List iz zaprašenega poletnega dnevnika

30. julij 2013 ob 11:55 | 128
List iz zaprašenega dnevnika...
TEBI

Tega zapisa ti ne boš nikoli bral iz dveh razlogov.Prvi je ta, da te sploh ne zanimajo drugi ljudje, kaj šele njihove zgodbe. Drugi razlog je pa ta, da te sploh ne zanimam jaz. No, večinoma te ne. In jaz živim za tiste sekunde,ko ga imaš malo pod kapo, ko se me spomniš, ko me pokličeš. in priletim. Tudi iz onega sveta bi, če bi me tvoj klic sličajno zatekel tam. In sem ti na voljo, kot 24 urni servis sem. In me potem dolgo ne kličeš, se ne zmeniš zame in te ni več. Ko se oglasiš, poveš, da si spet "eno dol dal",pa da ti tako ne pomeni nič, nobena. Edino tebe imam rad, mi rečeš. In za to, za ta Nič živim, za ta nič diham in trpim. Ja , kaj pa naj ,raje imam nič s teboj, kakor nič brez tebe.

Začelo se je bedasto, da se bolj ne bi moglo,je pa sodobno, da bolj ne bi moglo biti, to pa ja. V klepetalnici, ja kje pa, smo zvečer pošteni ljudje, ki posedamo doma. In ker naši predragi večinoma spijo in se ne dajo motiti, nas nič ne stane skok do računalnika in hop na klepetalnico.
Ista sobica za klepet, isti nicki, enako neznani ljudje. Same ženske in Ti. Nekoliko bolj ženski naslov je imela sobica,le kaj počne ta kreten tukaj, sem najprej pomislila. V debatah se je pokazalo, da so ene klepetalke res kure, kot si jih označil pozneje. OOooooo srček, lejga no , čerčka, lubija, buci buci..za kozlat..kako se tukaj pogovarjajo, groza,kakšni primitivci. In ti nazaj, kaj miška, a si sama doma, a maš kaj kofetka in tako z vsako od treh vsak večer.
Nimam pojma zakaj sem sploh hodila tja, rekla le kakšno besedo in brala tiste osladne babe in Tebe.
Potem , jasno, vedela sem, si me kliknil ti. O muci ti pa kar tiho. Daj ne bluzi, nisem zate nobena muci pa tudi takšna kura ne, in se mi gladko je.....,če me nikol ne ogovoriš ali kllikneš več, imam pa vso pravico viseti tukaj a ne. Mir mi daj!
Včasih si bil prijavljen, ker nisi pisal, sem vedela, da si na privat s kakšno,in gruntala s katero, ogovorila katero, da preverim. Ponavadi sem to ugotovila. In nekaj me je stisnilo v grlu. Pa ja, še ljubosumna boš ali kaj, sem se vzela v roke. Potem sva nekoč bila sama, čudovito kramljanje, jaz vsa mehka, a ne bi priznala za živo glavo.
Spoprijateljila sem se z eno od njih, namenoma, da bi kaj izvrtala o tebi, vse mi je povedala, še sliko poslala. O mati božja, kako si ti lepo bitje.
Dogovorili smo se za srečanje, one tri in jaz in TI. Na sredini vseh nas. Ojoj, na bruhanje mi je šlo že od začetka, kako so čebljale, kako zavijale z očmi, skušale biti duhovite in nama razkazovale mestne lepote, midva sva namreč prišla iz majhnih oddaljenih mest in biti v velikem mestu, je dogodek, so menile.
Na koncu , poldne je že bilo, so se morale posloviti, midva pa tudi..stopil si k meni, me prijel za roko..(še danes ne vem , kako to, da nisem padla v nezavest), ti mala, a greva midva sama..do morja,si zašepetal bolj kot rekel.
Itak da. Sva šla ja. Z mojim avtom, da sem imela kaj početi,vsa nervozna sem bila. Sedela sva na obali, pila pivo, klepetala sva do poznega večera. Pogledovala sem te kradoma, oh ljudje, poglejte s kako čudovitim moškim sedim ,a ni krasen, božanski ....no ja, res si gledal bolj mlade natakarice kot mene, a je bilo lepo, ker je meni bilo lepo, tebi pa ugodno.

Večer... predlagal si premik do morja, da saj noge namočiva vanj, preden greva.
Trepetala sem , valovala, komaj dihala in izbrala skalo tri metre stran od tebe, pa klepetala, klepetala, se skrivala za besede, brezvezne, in namakala noge v morje, brcala, metala kamenčke v vodo samo zato, da ne bi opazil, kako me vleče, kako drhtim, kako mi kuha po možganih, kakšna vročica je zajela telo.

Mešalo se mi je od vsega, kar se je nabiralo,nabralo,mešalo,kipelo, žarelo, rohnelo in renčalo v meni..... od želje po..po enem dotiku, enem poljubu,od želje po tebi.

Slutil si, vem.
Slutil si, me dajal na žerjavico, da me lepo popečeš, zlomiš, zdrobiš,da boš siguren, da je padla še zadnja trdnjava ,da si premagal najmočnejšo, najbolj trmasto, najbolj hladno od vseh, mene. To je potreboval tvoj ego ne ti.
Pomaknil si se bliže, še malo, še malo. K meni ,na mojo skalo. Odmaknila sem se, kot bi me pičila kača. Ne boš ne! Ne bom ti dala veselja, da bi čutil, kar čutim. Ne boš. Nisem katera od njih ki se topijo ob tebi. Nisem….. haha, kakšen bedak sem jaz!
Jaz sem najbolj vneta, goreča, osmojena, prižgana in zažgana od vseh.
Jaz te ljubim!

Prisedel si, se pomaknil še tisti cm , ki naju je ločeval. Usta so bila suha, v glavi sem iskala besede, ki bi morale ven, pa nisem mogla reči niti besedice. Bila sem negibna, otrpla in v meni je vrelo. Vulkan sem bila, tih pred izbruhom. Zunaj rahel vetrič,nekje daleč glasba, milijon zvezd je bilo priča mojemu umiranju..in nič nisi rekel, objel si me, me polegel na skalo in silovito,strastno stisnil in poljubil.

Če so nebesa, potem sem jih tisti hip srečala, nebo se je odprlo, dih povrnil, ko so te roke objele, ko sem se zavedala, da te poljubljam in nisem upala povedati, da te ljubim,ker sem vedela, da ti mene ne. Moje ljubezni je bilo je dovolj za oba, tako silna so bila čustva. Sedel si na skali, lep ko grško božanstvo in jaz ob tebi. Dvignil si majico jaz sem privila bliže, podrgnila..se stisnila na razdaljo kože,si je mogoče koga želeti še bolj, sem se spraševala. Zagotovo ne!

Vsa vročična, vsa preznojena od strasti tega dotikanja, poljubljanja, sva se naenkrat ustavila. Pozno je, domov morava.
Konec.
Vsega je konec, sem pomislila.
Na poti do Ljubljane nisva govorila, niti besede ne. Niti besede! Navijal si glasbo tu in tam zapel, jaz sledila cesti in vrelo je v telesu, budnem , polnem pričakovanja nadaljevanja, vrelo v glavi. Ali bova,ko prideva v Ljubljano..ali..ne bova..???
Na parkingu si me objel, na hitro, me poljubil , tudi na hitro.... in se zahvalil za prelep dan.
In to je bilo to!
Umirala sem od želje po tebi.

Umrla, ker se ni izpolnila.

Komentarji 4

če želiš komentirati, se
sooni
sooni3 leta nazaj

Hm...Dolga in prijetna zgodbica... Priznam, sprva, ko sem videl dolg zapis sem mislil..tole bo nekaj čist mim...vendar vse bolj ko sem prebiral vrstico za vrstico, bolj me je zgodba pritegnila... Res je zgodba virtualna, vendar lahko še kako resnična.. Se pa ob tem lahko vprašam, le zakaj smo ljudje tako naivni, zakaj hrepenimo po stvareh za ktere že vnaprej vemo, da so nerealne - neuresničljive.. Ja.. to se nam vsem lahko zgodi, z razliko, da nekteri to priznamo, drugi pa ne.. Roko na srce, vsi imamo potrebe, želje po ljubezni, poljubih, nežnosti in lepoti.. Žal je v reali navadno drugače.. Naj bodo objemi in poljubi še takolepi, tako resnični, če je to samo enostranska ljubezen, je to res samo avantura.. no..je pa tudi takšna avantura prijetna, vendar ne sme biti kasneje boleča..
Hvala draga prijateljica Zdenka za tole zanimivo, prijetno zgodbico..
Želim ti lepe poletne dni, pa čim man virtualne ljubezni..naj bo raje resnična...pozdravček ...

z.zenska
z.zenska3 leta nazaj

Dragi Sandi, prav z vsem,kar si napisal,se strinjam..kot si videl naslov, je iz zaprašenega dnevnika in zgodba je popolnoma resnična...še danes sva prijatelja,srečno je poročen,končno...in jaz sem vesela zanj...Saj,če veš,da pot vodi le v enosmerno ulico,se moraš slej ko prej ustaviti in obrniti..ostal je lep spomin in zapis je nastal po tem spominu. Dolgo je že tega,bila je poučna izkušnja..in menda so prave izkušnje le tiste, ki nas kaj naučijo. Sicer pa...dovolj smo stari,da vemo,da srce še nikoli ni vprašalo pameti,če sme tiktakati po svoje ali ne.Jaz ti tudi želim dneve,ki bodo do vrha napolnjeni z ljubeznijo..v vseh njenih pojavnih oblikah.HVALA,,da si zdržal in do konca prebral. Pozdravček...

dadada123
dadada1233 leta nazaj

Lepo in zanimivo poletno branje...čudovit video....

z.zenska
z.zenska3 leta nazaj

Hvala dadada123 in naj te poletje razvaja...Pozdravček. Zdenka

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev