoceni čas, ki jih je nato stal zmage. Operacija Barbarossa, ki je ozančevala začetek napada na Sovjetsko zvezo je stekla 22. junija 1941. Nemška vojska je brez večjih težav porazila enote rdeče armade, ki niso pričakovale nemškega napada. Glavni cilj napada je bila Moskva ki jo je bilo potrebno doseči še pred zimo, vendar je v zimi 1941 in 1942 kmalu postalo jasno da je ta cilj nedosegljiv. Bliskovito napredovanje nemške vojske se je ustavilo tudi na sveru pred obleganim Leningradom in na jugu ko so se začeli boji za Stalingrad. Po porazu nemške vojske pri Stalingradu se je vojna sreča postavila na stran Sovjetske zveze. Po bitki pri Kursku poleti 1943 se je bila nemška vojske pisiljena umakniti proti zahodu.V zimi 1943 in 1944 pa je prišlo do zloma fronte zaradi česar se je nemška vojska začela umikati prozi zahodu na vsej froniti od Baltskega morja pa vse do Črnega morja. 27. januarja 1944 se je končalo obleganje Leningrada, rdeča armada, je nato začela vedno bolj prodirati na zahod. Kmalu so padle vzhodoevropske države nato pa so rusi prišli do same nemške meje. Zadnja velika bitka vzhodne fronte je bila Bitka za Berlin. Ko je ta padel se je druga svetovna vojna v Evropi končala.

Zaradi vse večjega pritiska Sovjetske zveze, ki je zahtevala odprtje druge fronte, s katero bi razbremenili vzhodno fronto je 6. junija 1944 prišlo do izkrcanja zavezniških čet v Normandiji. Po uspešnem izkrcanju je prišlo do bitke za Francijo katere vrhunec je bil osvoboditev Pariza. Po krvavih in mučnih spopadih so se bili Nemci prisiljeni umakniti iz Francije in zasesti nove obrambne položaje za Siegfridovo obrambno črto oz. zahodnim zidom. Da bi se zavezniki izognili izgubam, ki bi jih utrpeli ob napadu na to zelo dobro branjeno obrambno črto so nameravali v Nemčijo prodreti preko Belgije, Luksemburga in Nizozemske. Vendar se je Operacija Market-Garden, ki je označevala napad na te države spremenila v pravo polomijo, ki je zaveznike veliko stala. Zaradi spodletele operacije je fronta vse do decembra 1944 obstala. 16. decembra Nemci v Ardenski ofenzivi izvedejo še zadnji bliskoviti napad v katerem presenetijo zaveznike in jim prizadanejo velike izgube, vendar pa napad iz obupa poteka fronte ne more več spremeniti. Do konca januarja 1945 se je fronta ustalila tam kjer je bila decembra 1944, tako je ostalo vse do sredine marca, ko je zaveznimom uspelo prečkati mejno reko Ren s čimer se je začel prodor v Nemčijo, ki je označeval skorajšnji konec vojne. Prodor se je končal s srečanjem ameriških in ruskih enot na reki Labi.

Hvala za ogled tega bloga...
Vam želi white_tiger...
Zamišljeni muc

Komentarji 42

če želiš komentirati, se
Bischoff
Bischoff5 let nazaj

Zelo lepo je videt, da nekdo tako nepristransko piše o četnikih. Zelo dobro napisano.

avtoman
avtoman8 let nazaj

Zanimiv prispevek, ki sem ga skrbno prebral. Mogoče bi moral omeniti tudi faktorje, ki so vplivali na potek vojne, kot so letalski napadi zaveznikov na Nemčijo, stalnega izčpljujočega bombardiranja Britanije s strani Nemčije z neuspešnim raketiranjem. Na vzhodni fronti pa je bila zavožena odločitev firerja, da poskuša za vsako ceno zavzeti Sovjetsko zvezo, namesto da bi se preusmeril prozi jugu, kjer bi pridobil energente. Odločujoč pa je bil mraz, ki je dotolkel nemce pred Leningradom.

posnetek
posnetek8 let nazaj

Zelo si se potrudil, prejmi lepe čestitke za ves tvoj trud.

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

Hvala posnetek

teiciiii
teiciiii8 let nazaj

LeP PReGLeD naD 2.Sv.voJno

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

Hvala

anja1987
anja19878 let nazaj

waw ful fajn:)))

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

Hvala

atoma
atoma8 let nazaj

lepo si napisal ta blog in se potrudil, prejmi moje čestitke--

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

Hvala

golf2
golf28 let nazaj

zgodovina odlično 5. Teb pa 100-ka za trud, in veliko dela...

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

Hvala

bibalezebibagre
bibalezebibagre8 let nazaj

ja bravo , beli tigerček!!
zelo si se potrudil!!

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

Lepa hvala

lotti
lotti8 let nazaj

Čestitke, zelo izčrpno napisano in lepo je prebrati, da se ne pozabi ....

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

Hvala lotti za tvoj čas...

stankapet
stankapet8 let nazaj

Res si se potrudil.. zelo dobro..

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

Hvala stankapet

dragojlo
dragojlo8 let nazaj

veoma lepo napisano.Napisao si blog o velikom zlu koje je zadesilo čovečanstvo.Podsetio sinas na velike strahote.Bilo i neponovilo se više.Sve čestitke na napisanom blogu.Hvala.

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

Hvala za lijepi komentar

poldek_tedy
poldek_tedy8 let nazaj

Zanimivo ravno danes sem prebral vse kar piše o drugi svetovni vojni na Wikipediji...tako da bom tvoje prebral kakšen drugi dan...verjamem pa da je zanimivo!

poldek_tedy
poldek_tedy8 let nazaj

Čeprav tole je s wikipedije?

ivan.iv
ivan.iv8 let nazaj

Si poskrbel, da se to nikoli ne pozabi!HVALA TI!

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

Ni problema, Hvala

Sicer pa moremo vedet, da če ne bi bilo Druge svetovne vojne, Svet ne bil bil tak kot zdaj...

bojan1970
bojan19708 let nazaj

Bravo, kot da bereš enciklopedijo, čestitke

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

Hvala bojan1970

GRCNARKA
GRCNARKA8 let nazaj

zelo, zelo zanimivo branje, vse čestitke za vztrajnost in dobro napisan blog, saj si se lotil zahtevne teme

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

Vem in ta tema mi je vzela 5 ur pa pol, Hvala

Specially
Specially8 let nazaj

Priden poba...
Jst pa čakam na blog...kako je blo v Amerik...:-)

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

Res?
Zakaj pa ne poveš prej, da hočeš blog o Ameriki?:)

Specially
Specially8 let nazaj

Ne nasplošno o Ameriki...:-)
O tvojem potovanju po Ameriki...od prejšnjega tedna...

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

:D

komunalac
komunalac8 let nazaj

res lepo napisano si se pa zares potrudil čestitam ti le tako naprej

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

Hvala komunalac

medo09
medo098 let nazaj

ZELO LEPO NAPISAN BLOG...

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

hvala medo09

valkira
valkira8 let nazaj

priden fant ;)

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

Hvala valkira

TOSCH
TOSCH8 let nazaj

Zelo pohvalno.

S tem si tudi Meni pomagal pri Pripravi Projekta, katerega bom pričel javno izvajati 01_09_09, ko obeležujemo 70. Obletnico Datuma Pričetka 2. Svetonve Vojne.

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

Hvala TOSCH

Anna45
Anna458 let nazaj

UF....TEŽKO A ZANIMIVO BRANJE...MALO OBNOVE IZ ŠOLSKIH DNI...
HVALA TI ZA TRUD....
NAREDIL SI RES ENO VELIKO DELO...

white_tiger
white_tiger8 let nazaj

Ja trajalo je enih 5 ur, da sem to napisal...Hvala

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev